Piše: Zoran Mihajlović

Grški filozof Plotin: "Dvigal sem se iz telesa, v samega sebe, postajal zunanji vsem drugim stvarem in osredotočen na sebe, opazujoč čudežno lepoto. Potem pa sem se, bolj kot kdaj, začel zavedati svoje enotnosti z najbolj vzvišenim redom."

35 letna meditantka: "Nenadoma sem se znašla v nenavadnem položaju. Na svoje telo sem gledala iz kota sobe. Preveval me je občutek neizmerne lahnosti in svobode."
Ste kdaj že vtipkali črke OBE (out of body experience - izventelesne izkušnje) v kakšnega od večjih svetovnih internetnih iskalnikov? Ne bodite presenečeni, če se bo številka najdenih strani, ki se tako ali drugače dotaknejo te teme, gibala nekje med sto tisoč in milijon, odvisno od iskalnika. Gre za področje, ki v zadnjem času priteguje vse več ljudi. To deluje spodbudno tudi na vse tiste, ki so izventelesno izkušnjo že imeli, pa zaradi osebnih zadržkov tega še niso povedali nikomur. Tako se pojavlja vse več pričevanj, ki potrjujejo realnost te, na videz nenavadne, izkušnje. Da pa to ni področje, ki bi bilo rezervirano le za sodobni čas, je razbrati iz prenekaterih duhovnih in religioznih tradicij, ki so takšne izkušnje beležile kot običajni del duhovne prakse. Postopoma se s tem vprašanjem bolj odprto srečujejo tudi zdravniki in znanstveniki.

Eden odmevnejših člankov na to temo je bil pred nekaj meseci objavljen v britanski reviji Nature. V njem nevrolog Dr. Olaf Blanke opisuje zanimivo doživljanje izventelesne izkušnje, do katere pri neki pacientki prihaja ob stimulaciji določenih možganskih centrov desnega korteksa s posebnimi elektrodami. Ker je izkušnja ponovljiva, hkrati pa se pojavlja v okviru nadzorovanega eksperimenta pod okriljem resne zdravstvene ustanove, je postala zanimiva tudi za znanstvene kroge.

Članek je vzbudil precej polemik. Za tiste, ki jih zanima duhovnost in "nadnaravno", je bil to dokaz, da je zavedanje neodvisno od fizičnega telesa. Za nekatere pa je opisana izkušnja oblika samoprevare razuma, ki prebuja nerealne občutke. Vrstili so se tudi nadaljnji poizkusi, vendar, kot pravi klinični nevrolog John Marshall iz Oxforda: "Ti niso ponudili dokazov, da se ljudje, ki verjamejo v nadnaravno, v resnici motijo." Ali to pomeni, da smo na robu velikih znanstvenih pretresov?

Ob tem je treba spomniti, da je članek le eden od množice zapisov, ki zajemajo izkušnje obstajanja in bivanja mimo fizičnih možganov.

Kaj je izventelesna izkušnja?

OBE je fenomen, ki ga po veljavni znanstveni paradigmi nikakor ne bi smelo biti. Zavest naj bi bila produkt elektrokemičnih procesov v možganih. Ko se ti procesi ustavijo, izgine tudi zavest. Izventelesne izkušnje pa so pojav, ki ta prepričanja postavlja pod vprašaj. Gre namreč za izstop zavesti iz fizičnega telesa. Človek dejansko gleda na svoje telo in prostor, v katerem se nahaja, iz druge perspektive, pogosto lebdi nad telesom. Torej njegovo zavedanje ni vezanona možgane.
Ezoterično gledano pa takšne izkušnje niso tako nenavadne. Izventelesna izkušnja je stanje odmika astralnega telesa in zavesti ven iz fizičnega telesa. V takšnem stanju je zavest mnogo bolj svobodna, neodvisna od petero čutil, zato lahko zaznava v drugačni perspektivi, pa tudi dosti širše in celovitejše. V takšnem stanju je možen premik skozi prostor in srečevanje z oddaljenimi dogodki, kraji in ljudmi.
(Zelo zgovorna je zgodba iz 17. stoletja, ko je španska redovnica Marija iz Agrede v stanju ekstaze začutila, kako se je preselila v nek drug kraj, kjer je srečala domorodce. Ker je smatrala, da je tam z nekim razlogom, je ljudem začela razlagati biblijske zgodbe in evangelij. Takšna srečanja so se vrstila več let. Tako je nekega dne k presenečenim frančiškanom v Novi Mehiki pristopila skupina domorodcev, ki je zelo dobro poznala evangelij, nauke in temelje krščanstva, ter prosila za zakramente. Misijonarjem so domorodci povedali, da je za njihovo znanje zaslužna mlada ženska v dolgi obleki, ki jih je obiskovala. Pozneje so po naključju izvedeli za ekstatična doživetja mlade nune in presenečeno ugotovili, da je bila ona tista skrivnostna učiteljica, ki je dolga leta obiskovala tisoče kilometrov oddaljen kraj.)

Gre za samoprevaro?

Interpretacije tovrstnih izkušenj, ki izhajajo iz dosedanjih prepričanj o povezanosti možganov in zavesti, so usmerjene k razlagi, da gre zgolj za občutek izventelesnosti, ne pa za realno stanje. Gre res za neke vrste halucinacijo? Je vse skupaj le plod domišljije oziroma zgolj občutek, da si zunaj telesa? Ne. Doživljanja so vedno povezana z budno zavestjo, saj se človek točno spominja realnega dogajanja okoli sebe, svojih občutkov in misli. Mnogo ljudi je doživelo izventelesno izkušnjo enkrat samkrat, pred tem pa niso nikoli slišali za ta fenomen, niso se ukvarjali z duhovnostjo niti jih ni pritegovalo nadnaravno. Pogosto gre torej za čisto običajne ljudi, ki so zgolj opisali lastno izkušnjo, ki je mnogokrat celo ne razumejo.

Trditve o samoprevari spodbija tudi dejstvo, da je v mnogih primerih šlo za obsmrtno doživetje, pri katerem fizični možgani niso bili več aktivni. Človek v takšnem stanju naj ne bi bil več pri zavesti, saj so njegovi možgani po EEG-ju nedejavni, torej mrtvi. Vseeno pa ti ljudje opisujejo dogajanje v tem času. Na primer dogajanje v prostoru, pogovore ljudi, ki so bili v bližini, včasih pa opišejo celo dogodke, ki so se dogajali v sosednjih prostorih ali še dlje. Težko je najti drugačno smiselno razlago kot je ta, da je zavest neodvisna od fizičnih možganov in da se ob takšnih izkušnjah lahko svobodno giblje po prostoru.

Kako do zunajtelesne izkušnje?

Velika večina zabeleženih primerov doživljanja OBE pripada spontanim pojavom izventelesnosti (SOBE). Gre za zelo različne življenjske okoliščine, ki so sprožile izstop zavesti iz telesa: bližina smrti, udarec z glavo, različni prehodi v tako imenovana nezavestna stanja (npr. anestezija), trenutki med budnostjo in spanjem, meditacije, molitve ipd..
Dosežemo pa jo lahko tudi s posebnimi postopki. Prvi so znani iz raznih plemenskih okolij, kjer je bila razširjena uporaba različnih psihotropnih snovi v te namene. Tudi v prejšnjem stoletju se je precej eksperimentiralo s temi snovmi. Vendar so izkušnje, ki jih spodbudijo razne psihotropne snovi, pogosto bolj povezane z odpiranjem astrala, z določeno stopnjo uvida vanj, ne pa z izstopom zavesti iz telesa in, kar je najpomembnejše, z objektivnim doživljanjem astralnega sveta. Poleg tega mnoge psihotropne snovi zameglijo zavest in dvignejo človeka zgolj v njegovo duševnost, kjer v prepričanju, da doživlja OBE, blodi po lastnih kotičkih čustveno-miselne domišljije in podzavesti. Torej ne gre za objektivno stanje zunajtelesnosti. Ker imajo te substance poleg naštetega lahko tudi dolgotrajne negativne posledice na človekovo fizično in psihično zdravje, za doseganje izventelesne izkušnje v resnici niso primerne.

Mnogo bolj primerni so meditativni pristopi, ki uporabljajo različne oblike vizualizacije, pa tudi različne tehnike "budnega sanjanja". V večini primerov gre za postopke, pri katerih se poizkuša doseči najprej stanje globoke psihofizične sproščenosti, nato delni ali popoln odmik astralnega telesa od fizičnega, končno pa še zavesten in nadzorovan premik v prostor.

Zakaj te izkušnje niso pogostejše?

Tehnično gledano je ovira za takšne izkušnje etrska bariera, ki preprečuje prost prehod zavesti med astralno in fizično ravnjo. Funkcija te bariere je v osnovi zaščitna, saj preprečuje nenadzorovan vdor vsebin iz višjih ravni (predvsem iz astralne in mentalne) v fizično zavest. Poleg tega je pogoj za OBE, vsaj ko gre za zavestno doseganje tega stanja, popolna fizična sproščenost ter psihična umirjenost in ravnovesje. Ravno tako je doseganje takšne izkušnje do neke mere odvisno tudi karmi in dharme posameznika.

Vendar pa je glavna ovira za doseganje izventelesne izkušnje miselnost, prepričanje v razumu, da to ni možno. To prepričanje je tako močno zakoreninjeno v sodobno kolektivno zavest, da predstavlja precej visoko oviro za marsikoga. Naš razum se namreč, paradoksno, počuti precej bolj svobodno in varno v ujetništvu ustaljenih pogledov in prepričanj o življenju, kot pa v odprtem prostoru, kjer omejitve niso jasno definirane oziroma so še neraziskane. Ker je razum graditelj naše resničnosti, je zelo pomembno, v kakšnem stanju se nahaja, kaj dopušča in kaj ne. Prvi stavek Dhammapade pravi: "Misel vodi vse stvari, misel jih rodi in oblikuje." Ko bo dejstvo o obstoju nadfizične realnosti postalo široko sprejeto, bodo tudi omejitve, ki nam jih postavlja kolektivni um veliko manjše.

V čem je smisel tovrstne izkušnje?

Izkušnja izventelesnosti je v prvi vrsti namenjena tistemu, ki se sreča z njo. Po eni strani je potrditev neodvisnosti obstoja zavesti od fizičnega telesa, po drugi strani pa govori o neizmernih razsežnostih življenja, ki čaka, da ga spoznamo. Množica izkušenj izziva tudi znanstveni svet, da se spet, kot že tolikokrat do sedaj, vpraša o pravilnosti trenutno veljavnih paradigem obstoja človeka, ki so danes vezane zgolj na biokemične procese znotraj fizičnega telesa.

Na izventelesne izkušnje ne bi smeli gledati kot na nadnaravne fenomene, ki so rezervirani za redke posameznike. Potrjujejo namreč tisto, kar večina nekje v svoji notranjosti sluti: da je človek veliko več kot le fizično telo - da je duhovno bitje, duša. Gre za izkušnje, ki jih lahko nekoč izkusi vsakdo. Kot civilizacija bomo morali v svojo zavest sprejeti resnico o mnogo večjih razsežnostih življenja, kot pa se nam kaže sedaj. Sprememba, ki jo bo takšna preobrazba prinesla, bo velikanska. Končno bomo na človeka začeli gledati bolj celostno - ne zgolj kot na fizično biološki stroj, temveč predvsem kot na duhovno bitje, ki daleč presega omejitve petero čutil. In svet se bo spremenil. Upajmo, da kmalu.

Vir: www.cdk.si/du