Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/ClovekSemUstvarjam09

Človek sem - ustvarjam 9.del četrtek, 30. marec 2006 @ 06:17 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Franc Rozman Zavedanje Če bi predme stopilo vesoljsko bitje in zahtevalo: "Telo ali zavedanje" (v smislu denar ali življenje), bi se odločil, da obdržim zavedanje. Tvoje poudarjanje ustvarjalnosti me obremenjuje. Napoveduješ nenehno ustvarjanje, brez konca. Ali se moram sprijazniti s tem, da bom moral biti ustvarjalen v nedogled? Kaj pa, če se bom tega naveličal? Ali me potem čaka razočaranje in nesreča? Sreča je res odvisna od naše ustvarjalnosti. Še bolj točno bi lahko rekla, da je sreča odvisna od našega zavedanja ustvarjalnosti. Poglejva primer. Češnja cveti in ustvari čudovito krošnjo, polno belih cvetov. Cvetov se zavedamo ljudje. Češnja se svojih cvetov verjetno bistveno manj zaveda. Češnji ni bilo dano zavedanje, zato verjetno tudi ne more biti srečna. Praviš, da se češnja svojih cvetov "verjetno" ne zaveda. Zakaj verjetno? Ali dopuščaš možnost, da se jih morda celo zaveda? Vprašajva se, česa se kdo zaveda. Česa se zaveda kamen, rastlina, žival in česa človek? Za kamen mi je jasno, da se zelo malo zaveda, najbrž ničesar. Tudi sam pri kamnu ne opazim nobenih znakov zavedanja, drugače pa je pri rastlini. Rastline se obračajo proti soncu. Ugotoviva lahko, da na nek način zaznavajo, občutijo in iščejo svetlobo. To zaznavanje je omejeno in ga pri rastlinah pojmujemo z izrazi, ki označujejo nekaj, kar je mnogo manj od zavedanja. Živali se pogosto obnašajo nam zelo podobno. Kako pa se stvari zavedajo živali? Kadar žival dolgo ne je, občuti lakoto, kadar si zlomi nogo, občuti bolečino, kadar ji grozimo, občuti strah. Njena občutja so zelo podobna našim občutkom ob podobnih razmerah. Ko govoriš o živalskem svetu opuščaš besedo zavedanje in uporabljaš besedo občutki. Kakšna je pravzaprav razlika med pomenoma besed občutki in zavedanje? Občutek je nekaj, kar občutimo v tem trenutku. Ljudje in živali lahko občutijo lakoto, žejo, strah, bes, moč, nagon, mraz, vročino in še marsikaj. Občutki so posledica trenutnega delovanja okolja na živali in ljudi. Na področju občutkov smo ljudje torej zelo podobni živalim. Moti me, da vedno govorimo, kako smo različni od živali, obenem pa primerjava obnašanja živali in ljudi kaže, da smo si zelo podobni. Prav rad bi nazorno spoznal tisto očitno razliko, ki nas ločuje od živali. Naša sposobnost zavedanja nas razlikuje od živali. Da bova razumela, kaj beseda zavedanje pomeni, si oglejva še en primer. Kadar čebela piči, običajno ne more izvleči žela in umre. Čeprav čebele pikajo že tisočletja, niso sposobne napraviti miselne povezave med pikom in lastno smrtjo. Lahko bi rekla, da se čebela ne zaveda posledic svojega pika. Če je tako, na kakšen način pa misliš, da se čebele zavedajo, da si morajo za zimo preskrbeti med? Domnevam, da se čebele tega ne zavedajo. Med prinašajo nagonsko. Celo več. Čebele poleti živijo le nekaj tednov in čebele, ki prinašajo med, tega medu nikoli ne bodo potrebovale. Rabijo ga tiste čebele, ki se rodijo pred zimo. Pred zimo rojene čebele spomladi umrejo in edini način za prenašanje "skrbi" za zimsko zalogo medu je genetski sistem čebel, kamor jim je ta "skrb" zapisana v obliki nagona. Mislim, da premalo poznava živalski svet, da bi ga smela tako prepričljivo razlagati. Mogoče tudi živali na svoj način prepoznavajo svoj položaj in se zavedajo vzrokov in posledic svojega početja. Zamisli si muho, ki se zaletava v okensko steklo. Zaleti se v steklo, napravi krog in se čez nekaj sekund ponovno silovito zaleti. Isti postopek ponavlja, dokler ne omaga. Naslednji dan na okenski polici opazimo rezultat njenega početja. Izhod išče nagonsko, ne da bi se ob trkih kaj naučila in se časa zavedla. Drugače si ne morem predstavljati, zakaj bi se muha po vsakem trku že v naslednjem trenutku tako silovito zaletela v steklo. Ljudje si živalske nagone pogosto razlagamo po človeško, kar nam otežuje razumevanje razlik med nami in živalmi. Ko gledamo mačko, kako skrbno pripravlja gnezdo pred kotitvijo, kako skrbi za mačje mladiče, dokler ne odrastejo, si pogosto zmotno predstavljamo, da mačka to dela v zavedanju se pomena njene skrbi za bodočnost muckov, kar pa ni res. Mačka dela le tisto, v kar jo usmerjajo njeni trenutni nagoni in trenutni občutki. Domnevaš, da mačka občuti predvsem sedanjost, ne zaveda pa se prihodnosti? Natanko tako. Kadar se človek odpravlja na dolgo pot, včasih pred odhodom veliko pije in je z namenom, da na poti ne bi bil žejen in lačen. Človek se zaveda bodoče poti in tistega, kar bo sledilo. Žival se hrani vedno zato, ker je lačna v tem trenutku. Žival ni sposobna razmišljanja, kaj bo v bodoče. Že opažam pomembne razlike med živaljo in človekom. Opažam, da narava usmerja živali z nagoni, ljudi pa z osrečevanjem. Stvarnik usmerja ljudi drugače kot živali. Človek je ustvarjalno bitje in se odloča na osnovi svobodne volje. Živali so v ustvarjalnosti zelo omejene, zato imajo lahko brez škode vzorce obnašanja določene v nagonih. V kolikor bi svoja dejanja tudi mi usmerjali le na osnovi nagonov, bi bila s tem uničena naša ustvarjalnost. Za ohranitev naše ustvarjalnosti so nujni drugi mehanizmi usmerjanja, kot jih opažamo pri živalih. Če se skušam postaviti v vlogo Stvarnika in sam najti mehanizem usmerjanja inteligentnih bitij v ustvarjalna in smiselna dejanja, se mi zdi rešitev z osrečevanjem zelo primerna. Vrniva se k zavedanju. Če te prav razumem, je zavedanje tista sposobnost človeka, ki nam omogoča, da si znamo predstavljati bodoče dogodke. To je osnovna predstava o zavedanju. Najino vedenje o zavedanju lahko še poglobiva. Če hočeva jasneje spoznati zavedanje, je prav, da razjasniva še nekaj pojmov. Inteligenca je sposobnost človekovega duha sestaviti razna znanja v pomensko celoto globljega pomena. Miselni proces od trenutka, ko znanja še ne znamo povezati, do trenutka, ko smo znanje uspeli povezati v poglobljeno spoznanje, imenujva spoznanje. Od takrat naprej, ko smo v zavesti različna vedenja sestavili v širšo celoto, pa lahko rečemo, da se tistega globjega dejstva zavedamo. Razlaga je preveč zapletena, da bi jo lahko razumel. Poskušajva jo razjasniti z nekaj primeri. Ko sem se pred kratkim z avtom odpeljal na bencinsko črpalko, se nisem pripel. Ustavil me je policist, kar me je stalo nekaj denarja. Zavedanje mi omogoča, da si znam v zvezi s tem dogodkom predstavljati več različnih scenarijev, kaj bi se lahko dogodilo, v primeru: · če me ne bi ustavil policaj, · če bi bil privezan, · če bi odšel na črpalko naslednji dan. Zavedam se mnogih možnosti poteka dogodka na način, kot se jih žival ne more zavedati. Zanimivo. Zavedanje torej omogoča, da si ljudje zgolj v mislih in zavesti ustvarjamo miselne svetove in predstave, za katere niti ni potrebno, da se v resnici dogodijo. Dogajanje miselnih predstav v človekovi zavesti je tista ključna razlika med nami in živalmi, po kateri si spraševal. Za živali je pomemben predvsem otipljivi svet tega trenutka, ljudje pa smo v svoji zavesti sposobni ustvarjanja namišljenih svetov. Človek ni srečen le ob otipljivih dogodkih materialnega sveta, ampak tudi ob "doživljanju" stvari, ki si jih le domišlja. Če pomislim, kako nekateri ljudje, predvsem ženske, uživajo pred televizorjem ob neštetih nadaljevankah namišljenega sveta, moram tvoji trditvi le pritrditi. Najbrž se v svoji zavesti postavijo v vlogo katere od igralk. Primerov uživanja sreče v sanjskem svetu je veliko. Da ne bova izpostavljala le žensk, lahko ugotoviva, da moški gledajo kriminalke, kjer se v namišljenih situacijah bolj ali manj zavestno poistovetijo z uspešnimi in močnimi zmagovalci filma in uživajo v zmagovanju nad poraženci. Skušam si ustvariti predstavo, kako bi izgledalo moje videnje sveta, če bi bil odvisen le od tistega, kar vidim in si ne bi mogel ustvariti nobene miselne predstave. Kar zmrazi me, kako bi bil tak svet dolgočasen. Nobenega podoživljanja dogodkov, nobenega ustvarjanja, nobenega sanjarjenja, ... Naj ti še z eno domnevo prikažem resničnost ogromne razlike med človekom in živalmi. Nekatere živali imajo tako oblikovan vrat in glasilke, da bi iz biološkega gledišča imele sposobnost govora, pa kljub temu ne govorijo. Zelo zanimivo vprašanje. Zakaj se živali ne potrudijo uporabe vsaj nekaj najosnovnejših "besed"? Oblika vratu in glasilk je le en pogoj za razvoj govora. Še mnogo bolj pomemben pogoj je sposobnost bitja, da ustvari v svoji zavesti miselne predstave in miselni svet. Ko človek sliši besedo kruh, v njegovi zavesti nastane "slika" kruha. Ta kruh v mislih lahko režemo, jemo, podarjamo drugemu itd. Besede v nas "oživijo". Povzročijo nam miselna dogajanja v duhovnem svetu, zato so besede v obliki govora ali pisane besede tako priljubljene pri ljudeh. Živali imajo zelo skromen duhovni svet, zato jim govor in podobni simboli abstraktnega sveta pomenijo zelo malo. Primerov živalske omejenosti v duhovnosti je veliko. Pomisli na stričevo mačko. Stalno sedi ob kavču v dnevni sobi in ima možnost, da bi gledala televizijske oddaje. Tudi kadar so na sporedu risanke "Tom in Jerry" teh risank nikoli ne gleda zato, ker nima sposobnosti ustvarjanja miselnih svetov. Lani smo pri stricu v garaži našli veliko ogledalo. Postavili smo ga pred psa, pred mačko in pred kokoš. Pes se je takoj zapodil v ogledalo in želel prepoditi in prestrašiti vsiljivca v ogledalu. Mačka se za mačko v ogledalu ni zmenila. Živalski svet zavedanja je preskromen, da bi se žival v ogledalu prepoznala in se zavedla sama sebe. Žival v ogledalu vidi svojo sliko, dojema pa jo kot drugo žival ob sebi. Žival nima možnosti, da bi se iz svojih gibov in gibov živali v ogledalu zavedla, da je to njena lastna podoba. Se nadaljuje Človek sem - ustvarjam 1.del Komentarji (0) www.pozitivke.net