| Piše: Miran Zupančič
 Kdor še ni doživel, da bi v njegovem življenju vzšlo duhovno sonce, dejansko živi v temi. Vsakemu od nas manjka zaupanje v ljudi in Boga. Vsakdo med nami je že doživel stres, šok in deficit ljubezni v otroštvu, strogost staršev, bolezen… Nekdo je v nas ustvaril nezaupanje da nismo ljubljeni in nimamo zaupanja se zanesti na druge ljudi. Zaradi takih življenjskih ran se začnemo upirati na vse mogoče načine, želimo se dokazati.
Poskušamo biti dobri, a kadar nam to ne gre, potem poizkušamo prekriti zlo, ki nas je ujelo. Poskušamo biti vsevedni, inteligentni, se v družbi bojimo da bi se videlo naše neznanje, neizobraženost… Trudimo se, da imamo vse več, da smo vse boljši v očeh ljudi, da bi nas ljudje zaradi tega cenili in imeli radi. Namesto zaupanja v ljudi poskušamo sebe afirmirati, da nas ne zapustijo. Tako se borimo z vsemi močmi in v tem je naša samoobramba. Tako vsi mi nosimo maske.
Toda vse ima svoje meje. Pridejo dnevi ko nam popustijo živci, ko nimamo več moči skrivati naše slabosti ali nenehno biti na vrhu družbene lestvice. To so trenutki straha, v katerih se bojimo stopiti pred druge ljudi, da se ne bi blamirali. V takih trenutkih je najtežje srečati prijatelje/prijateljice, starše, brata, sestro, ljubljeno osebo, kolege, kolegice, to so ljudje, ki nas poznajo in kateri so v nas vlagali velike upe. Na tej točki se začne beg od ljudi. To je lahko beg v drogo, alkoholizem, v odvisnost s seksom, v hrano, dobrine tega sveta, kariero, diplome. To je beg v psihično in celo fizično bolezen.
No, potrebno je imeti dovolj poguma ravno v takih težkih trenutkih, ko ti je najtežje. Spomnimo se samo Jezusovega srečanja s njegovo Materjo na križevi poti. Kaj vse sta morala preživeti mati in sin? Vendar oba sta zdržala to srečanje. Prezir ljudi in njuna veličastje ljubezni so se srečali. Naša veličina se prične tam, ko se lahko sprejmemo takšne kot smo. V življenju je odločilnega pomena, da sebe in svojo življenjsko pot zopet vzljubimo. Oboje smo namreč dobili na Dar od Boga. Ko ljubimo sebe takrat ljubimo Boga.
Obup v našem življenju je znak, da smo se obrnili stran od Boga Obup je naš največji sovražnik. No, dovolj je da se obrneš na Boga, da zavpiješ iz vsega srca, da se zjokaš pred Njim, odgovoril ti bo in Svetloba bo vstopila v tvojo temo. Če smo razočarani, je to znak da smo pričakovali od tistih, ki nam jo ne morejo dati in od tistega, ki jo nima. Obrni k Bogu-Ljubezni in razočaranja se bodo spremenila v moč za nove perspektive življenja. Razočaranje je samo znak, da smo se prepustili ljudem in človeškim močem, namesto da bi se obrnili na Boga in tako dobili moč za nove začetke. Kdor je s Bogom ne more nič izgubiti, ne more ne izgubiti Celo to kar mislimo, da smo izgubili, dobimo.
V kolikor smo nekaj izgubili, je dovolj da poiščemo nasvet od Boga, dobili ga bomo. Če želimo biti ljubljeni, mora v nas ljubezen že biti do drugih ljudi. Če želimo biti ljubljeni, a neki osebi nismo oprostili, potem ne bomo nikoli občutili ljubezni . Lahko postanemo srečni. Očistimo svoje misli od negativnosti in začnimo v naše srce vnašati najlepše želje, pozitivne misli. Naša sreča je v naših rokah. »Tistemu, ki veruje je vse mogoče«, pravi Kristus. Božanski Duh ustvarja v nas tisto, kar mu omogočamo. Zato Jezus Kristus pravi:«Tistemu, ki ima, se mu bo dalo.« Če imaš v sebi željo biti srečen, Bog te bo osrečil. Če nosiš v sebi oproščanje za druge, Bo tudi tebi Bog podaril oproščanje za tebe.
Začnimo delati na svoji sreči. Bodimo pozitivni, oz ljudje zaupanja. Naj nas napolni blagoslov in mir, naj se najlepše zamisli človeštva zasadijo v nas, naj postanejo naše želje sončne in naj se naše srce napolni iz Izvira. Bodimo v dobri zvezi s Transcendentnim bitjem in ljudmi. Bodimo pozitivni-duhovni. Vera, oz. znanje ni nekaj kar bi mi morali delati, ne, ampak je to Bog, ki želi nam delati dobro. Skozi notranje zaupanje prihaja Bog v nas da nas zdravi, da nas oživlja, prenavlja, da nas dela srečne in ustvarjalne. Spremenimo se. Bodimo bojevniki Svetlobe. Zanesimo se na Boga znotraj nas, ki je Ljubezen sama. Če se bomo zanašali samo na človeka, tedaj bomo šibki, izgubljeni. Človek izgine, je končen, omejen, nima svoje usode v svojih rokah in s njegovim odhodom odide tudi naše upanje. Če zaupamo in se zanesemo na Boga, potem nam nihče ne more izmakniti steno rešitve in sigurnosti upanja.
Samo Duh nam daje življenje, gradi naše ceste, hiše, umetniška dela, duh preiskuje in ustvarja realnost, duh raziskuje človeško zgodovino in domet človeških misli. V duhu je humanost, vrednote, in naš smisel življenja na zemlji. Nekega dne se bodo odstranile verige prostora in časa in tedaj bomo zagledali svoj čas kot svoje življenje Naša večnost bo takšna kakršno je bilo naše življenje tukaj na zemlji. Večnost – to je naša osvoboditev iz kletke časa. No, mi smo že sedaj v tem trenutku časovni. in večni. Naš duh, naša zavest in vest, naša dobrota, ljubezen, mir in svoboda, naša dobra dela, želja po boljšem življenju, naša molitev,meditacija, naša vera- so večnost v nas samih. Čeprav nas telo močno drži v času, naš duh svobodno živi izven časa, v večnosti. Imamo možnosti, da svoj čas izpolnimo s nadčasovno vsebino. Tako se dvignemo nad čas, postanemo nadčasovni zmagovalci nad minljivostjo in praznim časom.
Molimo Boga da vsak naš trenutek nosi v sebi neuničljivo seme večnosti, kajti nič ni lepšega in bolj vzvišenega od božanske ljubezni. Razodetje nastaja iz božanske ljubezni. In kaj smo dolžni Bogu in našim bližnjem? Dejansko izžarevanje ljubezni. Svetu in zlo lahko premagamo izključno z ljubeznijo. V naših srcih, v vseh , ki to ljubezen doživljajo, je velika in edina prošnja: da bi vsi, ki so še ločeni od Boga, lahko stopili v združujoči tok ljubezni.
Ljubezen je temeljni zakon življenja. Vendar moramo pri tem razlikovati besedo imeti rad ali ljubiti. Rdi imamo lahko dobro zdravo hrano, vino, vodo...Radi imamo lahko svoje delo, avto, jahto, hišo…Imet rad, pomeni želeti nekaj imeti, v nečem uživati. Imeti rad vsebuje v sebi delček sebičnosti. Ljubiti, pomeni osebo globoko spoštovati, pomeni odreči se svojih užitkov da bi drugi lahko užival, bil radosten, srečen. Ljubiti pomeni drugi osebi darovati svoje življenje (ne da se ubiješ zaradi njega ali nje, da ne bo pomote), mu pomagati da uspe. Ljubezen in odrekanje gresta skupaj pod eno roko. Nasprotno pa, imeti rad in odrekanje ne gresta skupaj. Če nas ima nekdo rad, tedaj bo za nas pripravljen mnogo tega storiti vendar samo do točke, ko mu to omogoča ugodnosti in zadovoljstvo. Toda v trenutku ko mu to ne predstavlja več izvir zadovoljstva, preneha imeti rad.
Ljubezen je povsem nekaj drugega. Ljubljena oseba lahko zboli in nam postane antipatična, če ljubimo se naš odnos ne spremeni. Imeti rad in ljubiti moramo ločiti v odnosih moški ženska. Strast in užitek ne sprejemata odrekanja. Nasprotno, pa ljubezen od nas zahteva da se odrečemo. Ljubezen je razpeta, da bi se življenje razvilo. Ljubiti drugo osebo, pomeni na sebi obrusiti, oholost, nečimrnost , sebičnost, da bi lahko druga oseba živela v svobodi. Križ kot simbol je največji znak ljubezni. Bog nas prav gotovo ne ljubi, ker smo mu všeč, simpatični, ampak zato ker želi da postanemo večni in srečni. In za konec bi vam rad poklonil prečudovito pesem, ki seveda ni moja, pesem o ljubezni.
PESEM O LJUBEZNI
Iz: Peti dan – Spev nimf
Na zemlji boljšega ni
kot je ljubezen lepa, plemenita,
z njo Bogu smo enaki
in nihče drugega ne žalosti.
Zapojmo kralju,
širno morje naj zveni!
Me sprašujemo – odgovarjate vi!
Kaj nas nekoč v življenje je
privedlo?
Ljubezen.
Kaj milost nam je povrnilo?
Ljubezen.
Iz česa smo se porodili?
Iz ljubezni.
Brez česa bi se izgubili?
Brez ljubezni.
Kdo je tisti, ki je nas spočel?
Ljubezen.
Kdo z mlekom nas poji?
Ljubezen.
Kaj roditeljem dolgujemo?
Ljubezen.
Zakaj potrpežljivi so tako?
Iz ljubezni.
Kaj nam pomaga zmagovati?
Ljubezen.
Kako ljubezen najdemo?
Z ljubeznijo.
Kje dobra dela sijejo?
V ljubezni.
Kdo dva združiti more?
Ljubezen.
Pojte,
da bo donelo
ljubezni v čast,
v našem kralju in kraljici
naj se veča njena rast.
Tu njeno telo je – duša onstran.
Ko doživeli jo bomo,
nam Bog bo dal,
kar mogočna sila ljubezni
nekdaj je ločila
in bo igra njenih plamenov
nekoč spet srečno združila.
Tedaj bo tisočem mladih
bolečina
v veliko veselje v večnosti
se spremenila.
Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com
|
NE ZAMUDITE
Dovoli soncu, naj posije!
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 30. marec 2006 @ 12:17 CEST
Tako kot človek brez svetlobe sonca ne bi poznal dnevne svetlobe, tudi naš človeški duh ne more brez Svetlobe božanskega sonca postati razsvetljen - zavesten. Do notranjega zavedanja ali razsvetljenja ne moreš priti z razvojem zemeljskega razuma.
Pisatelj in filozof Karl Eckarthausen je rekel naslednje:
" Razsvetlitev? Razum ne more razsvetliti človeka. Le Božanski duh lahko človeku kot ogenj milosti podari razsvetlitev!"
Občutek nevzdržnosti, ki nastane v nas zaradi spoznanja absurdnosti, se lahko nas lahko poloti NENADOMA. In prav to je v našem življenju edinstveni trenutek, ko od nas odpade občutek naše vsakdanje varnosti, je trenutek, ko naša zavest v trenutku SPOZNA, kako tuj in sovražen ja ta svet. To je kriza.
Albert Camus: "Občutek odtujenosti se nas poloti, ko nenadoma opazimo, da nam je svet tuj". Potem vidimo, kako zelo je lahko za nas vse tuje, nedostopno in s kakšno intenzivnostjo nas lahko narava ali okolje zanikata...Svet se nam izmika, je spet on sam. Do absurda pride, ko se človek, ki sprašuje, sooči s svetom, ki molči."
Albert Camus je bil strasten iskalec resnice, ki je tako kot mnogi njegovi tovariši, prodrl do meja jaza. Vsi so raziskovali zmožnost in kvalitete osebnosti in pokazali, da naša zemeljska osebnost (naš jaz) niti v tostranstvu, niti v onostranstvu ne more pričakovati večnega zveličanja. Zasluga eksistencialistov je večja, kot pa če bi postavili novo religijo ali nauk o odrešitvi.
Kdor išče resnico, bi lahko prebral več Camusovih del. Njegovo iskanje in rezultati te prevzamejo. Toda tiste, ki hočejo resnico zares najti in jo doživeti, čaka neka druga razsežnost. Veliko odkritje ali zavedanje je, da ta svet ni naša prava domovina. To je spoznanje, da zemeljski obstoj ni vse, za kar smo bili ljudje ustvarjeni. Obstaja neka druga, nepoznana polovica sveta, katere del smo tudi mi ljudje! Kliče nas!
Ta nepoznana polovica sveta je zunaj nas kot tudi v nas. To je vesolje, ki nas obdaja, istočasno pa to tudi "svet v malem". V nepoznanem, ne čisto obstoječem delu tega dvojnega bitja človeka, miruje, ali še slabše: leži kot v smrtnem spanju, ta Drugi! To je del, ki ga človek ni spoznal zaradi lastne odločitve. Ko pa nastopi zavedanje, nastane povsem nova zavest, kateri dolgujemo silno energijo, ki se v trenutku osvobodi in pošlje našemu srcu prvo, močnejšo vzpodbudo Drugega. Od tega trenutka dalje pride do vpogleda v vzrok lastnega obstoja v zemeljskem svetu in nova vera nas poveže z drugim svetom, v novem razvoju.
Ko smo enkrat povezani s silami novega življenja, smo deležni dejavnosti neposredno iz te nepoznane polovice sveta in na tej podlagi je nemogoče mogoče ter bo odpravljena absurdnost tega obstoja. Nastopi zavest o povezanosti usode vseh ljudi, odkrito sočutje, ki ni odvisno od drugih in je načelno, prvobitno krščanstvo. To je delovanje Kristusa- Boga - Ljubezni in njegove hierarhije Bratstva duš. Je živo delujoče vedenje Božanske narave! Razsvetlitev v Duhu in z Božanskim duhom.
Če želimo resnično razsvetliti ljudi, spreminiti našo družbo, tedaj moramo moliti, da vsakega med nami izpolni Božanski Duh s katerim je bil izpolnjen Jezus Kristus. Bog nam želi dati Darove Duha. Na nas je, da Ga zaprosimo in Mu predamo naše srce da nas usposobi za to veliko delo. Bog računa na nas.
Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Dovoli soncu, naj posije!
Prispeval/a: kbucar dne četrtek, 30. marec 2006 @ 16:31 CEST
Vsak od nas mora prehoditi, vsak svojo križevo pot. Naj vam bo vsem čim lažja. Vam g. Miran pa hvala, ker tudi vaše besede so neprecenljiva pomoč tistim, ki jo želijo.
Vse dobro vam in vsem prijateljem pozitivk
Dovoli soncu, naj posije!
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 30. marec 2006 @ 18:21 CEST
Ker se tukaj na Pozitivkah vsi tikamo, te bom tudi jaz tikal. Prosim, da v bodoče tudi ti mene.
Tvoja zgodba življenja, je bila nekoč pred leti tudi moja zgodba življenja. Uh, bila je trnova, polna globokih padcev in malih dvigov, komaj da sem še dihal. Bil sem take sreče kovač, da, če bi iz neba padla polna vreča pič...bi jaz zgrabil za en ku..., oprosti takemu izražanju, a bolje ne znam ta trenutek opisati tista pretekla dogajanja. Takrat sem že tudi razmišljal, da se kar sam odstranil iz tega sveta, a ko sem razmišljal na kakšen način bi to storil, mi ni bila nobena varianta blizu, da bi to tudi storil.
Pa sem si rekel, Miran, za to je še čas, daj poskusimo še naprej, morda bo zasijalo tudi zame sonce. Res pa je, da se mi je to dogajalo še v času ranke Juge in takrat za službo ni bilo problema, kot je to danes. To je bila tudi velika olajševalna okoliščina za mene. Že za rana se je v meni porodila težka misel, zakaj živim? Kam? Od kod? Čemu? In ta težka vprašanja so me začela glodati, mučiti, a tudi pozitivno preganjati. Začel sem iskati, če ne bi, bi me razneslo. Notranji pritisk je bil premočan, da bi ga lahko v nedogled ignoriral. To ti je tako, kot z žensko (gledamo z moškega vidika), nekaj časa jih lahko ignoriraš, a ko se vsega nabere preveč, znoriš za prvo, ki ima pet minut časa za tebe.
V iskanju smisla svojega življenja sem tako postal strasten iskalec resnice, poti, rešitve mojih večnih problemov za katere sem slutil, da odgovori so, ampak kje? Veliko sem spraševal ljudi, malo odgovorov takrat dobil. Žeja se je povečala, a odžejati se nisem imel kje. In v trenutkih moje največje duhovne krize v mojem življenju, ko sem že malce dvomil v smisel mojega iskanja se je zgodilo. Bilo je nepričakovano, popolnoma presenetljivo, tako kot bi se zmenil z žensko za srečanje in na to srečanje ne pride ona, ki jo pričakuješ, ampak njena sestra, da ti pove da sestra ne more priti. Nato pa se po krajšem pogovoru ob kavici zaljubiš v to sestro in istočasno ona v tebe. Da dol padeš!
No, zdaj pa naj ti opišem dogodek, ki mi je v popolnosti spremenil tok mojega nadaljnega življenja. V trakatnem mojem življenju sem se aktivno zanimal za yogo, okultizem, magijo....a Bog me niti pod razno ni zanimal, kajti bil sem ateistično vzgojen in kot tak o Bogu niti teoretično nisem razmišljal. Bilo je nekako pred 25 leti, ko mi je bilo 27 let. Bila je nedelja, ležal sem v postelji in "cajtal mačka" od sobotnega žuriranja. Bilo je popoldan, razmišljal sem, da bi bilo dobro vstati in iti v gostilno pregnati tega nadležnega mačka.
A ko sem hotel že vstati in se obleči, sem naenkrat začutil, da nimam nobene volje in energije, da bi vstal iz postelje. Še dobro da sem imel v hladilniku nekaj steklenic piva. Eno sem hotel spiti, a sem naredil samo en požirek, potem pa ni šlo več, začuda, sem pomislil, kaj pa je dons narobe s teboj. Nato sem se ulegel, bolje rečeno, me je ulegla nevidna sila na zaj na posteljo. Tako sem popolnoma prazen in izpraznjen buljil v strop, nepremično, kot maček, kadar zagleda svoj plen.
Tedaj pa se je vse začelo bliskovito hitro dogajati. Naenkrat sem dobil nepogrešljiv občutek, da je nekdo Prisoten v moji sobi. Kdo? Gledam po sobi, a soba prazna, toda ta občutek Prisotnosti je vedno bolj naraščal v meni samem in izven mene v sobi. V trenutku sem otrpnil, postal sem popolnoma miren, kot mumija. Še dihat si nisem upal, tako me je prezelo. Malo za tem, sem ugotovil, da je to kar je Pristno, vsesvedno! Začitil sem, da me bere, da me bolje pozna kot pa jaz sam sebe. V trenutku sem bil popolnoma "slečen" in nisem se imel kam skriti. To je bil v prvem trenutku spoznanja za mene pravi mali šok.
Sprejel sem to, da me "nekdo" ali "nekaj" popolnoma bere. A pri tem sem v sebi občutil, da imam do tega "nepoznenega" spoštljiv odnos, začutil sem, avtoriteto, ki pa ni bila trda, ampak izredno mehka, da tako rečem. Nato sem začitil, kako me to nepoznano polni s svojo energijo, to sem čutil v duši in telesu. Bilo je ognjeno, tako, da se mi je celo telo povsem oznojilo, kot da bi prišel iz savne!
Sedaj pa sledi val ljubezni v mojo dušo. Uh, še sedaj se v živo spominjam tega dotika Ljubezni. Ljubezen se je kar izlivala v mene, tako da sem na višku izlivanja začel jokati od same sreče. Točil sem res krokodilje solze sreče. Vem, das sem od vsega tega dejal, naj zmanjša tok ljuibezni, da me bo drugače pobralo od vsega lepega. In tako se je v trenutku tudi zgodilo. Nato sem se šel skopati. Vlegel sem se nazaj na posteljo. In spet je prišlo. Sedaj pa mi je nevidno stopilo v moj glas, ga spremenilo, dobesedno in mi z globokim, najglobjim bariton glasom dejalo: "
Ti se hočeš boriti, zakaj? Neveš niti s kom niti kako, a hočeš se boriti? Zakaj?
Nato se je Bitje umaknilo, a še pred tem sem ga na glas vprašal, kaj pomeni vse to? Odgovoril mi je: "Ko bo prišel tvoj čas, boš izvedel vse!" Čez 20-25 let mi je postalo jasno.
Želim ti , da čimprej dobiš službo in na te spremlja Njegov blagoslov na tvoji poti skozi čas in prostor.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.