Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/DovoliSoncuNajPosije

Dovoli soncu, naj posije! četrtek, 30. marec 2006 @ 05:15 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Miran Zupančič Kdor še ni doživel, da bi v njegovem življenju vzšlo duhovno sonce, dejansko živi v temi. Vsakemu od nas manjka zaupanje v ljudi in Boga. Vsakdo med nami je že doživel stres, šok in deficit ljubezni v otroštvu, strogost staršev, bolezen… Nekdo je v nas ustvaril nezaupanje da nismo ljubljeni in nimamo zaupanja se zanesti na druge ljudi. Zaradi takih življenjskih ran se začnemo upirati na vse mogoče načine, želimo se dokazati. Poskušamo biti dobri, a kadar nam to ne gre, potem poizkušamo prekriti zlo, ki nas je ujelo. Poskušamo biti vsevedni, inteligentni, se v družbi bojimo da bi se videlo naše neznanje, neizobraženost… Trudimo se, da imamo vse več, da smo vse boljši v očeh ljudi, da bi nas ljudje zaradi tega cenili in imeli radi. Namesto zaupanja v ljudi poskušamo sebe afirmirati, da nas ne zapustijo. Tako se borimo z vsemi močmi in v tem je naša samoobramba. Tako vsi mi nosimo maske. Toda vse ima svoje meje. Pridejo dnevi ko nam popustijo živci, ko nimamo več moči skrivati naše slabosti ali nenehno biti na vrhu družbene lestvice. To so trenutki straha, v katerih se bojimo stopiti pred druge ljudi, da se ne bi blamirali. V takih trenutkih je najtežje srečati prijatelje/prijateljice, starše, brata, sestro, ljubljeno osebo, kolege, kolegice, to so ljudje, ki nas poznajo in kateri so v nas vlagali velike upe. Na tej točki se začne beg od ljudi. To je lahko beg v drogo, alkoholizem, v odvisnost s seksom, v hrano, dobrine tega sveta, kariero, diplome. To je beg v psihično in celo fizično bolezen. No, potrebno je imeti dovolj poguma ravno v takih težkih trenutkih, ko ti je najtežje. Spomnimo se samo Jezusovega srečanja s njegovo Materjo na križevi poti. Kaj vse sta morala preživeti mati in sin? Vendar oba sta zdržala to srečanje. Prezir ljudi in njuna veličastje ljubezni so se srečali. Naša veličina se prične tam, ko se lahko sprejmemo takšne kot smo. V življenju je odločilnega pomena, da sebe in svojo življenjsko pot zopet vzljubimo. Oboje smo namreč dobili na Dar od Boga. Ko ljubimo sebe takrat ljubimo Boga. Obup v našem življenju je znak, da smo se obrnili stran od Boga Obup je naš največji sovražnik. No, dovolj je da se obrneš na Boga, da zavpiješ iz vsega srca, da se zjokaš pred Njim, odgovoril ti bo in Svetloba bo vstopila v tvojo temo. Če smo razočarani, je to znak da smo pričakovali od tistih, ki nam jo ne morejo dati in od tistega, ki jo nima. Obrni k Bogu-Ljubezni in razočaranja se bodo spremenila v moč za nove perspektive življenja. Razočaranje je samo znak, da smo se prepustili ljudem in človeškim močem, namesto da bi se obrnili na Boga in tako dobili moč za nove začetke. Kdor je s Bogom ne more nič izgubiti, ne more ne izgubiti Celo to kar mislimo, da smo izgubili, dobimo. V kolikor smo nekaj izgubili, je dovolj da poiščemo nasvet od Boga, dobili ga bomo. Če želimo biti ljubljeni, mora v nas ljubezen že biti do drugih ljudi. Če želimo biti ljubljeni, a neki osebi nismo oprostili, potem ne bomo nikoli občutili ljubezni . Lahko postanemo srečni. Očistimo svoje misli od negativnosti in začnimo v naše srce vnašati najlepše želje, pozitivne misli. Naša sreča je v naših rokah. »Tistemu, ki veruje je vse mogoče«, pravi Kristus. Božanski Duh ustvarja v nas tisto, kar mu omogočamo. Zato Jezus Kristus pravi:«Tistemu, ki ima, se mu bo dalo.« Če imaš v sebi željo biti srečen, Bog te bo osrečil. Če nosiš v sebi oproščanje za druge, Bo tudi tebi Bog podaril oproščanje za tebe. Začnimo delati na svoji sreči. Bodimo pozitivni, oz ljudje zaupanja. Naj nas napolni blagoslov in mir, naj se najlepše zamisli človeštva zasadijo v nas, naj postanejo naše želje sončne in naj se naše srce napolni iz Izvira. Bodimo v dobri zvezi s Transcendentnim bitjem in ljudmi. Bodimo pozitivni-duhovni. Vera, oz. znanje ni nekaj kar bi mi morali delati, ne, ampak je to Bog, ki želi nam delati dobro. Skozi notranje zaupanje prihaja Bog v nas da nas zdravi, da nas oživlja, prenavlja, da nas dela srečne in ustvarjalne. Spremenimo se. Bodimo bojevniki Svetlobe. Zanesimo se na Boga znotraj nas, ki je Ljubezen sama. Če se bomo zanašali samo na človeka, tedaj bomo šibki, izgubljeni. Človek izgine, je končen, omejen, nima svoje usode v svojih rokah in s njegovim odhodom odide tudi naše upanje. Če zaupamo in se zanesemo na Boga, potem nam nihče ne more izmakniti steno rešitve in sigurnosti upanja. Samo Duh nam daje življenje, gradi naše ceste, hiše, umetniška dela, duh preiskuje in ustvarja realnost, duh raziskuje človeško zgodovino in domet človeških misli. V duhu je humanost, vrednote, in naš smisel življenja na zemlji. Nekega dne se bodo odstranile verige prostora in časa in tedaj bomo zagledali svoj čas kot svoje življenje Naša večnost bo takšna kakršno je bilo naše življenje tukaj na zemlji. Večnost – to je naša osvoboditev iz kletke časa. No, mi smo že sedaj v tem trenutku časovni. in večni. Naš duh, naša zavest in vest, naša dobrota, ljubezen, mir in svoboda, naša dobra dela, želja po boljšem življenju, naša molitev,meditacija, naša vera- so večnost v nas samih. Čeprav nas telo močno drži v času, naš duh svobodno živi izven časa, v večnosti. Imamo možnosti, da svoj čas izpolnimo s nadčasovno vsebino. Tako se dvignemo nad čas, postanemo nadčasovni zmagovalci nad minljivostjo in praznim časom. Molimo Boga da vsak naš trenutek nosi v sebi neuničljivo seme večnosti, kajti nič ni lepšega in bolj vzvišenega od božanske ljubezni. Razodetje nastaja iz božanske ljubezni. In kaj smo dolžni Bogu in našim bližnjem? Dejansko izžarevanje ljubezni. Svetu in zlo lahko premagamo izključno z ljubeznijo. V naših srcih, v vseh , ki to ljubezen doživljajo, je velika in edina prošnja: da bi vsi, ki so še ločeni od Boga, lahko stopili v združujoči tok ljubezni. Ljubezen je temeljni zakon življenja. Vendar moramo pri tem razlikovati besedo imeti rad ali ljubiti. Rdi imamo lahko dobro zdravo hrano, vino, vodo...Radi imamo lahko svoje delo, avto, jahto, hišo…Imet rad, pomeni želeti nekaj imeti, v nečem uživati. Imeti rad vsebuje v sebi delček sebičnosti. Ljubiti, pomeni osebo globoko spoštovati, pomeni odreči se svojih užitkov da bi drugi lahko užival, bil radosten, srečen. Ljubiti pomeni drugi osebi darovati svoje življenje (ne da se ubiješ zaradi njega ali nje, da ne bo pomote), mu pomagati da uspe. Ljubezen in odrekanje gresta skupaj pod eno roko. Nasprotno pa, imeti rad in odrekanje ne gresta skupaj. Če nas ima nekdo rad, tedaj bo za nas pripravljen mnogo tega storiti vendar samo do točke, ko mu to omogoča ugodnosti in zadovoljstvo. Toda v trenutku ko mu to ne predstavlja več izvir zadovoljstva, preneha imeti rad. Ljubezen je povsem nekaj drugega. Ljubljena oseba lahko zboli in nam postane antipatična, če ljubimo se naš odnos ne spremeni. Imeti rad in ljubiti moramo ločiti v odnosih moški ženska. Strast in užitek ne sprejemata odrekanja. Nasprotno, pa ljubezen od nas zahteva da se odrečemo. Ljubezen je razpeta, da bi se življenje razvilo. Ljubiti drugo osebo, pomeni na sebi obrusiti, oholost, nečimrnost , sebičnost, da bi lahko druga oseba živela v svobodi. Križ kot simbol je največji znak ljubezni. Bog nas prav gotovo ne ljubi, ker smo mu všeč, simpatični, ampak zato ker želi da postanemo večni in srečni. In za konec bi vam rad poklonil prečudovito pesem, ki seveda ni moja, pesem o ljubezni. PESEM O LJUBEZNI Iz: Peti dan – Spev nimf Na zemlji boljšega ni kot je ljubezen lepa, plemenita, z njo Bogu smo enaki in nihče drugega ne žalosti. Zapojmo kralju, širno morje naj zveni! Me sprašujemo – odgovarjate vi! Kaj nas nekoč v življenje je privedlo? Ljubezen. Kaj milost nam je povrnilo? Ljubezen. Iz česa smo se porodili? Iz ljubezni. Brez česa bi se izgubili? Brez ljubezni. Kdo je tisti, ki je nas spočel? Ljubezen. Kdo z mlekom nas poji? Ljubezen. Kaj roditeljem dolgujemo? Ljubezen. Zakaj potrpežljivi so tako? Iz ljubezni. Kaj nam pomaga zmagovati? Ljubezen. Kako ljubezen najdemo? Z ljubeznijo. Kje dobra dela sijejo? V ljubezni. Kdo dva združiti more? Ljubezen. Pojte, da bo donelo ljubezni v čast, v našem kralju in kraljici naj se veča njena rast. Tu njeno telo je – duša onstran. Ko doživeli jo bomo, nam Bog bo dal, kar mogočna sila ljubezni nekdaj je ločila in bo igra njenih plamenov nekoč spet srečno združila. Tedaj bo tisočem mladih bolečina v veliko veselje v večnosti se spremenila. Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec. http//www.ezoterika.s5.com Komentarji (3) www.pozitivke.net