Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/ClovekSemUstvarjam08

Človek sem - ustvarjam 8.del četrtek, 23. marec 2006 @ 05:12 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Franc Rozman Zakaj tako vztrajno uporabljaš izraz povezava med bitji? Ali ta povezava nima bolj primernega imena? Ko si omenjal primer povezave med možem in ženo, si to povezavo imenoval ljubezen. Zakaj tej povezavi na splošno ne bi rekla ljubezen? Tej povezavi lahko rečeva ljubezen. Preden pa bova uporabljala ta izraz, morava o ljubezni še kaj spregovoriti, da nama bo bolj jasna. Mislim, da je beseda ljubezen splošno poznana. Najbrž vsi vemo, kaj pomeni. Verjamem, da ljudje vemo, kaj je kamen, kaj je muha, ne verjamem pa, da si pod besedo ljubezen vsi predstavljamo isto. Ljubezen je pojem iz nematerialnega, to je duhovnega sveta. Na področju dušeslovja so nam pojmi v splošnem manj jasni, kot si predstavljaš. Predlagam, da ne zapletava preprostih stvari. Ljubezen je, kadar se imata dva rada. Razpravljajva o tem primeru! Živa bitja nekatere stvari opravljamo nagonsko, ki nam kot vrsti pomagajo preživeti. Nagon je lakota in žeja. Tudi spolni nagon je nagon, ki poskrbi, da se živa bitja ne pozabijo razmnoževati. Spolni nagon obstaja tako pri živalih kot pri človeku. Kadar vidiš dva zaljubljenca, kako po nekaj urah od prvega poznanstva živita drug za drugega, je to pogosto posledica spolne privlačnosti. Na to, da ljubezni ne bi smel preprosto enačiti ali zamenjevati s spolno privlačnostjo, ki jo opažamo tudi pri živalih, nisem pomislil. Oglejva si naslednji primer. Z besedo ljubezen izražamo pomensko popolnoma nekaj drugega takrat, ko nekdo razglaša ljubezen do gora, knjig in podobnega. V tem primeru ne gre za spolno privlačnost do knjig ali gora, ampak za hrepenenje po lepotah gora ali zanimivosti knjig. Tudi takšno hrepenenje ljudje pogosto zmotno imenujemo ljubezen. Domnevam, da niti prvo niti drugo ni tisto, kar naj bi označevala beseda ljubezen. Spoznavam, da ljudje dokaj različne stvari neupravičeno imenujemo z isto besedo. Če natanko pomislim, ljubezen nekatere dame celo prodajajo, kar je zelo banalna in zlonamerna uporaba besede ljubezen. Predlagam, da se ne ukvarjava več z manj upravičenimi uporabami besede ljubezen, ampak skušava razumeti pravi pomen besede ljubezen; to je tiste besede, ki medsebojno povezuje ljudi, povezuje človeka z Bogom ali tiste ljubezni, ki jo imava v mislih, ko si s primerom družine razlagava Sveto trojico. Ljubezen je lepo opisana v Visoki pesmi in tudi na drugih mestih v Svetem pismu, na primer v pismu apostola Pavla Korinčanom. Ker so ti zapisi ljubezni zelo romantični, moje videnje ljubezni ne more tekmovati z romantičnostjo teh zapisov. Ljubezen ti bom skušal predstaviti v takem stilu, kot smo tega vajeni tehniki. Začela bova s primerom, ki na prvi pogled izgleda nekoliko neuravnovešen. Predstavljaj si, kako zabijam žebelj v desko. V levi roki držim žebelj, v desni pa kladivo. Zamahnem s kladivom, zgrešim žebelj in se z vso silo udarim po levi roki. Kaj se dogaja prvih nekaj deset sekund, iz razumljivih razlogov ne bova razpravljala. Čeprav je zgrešila desna roka in je odgovorna za nesrečo, leva roka pa žrtev napake desne roke, se leva roka nikoli ne odloči, da bi se maščevala desni roki. Roki fizično obstajata vsaka zase. S fizikalnimi zakoni bi bilo možno ugotavljati stopnjo krivde posamezne roke. Ker pa roki pripadata istemu človeku in isti zavesti, se nikoli ne pojavi vprašanje, katera roka je kriva in med njima nikoli ni obračunavanja. V primeru ljubezni se dogaja nekaj podobnega. Ljubezen med dvema človekoma povzroči, da se v duhovnem smislu dva človeka začneta zraščati v enega. Fizično sta še vedno dva, podobno kot sta dve roki, povezuje pa jih skupna duhovnost, kot bi bila oba eno duhovno bitje. Kako naj si takšno skupno duhovno bitje predstavljam in kako naj ga opazim? Pojav enega duha v dveh telesih poznajo tisti, ki proučujejo obnašanje enojajčnih dvojčkov. Če zelo poenostaviva rezultate raziskav obnašanja enojajčnih dvojčkov, lahko ugotoviva, da se oba enojajčna dvojčka skupaj počutita kot en človek. Vse življenje se želita poenotiti drug z drugim. Poenotenje izražata navzven, tako da se enako oblačita, enako strižeta in podobno. Podobne vezi med zakoncema vzpostavi ljubezen. Kadar se enemu od partnerjev dogodi nesreča, se oba partnerja žalostita. Kadar se enemu posreči podvig, se oba veselita uspeha. Obnašata se podobno, kot eno bitje, tako kot roki, ki pripadata enemu telesu. Med zakoncema se lahko razvije ljubezen, ni pa nujno. Za nekatere zakonce se takoj opazi, da resnično živijo v ljubezni, za nekatere pa njihova nesoglasja jasno izražajo njihovo nepovezanost. Veliko zakonskih parov pa živi navidezno neopazno povezanost. Kako pri zakoncih, ki ne kažejo izrazitih zunanjih znakov ljubezni, lahko ocenimo njihovo medsebojno ljubezen? Pazljiv opazovalec lahko opazi ljubezen med zakoncema. Kadar se zakonca trudita, da složno rešujeta probleme vsakega od njiju, kadar med seboj ne tekmujeta, ampak si pomagata, kadar med seboj ne trgujeta v smislu "če ti meni - jaz tebi", takrat lahko ocenimo, da živita v medsebojni ljubezni. Med njima deluje ljubezen, kadar eden občuti potrebo drugega kot svojo potrebo. Dovoli, da preverim, če sem te pravilno razumel. Kadar eden od zakoncev v službi dobi priznanje, se tega oba veselita. Kadar en zakonec plača kazen zaradi napačnega parkiranja, se oba žalostita. Če en zakonec obvladuje francoski jezik, sta nad tem ponosna oba zakonca. Natanko tako. Kadar pa opaziš med zakoncema medsebojno tekmovanje v smislu, kdo je boljši in pomembnejši, kadar eden od zakoncev privošči neuspeh drugemu, takrat zakoncev ne povezuje ljubezen. Mislim, da si bil z razlago ljubezni razumljiv. Opozoriti pa te moram, da si s pisanjem ljubezenske literature ne boš mogel služiti kruha. Tvoj pogled na ljubezen je premalo romantičen. Na začetku sem te opozoril, da v romantiki ne bom tekmoval z apostolom Pavlom. Če pa primerjaš njegov in moj zapis, boš opazil, da o ljubezni govoriva enako, le vsak iz drugega zornega kota. Pomanjkanje romantike v moji razlagi ima svoj namen. Ljubezen sva omenjala kot vez med zakoncema. Osebno sem prepričan, da duhovne vezi lahko nastanejo tudi med drugimi ljudmi. Kot primer vzemiva košarkarsko ekipo, ki sva jo že nekajkrat omenjala. Tudi člani košarkarske ekipe se lahko poenotijo in duhovno povežejo. Če že medsebojno duhovno povezanost večih bitij imenujeva ljubezen, potem naj bo opis besede ljubezen takšen, da je primeren za opisovanje duhovnih povezav različnih skupin ljudi in nenazadnje tudi za opisovanje povezave ljudi z Bogom. Če bi medsebojno povezanost različnih skupin opisovali preveč romantično, bi bil romantičen opis povezanosti košarkaške ekipe nenavaden in mogoče nesprejemljiv. Kaj pa božja ljubezen? Ali bi lahko nekaj besed rekla tudi o božji ljubezni? Če se ljudje lahko medsebojno povezujejo v enovita duhovna bitja, lahko domnevava, da se moralni in ustvarjalni ljudje lahko bolj ali manj tesno povežejo z Bogom v skupno duhovno bitje. Obenem vidim, da takšna predstava enovitega duhovnega bitja lepo sovpada z mnogimi trditvami iz Svetega pisma o združevanju človekove duhovnosti z Bogom. Celo več bi si upal domnevati. Kristus pravi: "Kjerkoli sta združena dva v mojem imenu, sem jaz med njima". Ta stavek bi si lahko razlagal tudi tako, da je Bog središče vsake ljubezni. Za konec pa lahko najino razlago ljubezni prikaževa tudi v bolj romantični podobi. Že prej sva ugotavljala, da Bog s srečo ne nagrajuje le ustvarjalnosti, ampak že samo povezovanje v ljubezni. Ljudje smo pogosto srečni že samo s tem, da se nahajamo bodisi fizično bodisi le v mislih v skupini ljudi, ki jo imamo radi. Če najin opis ljubezni poveževa s pripadajočo srečo, ki izhaja iz povezovanja v ljubezni, pa tudi ta opis ljubezni dobi romantični navdih. Na začetku sva omenjala ljubezen do gora, kar si označil, da to ni ljubezen, ampak hrepenenje po gorah. Mislim, da sva to področje prehitro zaključila in nisva povedala še vsega. Ker gora nima svoje duhovnosti, svojega zavedanja in svoje svobodne volje tudi ne moreva govoriti, da se človekova duhovnost poveže in zraste z duhovnostjo gore. Iz tega je razvidno, da je ljubezen, tako kot sva jo opisovala, možna le med duhovnimi bitji. Kako naj si predstavljam ljubezen do gora, oziroma hrepenenje po gorah, kot to ti imenuješ? Hrepenenje je že zastarela beseda. Znanost namesto hrepenenja uporablja besedo motivacija. Midva sva v najinem razgovoru uporabila besedo ustvarjalni nemir. Vse te besede pomenijo nekaj podobnega. Človek si je sposoben v svoji zavesti ustvariti predstave, na primer predstavo o doživljanju sončnega vzhoda v gorah. Te predstave začnejo človeka priganjati, da bi zamišljeno doživel. Notranji nemir, ki človeka priganja k doživetju teh predstav, imenujemo z besedo hrepenenje ali motivacija, ne pa z besedo ljubezen. Tudi babica misli, da je ljubezen velikega pomena. Rekla je, da ljudje ne smemo pozabiti na ljubezen do samega sebe. Po tej tvoji razlagi si natanko ne znam predstavljati, kako bi lahko imel rad samega sebe. Babico si najbrž narobe razumel. Ker ljubezen pomeni povezovanje duhovnosti različnih ljudi, se seveda moj miselni svet ne more zraščati z mojim lastnim miselnim svetom, ker je to eden in isti miselni svet. Babi se je najbrž narobe izrazila. Mislila je, da mora človek zaupati v svoje sposobnosti, da mora spoštovati samega sebe in podobno, kar pa seveda pomeni nekaj drugega kot ljubiti samega sebe. Mislim, da se izražava preveč znanstveno in zapleteno. Predlagam, da najin pogovor o ljubezni poenostaviva. Bolj uporabna kot znanstveno razmišljanje bi bila kakšna preprosta življenjska pravila o ljubezni, ki bi nama omogočila razumeti in osmisliti današnji dan. Strinjam se, da je vse najino razpravljanje smiselno le v primeru, če je namenjeno razumevanju življenja in nama ga pomaga osmisliti. Če iz tega najinega pogovora ne najdeva usmeritev za najina dejanja, je najino filozofiranje nesmiselno. Ljubezen se res dogaja zaljubljencem, materi in sinu in še nekaterim, kar pa ni ravno tako pogosto, da bi pomembneje zaznamovalo naše življenje. Medsebojno duhovno povezovanje ljudi preozko dojemaš. Vsi ljudje smo stalno, tako ali drugače duhovno medsebojno povezani. Vsak naš trenutek je zaznamovan s temi povezavami, ki pa so lahko ljubezen, ni pa nujno, lahko je tudi sovraštvo. Nekateri ljudje so tudi samotarji. Nobenih duhovnih povezav nimajo z drugimi ljudmi. Ugotavljala sva, da samotarstvo ni nagrajevano s srečo. Bog nas ne vzpodbuja k samotarstvu. Če dobro premislim, so samotarji tisti, ki so bili v življenju kdaj hudo razočarani. Izhod iz svoje stiske so poiskali v samotarstvu, ki pa je le bolj izhod v sili, ne pa prava rešitev njihovih problemov. Ne predstavljam si, kaj se samotarjem plete v glavi, če nimajo niti prijateljev niti sovražnikov. Življenje brez prijateljev mora biti zelo dolgočasno. Tipična primera samotarjev sta bila Bedanec ali Pehta v Kekcu. Kot vidiš, do ljudi nista bila ravnodušna, ampak sta ljudi na nek način sovražila. Mislim, da smo ljudje stalno v nekih duhovnih povezavah z drugimi ljudmi. V kolikor mi pri sebi opazimo, da začenjamo zapadati v samotarstvo, je to resen signal, da naše duhovne povezave z drugimi ljudmi niso prave in nas lahko vodijo v nesrečo, celo v katastrofo. Kar precej ljudi poznam, ki sovražijo sosede, sorodnike, predpostavljene in še marsikoga. Ali so tudi ti ljudje na poti v katastrofo? Sovraštvo je vedno kaznovano. Začne se z izgubo sreče. Nasmeh nesrečnikovega izraza zamenjajo gube na njegovem mračnem obrazu. Človek, ki sovraži, je vse bolj sam in osamljen, vse bolj ga grizejo pogosto namišljene slabosti svojih sosedov, kar človeka, ki sovraži izloči iz družbe in ga pusti propadati v osami. Kaj pa, če ta nesrečnik za svoje sovraštvo sploh ni sam kriv? Kaj pa, če je sosed res tako nemogoč? Za sovraštvo ni opravičila. Če nam kdorkoli povzroča objektivne težave, moramo to jemati kot ustvarjalni izziv. V tem primeru je naša najpomembnejša ustvarjalna naloga, kako se odzivati, da preprečimo sovraštvo, če že ne moremo vzpostaviti prijateljstva. Sovražiti pomeni, da smo se sprijaznili z lastnim propadanjem na robu družbe. Ali tebe res še nihče nikoli ni ogoljufal ali ti storil kakšne krivice, da nikogar ne sovražiš? Tudi meni se je dogodilo že mnogo takšnega. Vse, kar se je dogodilo, sem skušal razčistiti in poravnati čim hitreje. Seveda sem vedno nastopal s pozitivnim pristopom v upanju, da je stvar možno rešiti v obojestransko korist, brez negativnih čustvenih nabojev. Ne boš verjel, ampak z mnogimi smo potem, ko smo problem razčistili, postali dobri prijatelji. Tak pristop seveda vedno ne uspe. Tudi sam imam kakega znanca, kjer pri reševanju zapleta nisem bil tako uspešen. Kako izgleda tvoj odnos do človeka, s katerim nisi uspel vzpostaviti pozitivnih duhovnih povezav? Naše duhovne povezave z ljudmi niso nekaj stalnega. Prijateljstva se rojevajo, živijo in umirajo. Prijateljstva včasih umirajo spontano. Z nekom, s katerim si bil dober prijatelj, se videvaš vse poredkeje in nazadnje postane eden izmed mnogih, da ne uporabim besede tujec. Sodelovanje z nekom, s komer nisem uspel vzpostaviti duhovnih povezav, je res prekinjeno, vendar sem vesel, da sem se uspel izogniti sovraštvu. Dokler se nisva pogovarjala o sovraštvu, se niti nisem zavedel, kako nevarno in pogubno je sovražiti. Predlagam, da se v najinih razgovorih posloviva od mračnega sovraštva in se posvetiva prijateljstvu, ki pa človeka duhovno dviguje in osrečuje. Tudi pri prijateljstvih opažam razlike. Nekateri ljudje imajo veliko prijateljev, drugi pa shajajo le z nekaj prijatelji. Ljudje smo si različni. Nekateri ljudje za svojo srečo potrebujejo veliko prijateljev, drugim jih zadostuje le nekaj. Mnogokrat so naše potrebe po prijateljstvu odvisne od globine le teh. Številčna družina z globokimi medsebojnimi duhovnimi vezmi najbrž ne rabi obilice zunanjih prijateljev. Njihova potreba po medsebojnem duhovnem povezovanju je izpolnjena že kar v okviru družine. Če že govoriva o številu prijateljev, imam še eno vprašanje: Naša družina ima kar nekaj prijateljev. Ali jih imamo premalo, ravno prav ali preveč? Če pomisliva na najino razpravo o ljubezni, potem prijateljev ni nikoli preveč. Kdorkoli pride, mu skušaj nameniti dobro besedo. Včasih nas obilica prijateljev res lahko utrudi, vendar je ta utrujenost blagodejna, prijetna, navdana s srečo. Ti se nad prijateljstvi navdušuješ, četudi so utrujajoča. Nekateri ljudje se pritožujejo nad utrudljivostjo prevelikega števila prijateljstev. Nekateri ljudje ne znajo ločevati med prijateljstvom in posedanjem v druščini zaradi koristoljubja in pričakovanja materialnih dobrin, izhajajočih iz klanjanja se "zoprnim prijateljem". Takšno početje ni prijateljstvo in je res utrujajoče. Pravi "barometer" našega smiselnega in ustreznega življenjskega stila ter kazalec našega pozitivnega obnašanja je torej s srečo in zadovoljstvom navdano prijateljstvo. Natanko tako. Kadar nismo prepričani v pravilnost svojega ravnanja, poglejmo, ali si s svojim ravnanjem prijatelje pridobivamo ali izgubljamo. Če opazimo, da prijatelje izgubljamo, bodimo pozorni in pozorno razmislimo o našem ravnanju. Mogoče bomo v njem našli nekaj, kar je v nasprotju z najinim razglabljanjem o ljubezni in nas že jutri lahko onesreči. Se nadaljuje Človek sem - ustvarjam 1.del Komentarji (1) www.pozitivke.net