Nežnost hrepenim po tebi, ki mi prinašaš globoko spoštovanje življenja. Po ničemur bolj ne hrepenim, kot po nežnosti. Zakaj? Ah, veš življenje je postalo tako materializirano in tako podrejeno ekonomskim interesom ter borbi v konkurenci s drugimi da je človek postal na smrt ranjen, izmučen. Medčloveški odnosi so se, tako racionalizirali in objektivizirali, da se ljudem zdi, kot da lahko vse pojasnijo, znanstveno izrazijo. Tako je tudi nežnost postala talka, samo en akt erotike in seksualnosti.

Skoraj, smo že začeli verjeti da je možno s dobro vzgojo, zdravo prehrano, dobrimi otroškimi vrtci vzgojiti dobrega človeka. Kot da je s pomočjo znanstvene poti vse postalo mogoče, kot da smo ljudje postali stroji, ki jih je potrebno samo dobro podmazati in dobro servisirati, da bi tako lepo funkcionirali. In kje je tukaj naša duša?

Tako je sodobni človek ostal brez lastne duše. Tako se je izgubil mir srca. Mir srca je sposobnost, ki nam omogoča, da vidimo nevidno in lahko vstopamo v področje sigurnosti. Lahko smo vzneseni, radostni, zadovljni s upehom, srečni v srečanjih, lahko gledamo zelo radostno v prihodnost, doživljamo velike uspehe, no to še vedno ne pomeni da smo mirni.


Kaj pa naša duša? Duši vladajo drugi zakoni. Duša potrebuje svojo hrano. Sveto pismo nam sporoča, da je Bog nežnost sama. Pravzaprav je nežnost življenje samo. Nežnost je v resnici naša najgloblja osebnost. To je za našo dušo prostor v katerem sploh lahko preživimo. Nežnost je pogoj da spet lahko postanemo Človek. Nežen človek je tisti človek, ki zna pomagati pomoči potrebnim.

Bolečina, ki je v nas v nam ruši vse materialno, prehodno, brez vrednosti in nam odpira Pot do večnega, nežnega, svetega. Pravijo, da je bolečina - trpljenje najhitrejši konj do cilja.

Nežnost je povsod tam kjer ščitimo življenje. Zato je človeška duša takrat in tam nežna, kjer varuje drugega človeka. Ista posledica se vidi tudi na fizičnem telesu človeka, ki v sebi nosi nežnost. Na telesu takega človeka, ki ga prežema nežnost lahko hitro opazimo nežne in mile poteze. Te dele našega telesa imenujemo intima.

To intimno nežnost iz katere se rojeva življenje je opaziti v roži, živali in človeku, vsi jo imajo. Nežnost je v tem da dopustiš drugemu človeku da raste spontano in svobodno. Nežnost je v tem da nevtralno opazuješ (se ne vmešavaš v drugo življenje), da drugemu dopustiš da se izrazi, te zaprosi za pomoč, kako ti želi iz globine duše povedati:pridi!

Nežnost je, ko tolažiš žalostnega, ko stisneš k sebi otroka, prijatelja, prijateljico, ko svojo drago nežno božaš po laseh in ko jo vso objemaš, ko skozi tebi ljubljeno osebo vstopi Bog-Ljubezni v tebe. Takrat pa nastopi višek: začutiš kako prihajajo valovi nežnosti, miline, nežnega, lepega in povezovalnega. In takrat začutiš drgetanje, pa ne v svojem fizičnem telesu, ampak na višjih ravneh našega bivanja.

Vdihi in izdihi prihajajo iz globin Duše, ki se prelivajo v nekaj nedoumljivega, vzvišenega.
Dobivaš toliko energije, ki ti prihaja v srce, te polni in se potem izliva na vse ljudi, a še posebaj na tvojo ljubljeno osebo. Izliva se nežnost. In ponavlja se lahko nič kolikokrat...

Ko smo nežni, pomeni da v sebi globoko spoštujemo življenje. Tam kjer je prisotna nežnost, tam je resnično življenje. Tam pa kjer nežnosti ni, tam prevladuje grobost, trdota, hlad. Čim se bojimo sprejeti nežnosti Boga in človeka, postajamo grobi, trdi, preveč racionalni in hladni. Moški ne more nikdar biti možat, če nima poguma sprejeti nežnosti. Prav nasprotno, postane grob, ciničen, celo surov. Prav tako je z žensko. Lepota ženske je v njeni ženstvenosti, njeni nežnosti, če je nima, postane groba, celo možača.

Najgloblje zadovoljstvo in radost je, da okusimo nežnost, ta božanski nektar. Spolni in erotični užitek brez nežnosti je kratkega veka, je podoben dirkanju v formuli 1: močno in sunkovito spelješ, nato pred ovinkom močno zaviraš, to počneš nekaj krogov, dokler ne obrabiš gum (svoje duše). To je samo goli užitek, ki vedno razočara in v človeku ustvarja samo lakoto ter ga s tem dela odvisnega od golega seksa.

Nežnost nas osvobaja, zdravi rane našega srca, nas moške naredi možate, plemenite, viteške,, ženske ženstvene, čoveka dostojanstvenega, življenje humanejše.

Človek je nejnežnejši kadar moli ali meditira. Tedaj je povezan s Bogom, ki je nežnost sama. Zato, se dogaja, da postane človek skozi molitev ali meditacijo najprej human in nato ozdravljen. Božanska nežnost nas skozi molitev ali meditacijo zdravi. Najtežje rane srca dobimo v življenju prav tam, kjer nismo bili deležni nežnosti. Od teh ran našega srca se je komajda mogoče ozdraviti.

Običajno se nam te rane globoko zasidrajo v podzavest in od tu delujejo destruktivno na naše obnašanje, in delovanje. Človek tako postane negativen tam kjer je manjkalo nežnosti. Reagiramo spontano, nekontrolirano, protestno in grobo. Deficit nežnosti povzroči v nas frustracijo in depresijo. Današnji svet je svet depresije. Sodobna raziskovanja ran srca v otroštvu so potrdila, da deficit nežnosti povzroča zlo v človeku.

Jasno je, da brez Boga-Ljubezni-nežnosti ne moremo biti humani niti odrasli, dobri in srečni. Človek brez nežnosti je kot muha, ki se je usedla volu na roge, ki je vlekel plug in vzdihnila: Uh, kako smo se nagarali.

Danes bom Bogu rekel kakšen bi rad bil in kaj vse me muči. Tako bom molil k Njemu.
Rekel mu bom: Glej, tako si me ljubil. Verjamem v Tebe, da si mi prijatelj, da me ljubiš. Eto mene tebi, računaj na mene. Pridi Duša sveta v mene, vstopi, dobrodošel. Podri v meni zid, ki je nastal med menoj in Teboj. Odstrani v meni vse bariere, strahove, bolezni, stiske, razočaranja in pelje me ven iz te doline trpljenja...žalosti...smrti...v Svetlobo...v življenje večno...Aleluja.

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com