Piše: Franc Rozman

Predstavljal sem si, kako spoštljivo bova govorila o zavedanju kot lastnosti, ki človeku omogoča tako pomembno mesto v stvarstvu, midva pa sva zavedanju dala vlogo sanjarjenja.

Sanjarjenje, bolje rečeno ustvarjanje svetov le v mislih, je zelo pomembna lastnost zavedanja.
Če hoče slikar naslikati lepo sliko, ta slika najprej nastaja v njegovi zavesti. Slikar si ustvarja miselne predstave o sporočilnosti slike, v mislih za sliko izbira in menja barve. Slika v njegovi zavesti prehaja od ideje do ideje, dokler slikarjeva predstava o sliki v njegovi zavesti ne dozori, nakar jo slikar iz svoje zavesti prelije na platno in ustvarjena je nova likovna stvaritev.

Torej je tudi zavedanje tista neobhodna lastnost človeka, ki mu omogoča ustvarjalnost. Če si prav predstavljam, ustvarjalnost brez zavedanja sploh ni mogoča.

Tako je. Ustvarjalnost se dogaja le v našem miselnem oziroma duhovnem svetu. V naših miselnih predstavah se stalno odvijajo neki miselni procesi. Na te miselne procese stalno vplivajo dogajanja materialnega sveta ter sporočila drugih ljudi preko govora in stvaritev samih, kot so umetnine, glasba in podobne. Mi si na osnovi teh vplivov v naši zavesti ustvarjamo obilico lastnih miselnih predstav in svetov. Če si teh miselnih svetov ne bi bili sposobni ustvariti, bi bila izgubljena naša ustvarjalnost.

Včasih se na osnovi teh vplivov v naši zavesti pojavi neko videnje, ki se pojavi prvič in se še nikomur ni pojavilo. Takšna videnja imenujemo "ideje". Rečemo: Janez je dobil dobro idejo, pri tem pa vemo, da se je Janezu v njegovem duhovnem svetu ustvarilo videnje nečesa, kar se da uporabiti.
Nikola Tesla je hodil po zaprašeni cesti. Fizično je bil na cesti, njegov duh pa je gradil teorije o prenosu električne energije. Naenkrat se je ustavil, kajti v njegovi zavesti je "začel delovati" generator za izmenični tok. Ustavil se je in ta generator s palico narisal na tla prašne makadamske ceste. Kasneje ga je skonstruiral na papirju in danes predstavlja način oskrbovanja vseh nas z električno energijo. Pri tem pa je zelo pomembno naslednje: Generator je prvič zaživel v duhovnem svetu, v zavesti Nikole Tesle. Šele kasneje je bil prenesen v materialni svet.

Miselni svet torej ustvarja ideje, ki jih je možno spremeniti v stvaritve materialnega sveta.

Seveda, pomembno pa je, da materializacijo neke ideje razumeva dovolj široko. Miselne svetove lahko "materializiramo" v obliki govora. Materializacija je lahko tudi literatura, glasba, lahko je likovna umetnost in mnogi drugi produkti človekovega delovanja.

Kaj pa kraja idej? Predvsem v sistemu kapitalizma je zelo pomembno imeti ideje.

Tudi pri kraji idej imava dokaz o skromnosti živalskega sveta v ustvarjanju. Živali po eni strani nimajo veliko idej, niti ustvarjalnosti, še manj pa jim pride na misel, da bi živali kradle ideje. Živali niso sposobne ukrasti ideje niti tam, kjer ideje so, to je pri človeku, ker nimajo sposobnosti ustvarjanja lastnih miselnih svetov.


V najinem navdušenju pri poudarjanju duhovnega sveta sva človeka postavila na "oltar" stvarstva. Domnevam, da pretiravava, ker prepogosto videvam ljudi, ki ne kažejo velikih sposobnosti ustvarjanja lastnih duhovnih svetov.

Tako je. Ljudje se v tej spirali ustvarjanja in zavedanja lahko znajdemo v različnih vlogah.
Meni najbolj ugaja, kadar sem aktivni ustvarjalec, na primer takrat, ko pripravljam družinski zajtrk. V mislih preigram več različic živil in postrežbe. Osrečuje me že ustvarjanje predstave o privlačnem zajtrku. V mislih izberem eno od možnosti, za katero ocenim, da bo družino najbolj osrečila ter jo materializiram na nedeljski jutranji mizi.
Manj aktivno, a vendar še vedno privlačno vlogo imam takrat, kadar se odpravim na likovno razstavo. Umetniška dela mi pomagajo ustvarjati lastne duhovne svetove. Ker nisem slikar, teh duhovnih svetov nisem sposoben materializirati v obliki likovnih del, osrečujejo pa me že duhovni svet, ki nastaja v moji zavesti na osnovi teh likovnih del.
Včasih pa stvaritve v meni ne poglobijo miselnih svetov in predstav. Stvaritve sicer gledam, vendar ob njih ostanem ravnodušen in prazen, kar pomeni, da se stvaritve ne zavedam. Ne zavedam se niti tega, da se jih ne zavedam. Moje nezavedanje lahko opazijo le tisti, ki se teh stvaritev zavedajo.

Ob tej najini razpravi vse bolj dojemam, kakšen dar je sposobnost zavedanja. Sposobnost zavedanja se mi zdi celo pomembnejša od ustvarjalnosti.


Prav zanimiva bi bila ugotovitev, koliko in kako si lahko sami sposobnost zavedanja poglobimo.

Mislim, da deloma lahko vplivamo na poglobitev svojega zavedanja. Slikar, ki je ustvaril vsaj nekaj likovnih del, se likovnih stvaritev zaveda globlje kot nekdo, ki še nikoli ni likovno ustvarjal. Opazovanje slike v slikarju bistveno bolj vzpodbudi njegove miselne tokove in bolj bogati njegov miselni svet kot v neslikarju. Enako je tudi pri drugih oblikah ustvarjanja; glasbi, baletu.

O čemerkoli razpravljava, vedno se vračava k ustvarjalnosti. Izgleda, da si bom moral tudi sposobnost zavedanja prislužiti z ustvarjalnostjo.

Morda. Pri tem pa ugotavljam, da me zavedanje osrečuje trajnejše kot ustvarjalnost. Zdi se mi, kot da mi na osnovi ustvarjanja poglobljena sposobnost zavedanja ostaja dolgo, mogoče celo za vedno.

Vse bolj dojemam pomen zavedanja. Človek z majhno sposobnostjo zavedanja se na primer lepot cvetočih češenj ne bo zavedal. Jezil se bo nad nepomembnimi vsakodnevnimi težavami in čudovit vrt cvetočih češenj ga ne bo osrečeval. Človeka z globokim zavedanjem pa bo pogled na vrt cvetočih češenj očaral.

V tem pa je bistvo odgovora na tvoje vprašanje: ali bomo morali biti ustvarjalni v nedogled? Kolikor bolj se nam poglablja zavedanje, toliko hitreje se nam porajajo in ustvarjajo miselni svetovi. Sreča pa je rezultat miselnega ustvarjanja, kjer materializacija niti ni nujna. Kot vidiš se nam stvari kažejo tako, kot da nam prinaša srečo že samo zavedanje.

Izgleda, da sreča lahko res izhaja iz visoke stopnje zavedanja. Kar zgrozim se, če pomislim, kako malo sreče so deležni tisti, ki jim sposobnost zavedanja ni bila dana. Kar malo krivično se mi zdi, da se mnogi rojevajo s tako omejeno sposobnostjo zavedanja.

Če bi se ljudje zavedali svojega nezavedanja, bi bilo res grozno. Kadar opazuješ ljudi z majhno stopnjo zavedanja, boš ugotovil, da se imajo takšni ljudje za zelo modre. Mislijo, da vse vedo in mislijo, da se vsega tudi zavedajo. Ravno takšni ljudje se nad svojimi sposobnostmi zavedanja nikoli ne pritožujejo, celo več, oholo razglašajo svoje dvomljive sposobnosti.

Na igrišču včasih res opažam, kako so nekateri "pametni". Osebno imam ravno obraten problem. Znajdem se na primer v nepredvidenem pogovoru s profesorjem. Po končanem pogovoru pogosto dojamem, da se vseh okoliščin vsebine razgovora nisem dobro zavedal in zato svojih stališč profesorju nisem kvalitetno utemeljeval. Določenih stvari se zavem šele kasneje.

Bodi vesel tovrstnih zadreg. To te uvršča med ljudi s primerno stopnjo zavedanja. Če bi imel omejeno zavedanje, bi profesorju nekaj govoričil, ob razhodu pa bi se oholo pobahal sošolcem, kako je profesor ostal "kar brez besed".
Opažam naslednjo povezavo: čim večja stopnja zavedanja je bila dana človeku, tem bolj se tak človek zaveda omejenosti svojega zavedanja, kar ga značajsko oblikuje v skromnega in razumevajočega človeka. Čim manj zavedanja je bilo dano človeku, toliko bolj samozadostno in oholo se človek obnaša.

Zanima me, zakaj nismo še bolj obdarjeni z zavedanjem, da bi v sreči še bolj doživljali svojo in tujo ustvarjalnost?

Mogoče zato, ker je pot do zavedanja možna le preko ustvarjalnosti. Verjetno nam marsikaj ne bo podarjeno in si bomo morali prislužiti sami. Naša ustvarjalnost je verjetno preveč pomembna, da bi jo kar preskočili.


Ko razmišljam o zavedanju, se mi poraja vprašanje, ali se pri ljudeh iz roda v rod spreminja stopnja zavedanja?

Zavedanje je nastalo šele s pojavom človeka. Domnevam, da se zavedanje povečuje. Glasbenih dosežkov se bolje zaveda današnji glasbenik, kot se jih je zavedal človek pred tisoči let, ko znanja o glasbi še ni bilo.

Ko sva govorila o stvarjenju vesolja, sva ugotavljala, da stvarstvo še ni končano, kar pomeni, da se bo stvarstvo razvijalo še naprej. Ali lahko pričakujeva razvoj stvarstva tudi na področju rasti zavedanja?

Razvoj vesolja zelo zanimivo opisuje v svoji knjigi z naslovom Pojav človeka francoski mislec De Chardin. Knjiga znanstveno opisuje, od kod izhajamo in kam se razvijamo. Midva bova o tej temi govorila bolj poenostavljeno.
Na tvoje vprašanje bi v svetopisemskem stilu lahko odgovoril takole: "Sedmim dnevom stvarjenja vesolja bo sledil tudi osmi dan stvarjenja". Če je Bog ustvarjal vesolje po fazah do danes, zakaj ne bi tako nadaljeval tudi v prihodnje. Če je razvoju živali sledilo stvarjenje človeka, zakaj bi moralo biti stvarjenje človeka zadnja faza v razvoju vesolja?

To domnevo boš verjetno težko utemeljil.

V Svetem pismu piše, da bo nekoč v prihodnosti nastopil sodni dan. Pripoved govori tudi o tem, da se bodo takrat spremenile kvalitete in način bivanja. To si predstavljam podobno, kot so se spremenile kvalitete stvarstva s pojavom človeka. Če svetopisemskim pripovedim dava pomen, iz tega lahko sklepava, da stvarstvo zares še ni končano in da v fazi stvarjenja lahko pričakujeva tudi osmi dan.

Ustvarjalnost bitij na Zemlji je postala smiselna šele s pojavom človeka. Morda jo bo v naslednji fazi stvarstva nadomestil drug smisel bivanja.

Tudi v vsakodnevnem življenju menjamo smisel našega početja. Ko se odpravljamo na morje, nekaj dni pred odhodom delamo sezname in razmišljamo, kaj moramo vzeti s seboj. Ko se odpeljemo, se naša pozornost preusmeri. Med vožnjo je naša pozornost usmerjena predvsem na varno vožnjo, ko pa prispemo na cilj, se nam zdi najbolj smiselno počivanje in pridobivanje moči za delovne naloge v naslednjem letu. Kot vidiš, je v nekaj dneh naša pozornost in delovanje usmerjeno na tri različna področja.
Če pogledava faze stvarjenja vesolja, je bilo ob stvarjenju materije smiselno oblikovanje fizikalnih, kemijskih in drugih zakonov. Ko se je rojeval rastlinski in živalski svet, je bil poudarek na poselitvi Zemlje z rastlinjem in živalstvom. Ob pojavu človeka je smiselna naša ustvarjalnost. Prišla pa bo "vesoljna sodba", ko se smisli in kvalitete stvarstva ponovno lahko spremenijo.

V reviji sem bral, da se število znanstvenikov in znanja v svetu hitro povečuje. Obseg znanja se v nekaj letih podvoji. Čas podvojitve znanja se krajša. Vse to lahko napoveduje velike družbene spremembe v smislu povečevanja ustvarjalnosti in zmanjševanja rutinskega dela. Ali misliš, da bi bile te spremembe lahko že tako velike, da bi pomenile prehod v "osmi dan" stvarjenja?

V stvarjenju vesolja so obdobja v primerjavi s človeškim življenjem dolga. Ena časovna enota bi lahko predstavljala tisoč let. Če pomisliva, kaj se je na področju ustvarjalnosti in izumiteljstva dogodilo v zadnjem tisočletju, potem je v naslednjih tisoč letih možno marsikaj.

Ljudje so se v preteklosti ukvarjali predvsem s fizičnim delom. V enem tisočletju bo opravljen prehod večine ljudi iz pretežno fizičnega dela v pretežno umsko oziroma miselno delo. Ali je prehod v osmi dan lahko prehod človeštva iz fizičnega v umsko delo?

Pri ocenjevanju o nastopu osmega dne sva zelo omejena. Tako kot živali nimajo nobene možnosti, da bi razumele, zakaj je človek toliko uspešnejši od njih ter kaj je zavedanje, tako se tudi nam lahko dogodi, da osmega dne ne bomo opazili. Lahko bomo celo opazili bitja, mnogo uspešnejša od nas, mi pa ne bomo prepoznali, v čem se pravzaprav razlikujejo od nas. Mogoče bitij osmega dne niti ne bomo opazili, ker nam bodo preveč tuja.

Tvoja razlaga je premalo obetavna, da bi jo preprosto sprejela. Zakaj ta vloga nadbitja ne bi bila namenjena nam ljudem? Zakaj ljudje ne bi mogli napraviti nadaljnjega razvoja?

Seveda obstaja tudi ta možnost. V svojem razmišljanju sem želel le opozoriti, da nima smisla napovedovati in prezgodaj ugotavljati, kako bo videti naslednja faza razvoja stvarstva oziroma osmi dan.


Sveto pismo ne govori o zavesti, ampak o naši duši, ki ji pripisuje velik pomen, midva pa sva jo enostavno preimenovala v zavest, če že ne spregledala. Misliš, da imamo res dušo?

Razmisliva. Mogoče jo bova celo opazila.

Ta izjava je neresna.

Zamisli si slikarja, ki sedi v naslanjaču. Na videz ničesar ne počne, zares pa se v njegovi zavesti rojeva miselna predstava o vrhunskem likovnem delu. Slikar v mislih ustvarja sliko.
Pomisli, kako on to dela. Negibno sedi v naslanjaču, izgleda tako, kot da bi spal, v njegovi zavesti pa nastaja likovno delo.

To na prvi pogled izgleda absurdno. Videti je, kot bi bil slikar iz dveh delov:
· slikarja, ki drema v naslanjaču in na videz nič ne počne
· slikarjevega duhovnega sveta, kjer v mislih ustvarja vrhunsko likovno delo.

Natanko tako. Slikarjev miselni svet je zelo pomemben, zato to pomembno dejstvo skušajva opisati tako, da bo to dejstvo dojelo čim več ljudi.

"Slikarju je bil dan duhovni svet", se mi zdi že kar primeren in razumljiv opis, ki bi ga lahko razumelo veliko ljudi.

Predlagam, da greš k mami, ji brez uvoda poveš ta stavek. Nato pa jo vprašaj, kaj si pod tem predstavlja. Na ta način bova preverila, ali je zapis razumljiv.

Preden bova napravila ta poizkus, skušajva povedano še malo poenostaviti. Domnevam, da je zavedanje težko razumljivo tudi takrat, ko ga jasno opiševa.

Predlagam, da v najinem opisu izpustiva besedo "svet", ker si ljudje pod besedo svet predstavljajo Zemljo, pokrajino in še marsikaj, ne predstavljajo pa si človekovega duhovnega sveta. Po poenostavitvi sva prišla do opisa "človeku je bila dana duhovnost" pa tudi ta opis je preveč zapleten. Besedo "je bila dana" zamenjava z besedo "ima". Dobila sva zapis: "Človek ima duhovnost". Še poizkušajva poenostaviti. Pojmi, ki se končujejo na "..ost" žalost, otožnost, radost, hrabrost in drugi, v človeku napravijo vtis začasnosti in minljivosti. Ker želiva poudariti trajnost naše zavesti, neminljivost miselnega sveta, skušajva ponazoriti s trdo samostalniško obliko tako, kot to predstavlja samostalnik roka, noga ali glava, ki človeku pripada ne glede na dogajanje okrog njega. Preprosto reciva: "Človek ima dušo".

Metodološko se strinjam. Velikemu številu ljudi s trditvijo: "Človek ima dušo" lahko sporočiva, da ima človek nekaj, kar ga ločuje od živali, in da ima nekaj, kar mu omogoča ustvarjalnost.

Tega sporočila seveda nikomur ne bova vsiljevala, zato dava le najosnovnejše preprosto sporočilo. Tisti, ki ga bo zanimal pomen sporočila, si bo pač sam poiskal dodatnih informacij.

Duša najbrž ni nekaj tako preprostega, kot sva pokazala na tem primeru.

Ljudje zelo slabo poznamo svojo duhovnost. Vse, kar vemo povedati, je nekaj osnovnih ustvarjalnih funkcij človeka, za tem pa se skriva veliko področje naše zavesti in naše podzavesti, kjer skorajda nimamo vedenja in znanja.
Ker ne poznava mehanizmov delovanja duhovnega sveta, zavedanja in podzavesti, tudi ne moreva trditi, da poznava našo dušo, oziroma da lahko poveva njene lastnosti. Duša oziroma duhovnost je najbrž mnogo več, kot si lahko predstavljava.
Midva sva ugotavljala predvsem, da v človeku obstaja nekaj, kar presega materialni svet in da tisto nekaj lahko imenujeva tudi duša. Ugotavljala sva, kje naj jo iščeva.


Se nadaljuje

Človek sem - ustvarjam 1.del