Piše: Miran Zupančič
Prišla si tako nepričakovano, misteriozno, Transendentno. Tako krotka in mehka.
Rekla si mi: "Bodi krotek". Bom Duša. Veš, "blaženi so krotki.".
Opisani razvoj je opisan tudi v prvih treh blagrih v 5. poglavju Matejevega
evangelija. Prvi blagor se glasi:" Blaženi so, ki so duhovno revni,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo." To se nanaša na vse nas ljudi,
ki se po svojih pogumnih bojih v tem svetu počutimo potolčeni in se spet ozavemo
" da smo".
Ponižna izpoved o lastni slabosti in nemoči, je predpogoj za klic božanske -
univerzalne ljubezenske moči. Tako je, kajti samo moč ljubezni nas lahko ozdravi.
Drugi blagor se glasi:"Blaženi so, ki tukaj trpijo, kajti potolaženi
bodo." Tu gre za žalost našega srca, ki je razpeto zaradi nečloveškega
trpljenja sveta in vsega človeštva. Gre za izkrivljenega idealista, ki žaluje
in ga zajema najgloblje sočutje. Njemu odgovori svetloba - luč. Pride tolažba
spoznanja. Kajti najvišja tolažba je vedeti, kako se pripravimo na resnično
pomoč iz drugega kraljestva. To je tolažba spoznanja, da lahko gremo po poti
odrešitve naše duše in da odrešena duša lahko uporabi Božansko - univerzalno
zdravilno moč.
Tretji blagor se glasi: " Blaženi so krotki, kajti njihovo je zemeljsko
kraljestvo." Kdor je vstopil v komunikacijo z univerzalno ljubezensko
močjo, ta sprejme tudi moč, da s to ljubezensko silo tudi dela (" Bog Ti
delaj moje, jaz bom delal Tvoje".) Edini ključ, ki temu ustreza, je krotkost.
Jezus iz Nazareta je bil ponižnega in krotkega srca in rekel nam je: Učite se
od mene kajti jaz sem krotkega in ponižnega srca". Ponižnost, pomeni biti
buden, realen. Ponižno srce je srce, ki gleda realnost takšno kot je, in ima
dovolj poguma da sprejme to realnost takšno kot je. Ponižno srce je potopljeno
v ljubezen in od tu izvira spoštovanje do vsakega človeka in Božanskega bitja.
Krotko srce je enostavno, je stanje zavesti otroka, oz svetnika. Za Tomaža Akvinskega
genialnega teologa,krožijo govorice da je bil zelo krotek.
Ena anekdota pravi da je z sobrati prihajal iz trgovine ko ga je eden od sobratov
pogledal, mu s prstom pokazal proti oknu in mu rekel: Poglej, Tomaž kako vol
leti po zraku! Tomaž je pogledal z začudenjem in gotovostjo da se to resnično
dogaja. Nato se mu sobrat nasmehne in mu s tem pokaže kako je kljub vseh svojih
genialnih misli naiven in mu reče: Le kako lahko verjameš da vol leti? Tomaž
ga pogleda in mu odgovori na vprašanje: Prej bi verjel da vol leti kot pa da
moj sobrat laže.
Sam Jezus je bil krotkega in ponižnega srca v vsem je bil enak ljudem, razen
v grehu. Vidimo ga kako vstopa v vodo da ga Janez Krstnik krsti, največji rojen
od ženske, kakor ga imenuje Jezus. Janez se temu seveda upira, da bi Jezusa
krstil, saj je sebe doživljal kot nedostojnega v sorazmerju z Jezusovo veličino.
No, Jezus ga prepriča naj to popolnoma svobodno naredi saj je taka volja Očeta.
Po krstu Jezusa v reki Jordan je Janez nad Jezusom videl goloba, znamenje Svetega
Duha in slišal glas iz Nebes: To je Sin moj ljubljeni , Njega poslušajte.
Jezusa Kristusa poslušajmo. Prosimo ga da izlije svoje srce v naša srca.V komunikaciji
s Kristusovo močjo bomo zagotovo stopali po svetli poti, z gotovostjo bomo doživljali
polno moč ustvarjalnosti, novih navdihov in novega zdravja in moči. Ko komuniciramo
s Kristusom in poslušamo Njegova navodila, postanemo prijatelji s to mogočno
silo ljubezni. Ko smo prijatelji s Bogom postanemo prijatelji z vsemi ljudmi
.
Kdo je Jezus Kristus? On je božanski Sin, druga božanska oseba trojnega Boga.
Bog je en, v treh osebah -Oče, Sin in Sveti Duh. Po Njemu je ustvarjen svet.
On je slika Očeta, po kateri je ustvarjen človek. On je cilj hrepenenja človeške
zgodovine, točka Omega, kot to trdo antropolog Teilhard de Chardin. Moč, ki
vse privlači k Njemu ljubezen.
Prišla je tako nepričakovano, draga moja ljubezen, mi je dejal nedavno od tega
moj prijatelj, ki je po dolgi "suši" spoznal žensko s katero se resnično
ljubita. No, prav tako je to v sorazmerju z Kristusovim vstopom v našo dušo.
So trenutki ko Bog vstopa v našo dušo, jo očiščuje, polni s svojo prisotnostjo
in nas vodi v nova razumevanja in nove izkušnje. To se trenutki hitrih korenitih
preobratov v katerih kot da nam pade mrak z oči , kot da v temno noč posije
svetloba večna. To so v bistvu najlepši trenutki, trenutki rešitve, trenutki
ozdravitve, čas naše preobrazbe.
Sam Jezus Kristus je imenoval za blažene tiste, ki budno čakajo Njegov prihod.
To so vsi tisti, ki so notranje pripravljeni, Mu odpreti vrata in Ga spustiti
v sebe. Kajti, Bog je tisti kateri prihaja, nam sporoča Sveto pismo. On ni samo
prišel in ni ta, ki bo prišel na Sodni dan. On stalno prihaja. Ne veš za dan
kdaj te bo obiskal, toda On zagotovo prihaja. Temu prihodu odgovarja naše pričakovanje
.Čakati pomeni biti pripravljen sprejeti Ga. Kdor ne čaka na Boga je že mrtev
v živem telesu. Čakajoč Boga pomeni, da si v vsakem trenutku nagnjen k Njegovem
prihodu, a to pomeni v vsakem trenutku sprejeti življenje, ki je On sam in katerega
edino On vdihne v nas.
Pri tem pa imejmo trezno in razumno srce, ki ve da edino kar v življenju potrebuje,
je Bog. Če imaš Boga, imaš vse. Nasprotno lahko imaš vse, a nimaš Boga, nimaš
ničesar. Iščite najprej Božje Kraljestvo in pravičnost Njegovo, pravi
Jezus, in vse ostalo se vam bo dalo. Bog želi od nas da smo vedno pripravljeni.
Želi da Mu zaupamo, da Ga ljubimo in cenimo bolj kot vse drugo v našem življenju,
da Ga s čistim srcem sprejmemo. Bog želi da smo stalno pripravljeni na Njegov
prihod v nas same. Kdor je, namreč stalno pripravljen, ta je stalno čist v duši,
svoboden, pripravljen in odprt da se mu odpre.
Če bi vedeli za čas Njegovega prihoda, bi na veliko grešili in delali zlo, a
šele nato bi se pripravljali, če bi vedeli za Njegov prihod. To vam je podobno
kot na relaciji moški -ženska. Ko bi jaz kot moški točno vedel za prihod moje
od boga izbrane ženske, kdaj točno pride, bi do trenutka srečanja z njo si misli:
Miran, čez tri leta ob 16 uri pride ona napovedana in zapovedana, do takrat
pa po seksaj vse živo, kar hodi in leze po tej zemlji! Uživaj neizmerno, kajti
potem ko pride ona boš moral obljubiti Bogu in njej zvestobo in jo tudi živeti.
No, tako ne moremo biti nikoli pripravljeni, to je samoprevara. Kdor pričakuje
, ta nima časa sanjariti in vezati se na nekoga ali nekaj. On ve da ne dočakati
Gospoda, pomeni zgrešiti svoje življenje. Najbolj dragoceni so prav ljudje,
ki znajo čakati. To so ljudje, ki so sigurni da bo ta trenutek prišel. Vedimo,
da smo tukaj na Zemlji samo mimoidoči . Najvažnejše je v našem življenju stalno
pričakovati prihod Boga kateri je naše resnično življenje.
Nikolaj Berdjajev - filozof svobode pravi v svojem delu: Svoboda in duh str:
214 naslednje: " Pojav Kristusa, Boga v človeku je ravno združitev
dveh gibanj, od Boga do človeka; dokončno rojstvo Boga v človeku in človeka
v Bogu, uresničitev misterija dvo - edinosti, misterija božjega človeštva."
In na str: 313
" Krščanstvo je religija ljubezni, ne religija pravičnosti. V krščanstvu
je zakon premagan, tako naravni zakon, kakor tudi zakon pravičnosti. Človek,
ki je postal deležen misterija odrešitve, človek, ki je Kristusa sprejel vase
in je deležen rodu Jezusa Kristusa, ni več podvržen karmičnemu zakonu , v prihodnosti
mu ni več treba preživljati , v neskončnih evolucijah vsega preteklega, in po
zakonitem, pravičnem in nenehnem procesu vse to premagovati."
Zato je tako pomembno biti prijatelj z Bogom, se pogovarjati z Njim. Odloči
se vsak dan pogovarjati z Njim. Vsa umetnost življenja je v tem da od Boga sprejemaš
darove in da jih deliš drugim ljudem.
Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com
|
Prišla si nepričakovano
Prispeval/a: sonceživljenja dne petek, 14. april 2006 @ 08:06 CEST
Srečen je, kdor je tukaj in zdaj, kdor se vrača h sebi, kjer je v ljubezni.
Naj bi vsakdo nit za nitjo spletel zlato ogrinjalo ljubezni, se ogrnil z njim in dopustil, da skozi njega in v njem žari nesebična, brezpogojna, vseobjemajoča, veličasna in ……… kako bi lahko drugače bilo kot ….vseprisotna ljubezen.
Mnogo lepega
Darinka
Prišla si nepričakovano
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 14. april 2006 @ 10:39 CEST
" Odrekel bi se temu svetu in svoje srce na široko razprl, da bi omogočil odkritje novega boljšega sveta boljše resnice."
Ti vrstici sta vzeti iz flamenka, iz ciganske pesmi iz Andaluzije v južni Španiji. To hrepenenje srca, ki je izraženo v pesmi flamenka španskih ciganov, lahko najdemo v enaki meri v enem izmed poetičnih spevov Rabindranatha Tagoreja:
" Moje srce hrepeni ponoči in podnevi po srečanju s Tabo in to bo kot smrt, ki vse použije. Stran me pometi, tako kot v viharju; odvzemi mi vse, kar imam: prodri mi v spanec in moje sanje ukradi...Sveta me mojega oropaj! V puščavi, v nagolejši nagoti Duha mi dovoli, da postanem eden v Tvoji lepoti. Ah, prazna želja! Kje je to upanje po združitvi, če ne v Tebi, o moj Bog?"
In ker se bliža praznik vstajenja Velika noč, dodajam še naslednje besede Jezusa Kristusa, ki govori o Dvoje Vstajenj.
"Prvo vstajenje se začne v trenutku, ko se duša loči od telesa in se prikaže predme k posebni sodbi. Toda to je le delno vstajenje. Bolj kot vstajenje bi mogli reči: osvoboditev duha iz ovoja mesa in pričakovanje duha, da se spet združi z mesom, da ponovno zgradi živi tempelj, ki ga je ustvaril Oče, človeka - tempelj, ustvarjenega po Božji podobi in sličnosti.
Delo, ki mu manjka del, je okrnjeno in zato nepopolno. Delo - človek, popolno v svoji stvaritvi, je okrnjeno in nepopolno, če se ponovno ne združijo njegovi različni deli. Ljudje morajo ostati večno v svoji popolnosti, zvezi mesa in duha, bodisi da določeni za Kraljestvo svetlobe, bodisi za bivanje v temi.
Zato govorimo o prvem in drugem vstajenju.
Toda pazi: Tisti, ki je ubil svojega duha s pregrešnim zemeljskim življenjem, pride k Meni k posebni sodbi z že mrtvim duhom. Končno vstajenje bo pač povzročilo, da bo njegovo meso spet prevzelo težo mrtvega duha, da bi z njim popolnoma umrlo. Tisti pa, ki je v zemeljskem življenju premagal meso, pride k Meni k posebni sodbi z živim duhom, ki ob vstopu v Raj poveča svoje življenje.
Tudi tisti, ki so v vicah (prostor med nebom in zemljo, višja šola zavesti, očiščevalni med prostor za duše), "so živi". Bolni, toda živi. Ko bodo z zadoščevanjem dosegli zdravje, bodo vstopili v kraj, ki je Življenje. Ob končnem vstajenju si bo njihov duh, ki bo živel od mojega Življenja, s katerim bodo neločljivo povezani, spet prevzel meso, da bi mu dal slavo in da bi živel z njim čisto tako, kot živim Jaz z njimi.
Glej, kakor govorimo o prvi in drugi smrt, tako govorimo tudi o prvem in drugem vstajenju. Do večne posesti Luči - kajti v Raju imate v posesti Boga in Bog je Luč - mora človek priti po odločitvi svoje volje, kot se je po svoji volji hotel znebiti Luči in Raja. Jaz vam dajem pomoč, ampak volja mora biti vaša.
Zvest sem. Ustvaril sem vas svobodne in puščam vas svobodne. In če pomislite, kako je vredno občudovanje Božje spoštovanje človeške svobodne volje, morate razumeti, kako bi bila vaša dolžnost, da je ne zlorabljate s tem, da z njo delate zlo, in kako ste dolžni Gospoda, svojega Boga spoštovati, mu biti hvaležni in ga ljubiti.
Tistim, ki niso skrenili s prave poti, pravim: Vaše bivališče v Nebesih je pripravljeno. Gorim od želje, da bi bili v moji Blaženosti."
( I quaderni del 1943, str. 156 - 162)
Po Mariji Valtore in njenih spisih.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Prišla si nepričakovano
Prispeval/a: sonceživljenja dne petek, 14. april 2006 @ 11:52 CEST
Univerzalni nauki za nas res niso preprosto razumljivi, a tudi Lao Zi pravi: »Kdor sprašuje, odgovor potrebuje«. Če ni vprašanja, ni odgovora. Odgovor pa pride, v povezavi z kakovostjo vprašanja.
Miran, hvala za vse napisane besede. Ob prebiranju je kar dan svetlejši.
Darinka
Prišla si nepričakovano
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 14. april 2006 @ 16:37 CEST
Si me pa prijetno presenetila s drugim vstajenjem o "zlatem ogrinjalu", kar je povsem prava beseda za drugo vstajenje. In tako s Lao Zi-jevo modrostjo, "kot voda do skale."
No, čem sem ti že polepšal dan, zakaj pa ti ne bi še mal noči.
"ŠIBKA VODA SČASOMA PREMAGA MOGOČNO SKALO"
Legenda o nastanku knjige Lao Ce, Tao te king na Lao Zi-jevi poti v drugo deželo ( Bertold Brecht)
Sedem let učitelj je imel,
bolehati je začel.
Zaželel si je,
da mir bi ga objel.
Dobrota v deželi je pojemala,
nevarnost zla naraščala.
Tako si na čevlje je jermen zapel.
Povezal si je culo,
kar bo potreboval.
Ne dosti. Pa venndar to in ono.
Pipo, ki vedno ob večerih je nažgal,
knjižico, ki v dnevni luči jo je bral.
Še brašna malo je dodal.
Poslednjič še dolini
prijazno se je nasmejal
in jo pozabil,
ko se v goro na pot je podal.
Vol je zvečil, si s svežo travo
lakoto tešil,
saj starca na njegovem hrbtu
čas ni prav nič težil.
Četrtega dne se v skalovju
poveljnik mejne straže pojavi
in pot mu zastavi:
"Kaj dragocenosti?" "Nobenih,"
pravi.
Deček, ki vola drži, pa pristavi:
"Učil je." S tem vse razloži.
Stražar se posmehne in ju ne
spusti.
"Kaj vrednega je v spoznanju, ki ga uči?"
Deček odgovori:"Da mehka voda,
četudi polahko valovi,
sčasoma mogočno skalo razdrobi!
Razumeš, trdo mehkemu se vda."
In že gresta naprej, da ne bi ju
ujela tema.
Deček požene vola v korak,
med rušjem stezice izgublja se v
mrak.
Nenadoma plane možak:
"Hej, ti! Stoj!
Kaj mislil si z vodo, stari moj?"
Starec ustavi se:"Ti hočeš odgovor
nocoj?"
"Resda samo sem na meji stražar,
pa vendar rad bi zvedel, daj mi ta dar.
Kdo koga prekaša?
Kdor ve, z odgovorom naj ne
odlaša!
Napiši mi! Temu mladcu
narekuj!
Odgovora ne smeš odnesti v svet,
ki mi je tuj!
Papir imam, in črnilo,
pa tudi za pod zob bi se kaj dobilo.
Glej, tamle je koča moja,
nikar mi ne skali pokoja!"
Starec čez ramo na moža se ozre.
Bos, v zakrpani suknji za njim gre.
Na čelu globoka se guba mu pne.
"Ah, zmagovalec ni,
ki tod za mano zdaj hiti,"
pomisli - in zašepeta:"Tudi ti?"
Da vljudno bi prošnjo pustil vnemar,
za to, se zdi, je starec že prestar.
Glasno spregovori:
"Kdor sprašuje, odgovor potrebuje."
"Hladno postaja," se deček oglasi.
"Počakaj, saj se ne mudi."
Vola sta razsedlala,
sedem dni oba sta pisala.
Kruh jima nosil stražar je ves čas,
ni več preklinjal tihotapcev na glas.
In potem sta delo dokončala.
Enainosemdeset izrekov sta
nekega jutra stražarju predala.
Za skromno popotnico sta se mu
zahvalila
in že sta za ruševje temno zavila.
Gostoljubje obilno sta mu povrnila.
Nikar ne slavimo modreca le,
čigar ime na knjigi blesti se.
Modrost moramo najprej
v modrem odkriti.
Morali bi se tudi stražarju zahvaliti:
njemu je uspelo, modrecu jo zvabiti.
Lao Ce, deček in vol- bivol zapuščajo področje nestalnosti. Vol služi potrpežljivo in povsem vdano. Odrešen je naravne instiktivnosti in tako zgled moči, vznikle iz odstranitve ali ugasnitve ega-jaza. Vol je simbol premagane, očiščene narave. Deček predstavlja nov začetek v drugem življenjskem področju bivanja in večno mladost prastarega Lao Ce-ja. Meja ločuje različna območja, področja, oblasti, države in duhovna polja bivanja.
Meja omejuje obseg delovanja naše vsakokratne bivanjske oblike. Mejo lahko prekoračimo le, če upoštevamo stare oz. nove zakonitosti. Mejo je potrebno bolj ali manj dobro varovati. Nihče je ne sme prečkati kar tako nenadzorovano
Dežele, kamor odhajata Lao Ce, nam pesnik ne opiše, lahko pa jo občutimo kot kakšen nič. Modrec svoje prvotne domovine ne najde v nikjer na zemlji. Njegov dom je brezmejnosti. Modrec je tu zgolj obiskovalec, popotnik in pomočnik na tem svetu, potrebnem pomoči. V nezamejeno polnost se vrača, kot da bi bilo to nekaj samo po sebi umevnega. V skladu s svojo vrhunsko nalogo se mora gibati med prostovljno omejitvijo in brezmejnostjo. Gledano duhovno, Lao Ce preseka horizontalne življenjske črte, ker izbere navpično pot. Tako kot vsak duhovno zrel človek oblikuje križ.
Varuh, čuvaj meje nadzoruje, kdo sme preko prečkati mejo, sam pa je ne prekorači. Kdor gre čez mejo, je bil pred tem v prenesenem pomenu prebivalec mejne duhovne dimenzije bivanja. Stražar, carinik ima nalogo, da zacarini dragocenosti, ki jih tisti, ki prečka mejno črto, nosi s seboj. Carina, pomeni, štetje, prešteto.
V našem materialističnem svetu se vse šteje, meri, obdavčuje, tehta in vrednoti. To je znamenje, da prebivalci tega sveta ne živijo v enotnosti, harmoniji in ljubezni. Stražar vrednosti resnice ne more takoj oceniti. Šele po globokem premisleku se mu resnica zazdi dragocena in je želi biti deležen.
Lao Ce posreduje modrost in moč brez upiranja, krotko, pa tudi brez gorečega navdušenja, ostaja nevtralen. Njegova dajatev carini na tem svetu je Tao te king. Vsakdo, kdor prestopi mejo, mora plačati carino-davek, sicer je ne more prečkati. Polje, zamejeno na horizontalnem, svojih prebivalcev zaradi določenih zakonitosti ne more kar tako spustiti preko.
Potrebna je "odkupnina". Sveto v tem smislu govori o "odkupljenih" iz tega sveta. Tihotapci - švercerji, nad katerimi se stražar pritožuje, se na vsak način skušajo zakonu izogniti, saj vedno na skrivaj hodijo čez mejo, da bi se osebno okoriščali. Toda prav njih doletijo karmične posledice teh prehodov. Lao Ce ne plača samo desetine od svojega večnega bogastva, ampak podari vse. Stražarju se dragocenosti, ki jih je iskal, razodenejo v besedah, da"trdo mehkemu se vda".
Če voda ne more omehčati skale, se ne bori, pač pa zdrsne z nje. Toda dolgoročno pa vendarle deluje nanjo kot nenehna moč ljubezni. Lao Ce-jeva modrost je v razmerju do človeštva kot voda do skale. Voda modrost duše še vedno obdeluje kamne. Voda je mehko, majhno, kapljica, čisto. Voda je v odrešujočem pogledu voda življenja, ki je v bitje vsakega človeka prinaša nove moč. Trda skala je fizično, grobo, težko, trdna in otrdela oblika. Skala je tako tudi prispodoba za človeka, ki je padel. Moči novega življenja pa prežemajo takega padlega človeka, torej, ujeto snov, in odrešijo, kar je duhovnega v njem.
Modrost je potrebno izterjati. Zato Lao Ce pravi: "Kdor sprašuje, odgovor potrebuje." To je univerzalni zakon: če ni vprašanja, ni odgovora. Kdor sprašuje iz lastnega Bistva in ne razumsko, prejme odgovor. "Kdor trka, se mu bo odprlo" in sicer v skladu s kvaliteto vprašanja. Prebivalec vmesnega - mejnega področja mora hrepeneti po modrosti. In tako ne bo prejel le enega dela resnice, ampak vso. Toda, brez tega bistvenega vprašanja ne bo prijel ničesar. Carinik je nepopustljiv in nepodkupljiv, kadar ugotavlja in terja, da prijavimo dragocenosti. Tisti, ki biva ne meji, resda potrebuje pomoč modreca, vendar mora imeti veliko žejo po resnici, da si jo lahko povsem sam pribori.
"Morali bi se tudi stražarju zahvaliti:
njemu je uspelo, modrecu jo izvabiti."
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.