Jesen se je pred menoj spremenila v mavrico raznobarvnih odtenkov listja na drevesih. Veselje rojstva novega človeka sovpada s pobiranjem pridelkov. Pobrati pridelek-zaslužiti nagrado. Ali ni to skrito hrepenenje vsega človeštva? Vendar, ali znamo dovoliti sebi in drugim, da v služenju nagrajujemo tudi svoje preprosto veselje srca. Ali si dovolimo občutiti, spustiti, se veseliti, si dovoliti občutiti vse, kar se nas dotakne? Brez strahu stopiti do naslednjih vrat?

Listje na drevesu vse leto dobro služi svojemu namenu. Vsak list je skozi leto uspešno preživel sončno pripeko, dež, neurja in celo točo, a v jeseni njegovega časa bo spravljen s seboj porumenel, drevo ga odvrže in naj se upira še tako močno, bo suh in rjav ob prvem močnejšem vetru odpadel. Dober bo le še za gnoj in postal bo del zemlje, ki daje življenje. In takšen je njegov namen, kar je veliko veselje za opazovalca, ko lahko vedno znova spremlja to ne-upiranje.

Človek živi kot otok, in od tam izhaja vsa beda. Skozi stoletja je človek poskušal živeti neodvisno od obstoja – to ni mogoče v pravi naravi stvari. Človek ne more biti niti neodvisen, niti odvisen. Obstoj je stanje odvisnosti: vse je odvisno od vsega drugega. Nikjer ni hierarhije, nihče ni nižji in nihče ni višji. Obstoj je skupnost, večna ljubezenska afera.

Ampak ideja, da mora biti človek višji, predstojnik, poseben, povzroča težavo. Človek mora biti nič – človek se mora raztopiti v celotnosti stvari. In ko spustimo vse ovire, se zgodi skupnost in skupnost je blagoslov. Biti eden z vsem, je vse. To je prvo pravilo religioznosti.

Vsak čas ima lastnega duha. Človeška zavest, vezana na prevladujočo zavest časa, doživlja omejitve in skušnjave, ki preprečujejo čisto spoznanje Božjih del. Zemlja prehaja v obdobje Vodnarja, v katerem se bo zgodil temeljni preobrat in človeštvo stoji pred odločilno izbiro.

Človekovo mišljenje, občutenje in delovanje še vedno nosijo pečat Rib, najvišje stopnje individualizacije. Pred tem človeštvo še ni doživelo celostne samozavesti (jaz sem), zdaj, v začetku enaindvajsetega stoletja, pa za samozavedanje niso več potrebne avtoritete in filozofske misli. Velikan se je po tisočletnem spancu dvignil, odprlo se je oko novega razuma. Naučil se je bil gledati svet okoli sebe kot oddaljen kozmos, v katerem vladajo lastni mehanični zakoni in s katerimi lahko poljubno rokuje. Zato se ne boji ne Boga ne hudiča; strah mu vliva le njegova lastna praznina. Bliža se meji svojih izkušenj in pojavi se dilema, ali lahko živi brez Boga.

Iz semena bo zraslo novo seme. Bil sem tam. Šel sem po poti z njim. Ne verjamete, ne sledite? Zakaj si (sem) torej še tukaj? Dežuje danes in to je dobro. Vprašanja otroka na poti, zakaj to, zakaj ono, da zakaj moja bolečina? Ta vprašanja izvirajo globoke reke skrite bolečine sveta, želite spoznati, občutiti, poimenovati s pravim imenom, slediti, učiti se živeti. Reka življenja. Pridite, gremo skupaj.

Vsako pšenično zrno je zraslo na klasu pšenice in živelo dan in noč na istem mestu. Od vsega začetka, pa vse dokler ni dozorelo v seme je bilo tam, visoko nad koreninami, ki dajejo pšeničnemu steblu moč in življenje. Tako tudi ti in tvoje življenje. Sonce in veter, dež in rosa sta bila tvoja spremljevalca, dokler seme ni dozorelo. Tako tudi tvoja starša. Seme, zemlja te je rodila iz enega semena bogov, njihova lastnina si, vendar samo, dokler ne dozoriš. Tako tudi ti. Iz večnosti prihajaš, nikoli doslej se namreč skriti krog povezanosti s tvojimi predniki ni prekinil. Enkraten si. Zdrav in dober v svoji nespoznani globini.

Duhovni učitelj Sai Baba svojim učencem vedno poudarja: »Ko si bolan, razreši zmedo v svojih mislih! Izrabi bolezen kot priložnost, da lahko v miru razmisliš o sebi in popraviš morebitno slabo ravnanje.«

Bolezen telesa, ki povzroči trpljenje in življenjske krize, je v resnici notranje zdravljenje. Četudi kruto poseže v naše življenje, ponuja priložnost za temeljito preobrazbo neustreznih miselnih vzorcev, čustvenih navad in dejanj. Že od nekdaj je znano, da negativno razmišljanje povzroči negativno stanje telesa in tako si ljudje zdravstvene težave povzročimo sami.

Razmišljam o sebi in o svojih bližnjih, premišljujem o človeštvu, njihovih napakah, preizkušnjah, padcih in vzponih, samozavedanjih in upiranjih naravnim zakonom. Iščem podobnosti, pa vendar vedno znova ugotovim, da je vsak posameznik celota zase, individum, nekaj posebnega in neponovljivega. Rada bi povedala klošarju na cesti: ceni se, spoštuj se, nakloni si lep dan, rada bi rekla direktorju: hvaležen bodi za vse kar imaš, pa naj bo to materialne dobrine, status ali ljubezen bližnjih, ki ti jo kažejo s svojo naklonjenostjo.

Vsak ima svojo pot po kateri hodi skozi življenje, se nauči določenih stvari, ponavlja »napake« toliko časa, da končno spregleda in začne delati drugače. Vsemu človeštvu pa je isto eno: ljubiti in biti ljubljen. Pričakujemo drugačne rezultate, pa kljub temu delamo isto vedno znova, odzivamo se na različne stvari vedno na podoben način in se sprašujemo: zakaj se to nam dogaja…. Vsi si želimo ljubezni, vsako živo bitje, le svojo željo izkazujemo na različne načine.

Naša čutila so nekakšna tipala oziroma senzorji, s pomočjo katerih se orientiramo v zunanjem svetu - čutimo preko dotika, okušamo, vonjamo, slišimo, vidimo. Tako si ustvarjamo sliko o sebi, drugih in življenju. Naša čutila nam govorijo o kakovosti vsega, kar nas obdaja. Vendar pa čutila niso obrnjena samo v zunanji svet in nam ne dajejo le informacij o stvareh, ki so zunaj nas. Imajo tudi globljo vlogo – sporočajo nam o notranjih, subjektivnih, psihoenergijskih in duhovnih razsežnostih.

Čutila v tej vlogi so energijski kanali, svetlobne poti, ki vodijo navznoter, v psihoenergijski, duhovni svet. Tako predstavljajo vrata oziroma prehod od zunanjega k notranjemu. In tu se začnejo t.im. zunajčutne zaznave (s tujko ekstrasenzorna percepcija – ESP), kot so telepatija, jasnovidnost, jasnočutnost (psihometrija), prekognicija, avrična senzitivnost.

Ena najtežjih prelomnic v življenju je prav gotovo razpad zakonske zveze ali dolgoletnega partnerstva. Četudi vemo, da v življenju ni ničesar, kar bi trajalo večno, saj ima vse svoj začetek, trajanje in konec, nam to dejstvo kaj malo koristi, ko se znajdemo med razbitinami nečesa, kar je še včeraj bila družina ali partnerska zveza.
Ne glede na to ali smo pobudnik razveze ali ne, večino ljudi v tem položaju doleti temeljito notranje pretresanje, čiščenje in soočanje z deli sebe, ki so bili morda še včeraj dobro skriti.

Nekateri ljudje poiščejo pomoč v ustreznih skupinah ali pri usposobljenih posameznikih. Veliko pa jih samotno krmari med burnimi in hitro spreminjajočimi se čustvi ter številnimi strahovi, ki so podkrepljeni z zmanjšanim samozaupanjem. Če k temu dodamo še mnoge  probleme, ki jih ločitveni postopek prinese in prizadetost ljudi, ki so vanj neposredno ali posredno vpleteni, potem se zares zavemo, da preizkušnja ni preprosta. A trud in potrpežljivost imata globok smisel, ki ga bomo v celoti dojeli morda mnogo kasneje.

V začetku nastanka sveta je bila na Zemlji tema. Prvi človek je prišel v to temo. In potem je bila na Zemljo dana svetloba. Svetloba je bila luč ljudem, a ljudem se svetloba ni dala spoznati. Svetloba in tema sta se namreč vsak dan točno enkrat zamenjali.

Zato so našim očetom bile dane besede, da bi preko njih spoznali svetlobo in jo znali ločiti od teme. V začetku je bila voda poimenovana kot voda in zemlja kot zemlja in vse se je poimenovalo s pravim imenom, kakor je v resnici bilo. Tako je vse dobilo svoja prava imena. In vse je bilo prav dobro.

Mojster -, prek Benjamina Crema

Zavedanje božanskosti je globoko v zavesti vseh ljudi. Pri nekaterih je bližje površini uma, pri drugih pa je relativno nepoznano in neodkrito, dokler ga kakšen pomemben dogodek ali vzpodbuda ne prebudi iz spanca.

Tako nekateri zlahka priznajo obstoj božanskega, drugi pa, pogosto sovražno, zavračajo možnost obstoja vsega, česar ne morejo spoznati, izmeriti in razumeti s svojimi petimi čuti. Danes mnogi vse bolj in bolj zaznavajo prisotnost Maitreje, čigar energije prežemajo vse ravni zavesti.

V.: (1) 16. julija 2007 je potres 6,8 stopnje po Richterju stresel največjo jedrsko elektrarno na svetu v kraju Kašivazaki na Japonskem, povzročil požar na transformatorju ter izliv in puščanje v elektrarni. (1) Je bilo puščanje v jedrski elektrarni večje, kot je objavila vlada? (2) So bili pred ali po škodi, ki jo je povzročil potres, nad področjem NLP-ji?
O.: (1) Da. (2) Da, tako pred nesrečo kot tudi po njej.

V.: V sredo, 1. avgusta 2007, se je med prometno konico zrušil 40 let star most čez reko Mississippi v Minneapolisu v ZDA. Čeprav je bilo ranjenih več kot 70 ljudi, je bilo smrtnih žrtev za tako katastrofo izredno malo. Šolski avtobus, poln otrok, se je čudežno rešil; ustavil se je namreč le nekaj centimetrov od roba konstrukcije. So Mojstri pri nesreči posredovali, da bi rešili življenja?
O.: Moj Mojster potrjuje, da je Mojster Jezus zavaroval šolski avtobus ter da so on in drugi Mojstri v nesreči rešili mnogo življenj.

Odnosi – naši vsakdanji: PESEK IN KAMEN

Pred časom je po elektronski pošti krožila zgodba o dveh prijateljih. Bila sta na poti po puščavi. Ko sta že dolgo hodila, je med njima prišlo do prepira in eden je drugemu primazal klofuto. Tisti, ki je klofuto dobil, je bil prizadet, vendar je brez besed napisal v pesek: "Danes me je moj najboljši prijatelj udaril po licu."

Nadaljevala sta s hojo, dokler nista našla oaze. Odločila sta se, da se okopata. Tisti, ki je dobil klofuto, se je zagozdil v mulju in blatu ter se začel utapljati, na srečo pa ga je njegov prijatelj rešil. Ko si je opomogel od skorajšnje utopitve, je vgraviral v kamen: "Danes mi je moj najboljši prijatelj rešil življenje."

O delu z energijami navadno govorimo v povezavi z zdravljenjem in zdravilstvom. Pri tem pa pozabljamo, da so energije uporabne na VSEH področjih našega življenja. S pomočjo znanj o delu z energijami je naše življenje lahko lepše, bolj zdravo in uspešnejše na vseh področjih, ki si jih morete zamisliti.

Ideja o tem, da bi lahko vodila tečaje kako uporabljati energije v poslovnem svetu, se je rodila že pred leti, ko sem sama delala v poslovnem svetu.

Diplomirala sem na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in si pridobila naziv Univerzitetni diplomirani ekonomist. V svoji 10 letni karieri sem preizkusila mnoga področja; od komerciale do financ in bančništva. Pri mojem delu so se vedno prepletale finance in komerciala. Veliko sem vložila v svojo kariero, udeležila sem se kar nekaj seminarjev in prebrala precej literature o tem kako dobro tržiti na delovnem mestu in kako dobro tržiti sebe.

Sanjalo se mi je, da sem imel intervju z bogom.

»Torej, rad bi me intervjuval,« Bog vpraša.
»Če imaš čas,« rečem.
Bog se nasmeje: »Moj čas je večen. Kakšna vprašanja imaš v mislih zame?«
»Kaj te najbolj preseneča pri človeškem rodu?«

Bog odgovori: »Da se začnejo dolgočasiti z otroštvom, hitijo odrasti, in potem hrepenijo, da bi bili spet otroci. Da izgubijo zdravje, da zaslužijo denar…in potem izgubijo denar, da obnovijo zdravje. Da z zaskrbljenim mišljenjem o prihodnosti, pozabijo sedanjost, tako da ne živijo niti v sedanjosti, niti v prihodnosti. Da živijo tako, kot da ne bodo nikoli umrli in umrejo tako, kot da ne bi nikoli živeli.«

Kaj počnemo v obdobju med aktivacijo 777

V tem ko se bližamo letu 2012 nam bitja luči pomagajo pri procesu vnebovzetja. Dajejo nam jasna navodila kako se povežemo z energijo ki nam je na razpolago med aktivacijo 777.

1. Glejte film Val ljubezni vsakodnevno
S pričetkom 7. julija 2007 je priporočeno, da gledajo ljudje film vsak dan, zjutraj ali zvečer, kakor jih vodi intuicija. Če preskočite kakšen dan (na primer pozabite ali vas vaš ego preveč zaposli) prosimo ne bodite strogi do sebe. Val ljubezni je ljubezensko izkustvo, torej je važno, da ljubite tudi vse aspekte vašega bitja.

The Wave of Love - Val Ljubezni

Avtorica Simone Matthews je Avstralka. Prinaša nam sporočilo o Valu Ljubezni – v posameznikovo in v kolektivno zavest človeštva. V njeni metafizični šoli zdravljenja poučuje študente o veliki spremembi, o sveti geometriji in o prehodu v zlato dobo v letu 2012. Pod vodstvom bitij luči pomaga pri masovnem prebujenju človeštva, ko se bomo združili v bivanju čiste Ljubezni.

Kot ustvarjalka in producentka je sestavila tim talentiranih umetnikov, ki so skreirali film, ki nas preko svetih simbolov in zvokov povezuje z Valom Ljubezni ter našim božanskim bistvom.

Vsi hočemo in iščemo srečo. Pa raziščimo kaj sreča je, kaj nas dela srečne.

Ponavadi mislimo, da smo srečni le takrat, ko dosežemo uspeh v karieri, živimo v lepi hiši, vozimo dober avto, nosimo fino obleko, imamo lepo telo, super umske sposobnosti, idealnega partnerja, ko bo dosežen svetovni mir, osvoboditev živali, spoštljivo ravnanje z naravo..... vendar na žalost ali na srečo temu ni tako. Iz vseh teh področij (razen zadnjih treh) se da najti mnogo primerov ljudi, ki vse to imajo a niso srečni, ki jim nekaj še manjka v življenju in mislijo, da ko dobijo tisto, potem bodo lahko resnično srečni.

Sreče ni v doseganju in uspehih. Kaj se zgodi ko nekaj dosežemo? Odvisno koliko časa smo se za to trudili. V glavnem gre za to, da ko nekaj dosežemo, se hrepenenje(misli) poležejo, in srečni smo toliko časa, dokler to hrepenenje počiva. Kmalu ugotovimo, da to ni to, in pridejo naslednji dosežki na vrsto. In spet se ujamemo v mlin, ko mislimo, da ko bomo pa to dosegli, da bomo takrat pa srečni. In to se ponavlja v nedogled... dokler ne spregledamo, dokler se ne prebudimo in ugotovimo, da vso to doseganje s srečo nima popolnoma nobene veze, vsaj ne dolgoročno.

Zelo pomembno je, da uporabljamo vso duhovnost, ki jo imamo.
 
Tovarnar mila in duhovnik sta skupaj hodila po ulici. Milar je začel razpredati o koristih, ki so jih ljudem prinesle različne vere. Govoril je:
»Ljudje se še vedno sovražijo, goljufajo, prepirajo in kradejo. Nič ne kaže, da bi bil svet kaj boljši, kot je bil takrat, ko še ni bilo nobene vere.«
 
Duhovnik je v odgovor na tovarnarjeve besede pokazal na dečka, ki se je igral z blatom v obcestnem jarku, in rekel:
»Kar poglejte si ga, fantička. Umazan je od glave do peta. Nič ne kaže, da bi mu milo kaj koristilo. Kot tudi ne koristi umazanim ljudem po svetu. Bi svet bolje shajal brez mila?«

Kaj pa je – duhovnost? In – kje je?
Zelo razširjeno je prepričanje, da je duhovnost nekaj notranjega, nedotakljivega, nedosegljivega, kar je težko opisati, kaj šele izraziti.
Mnogi pa so, ki menijo, da je duhovnost nekaj zunanjega, otipljivega, kar se da ustvariti, celo nabaviti in imeti.

Kaj menite vi?
Je duhovnost to, da človek prebira knjige in revije z 'drugačno' tematiko, ki pripovedujejo o nevsakdanjem, skrivnostnem, mističnem, okultnem; o energijah, angelih, devah; o koncu sveta – in viziji zlate dobe; o čakrah, avri in tantri; o povezanosti telesa in zavesti; o energijskem čiščenju telesa in stanovanja; o magiji in molitvi …
Je duhovnost to, da človek obiskuje predavanja 'ki se jih nikakor ne sme zamuditi'?

Čedalje bolj opažam, da je veliko zavedanja, kaj se v resnici dogaja (da nas pastir vodi v prepad, mi pa mu po večini slepo sledimo), vendar težava nastane pri vprašanju, kako to rešit, kako se izkopat ven iz tega.

V tem pogledu bi ljudi razdelil v 4 kategorije, zgolj okvirno (možen prehod med kategorijami). Prvi se približno zavedajo kaj se dogaja, vendar jim je vse toliko grozno, da raje pozabijo na vse skupaj, če se le da, se na široko ognejo temu in gredo naprej po poteh življenja. Drugi se zavedajo kaj se dogaja in to aktivno spremljajo, vendar jih je preveč strah da bi karkoli naredili, oziroma se ne vidijo dosti močne.

Prava stvar ni pot. Prava stvar je pravost iskalca. Naj poudarim to.

Lahko potuješ po katerikoli poti. Če si odkrit in prvoten, boš dosegel cilj. Nekatere poti znajo biti težke, nekatere znajo biti lažje, nekatere bodo morda imele zelenje na obeh straneh, nekatere se bodo morda gibale čez puščave, nekatere bodo imele lepo sceno okoli njih, nekatere morda ne bodo imele nobene scene okoli njih, to je druga stvar; ampak če si odkrit in pošten in prvoten in resničen, potem vsaka pot vodi k cilju.

Torej preprosto je lahko zmanjšano do ene stvari : ta pravost je pot. Ni važno kateri poti slediš, če si prvoten, vsaka pot vodi k cilju. In nasprotno je tudi resnično : ni važno kateri poti slediš, če si prvoten boš prišel kamorkoli. Tvoja pravost te pripelje nazaj domov, nič druga. Vse poti so drugotne. Osnovna stvar je biti prvoten, da si lahko resničen.

Zvečer se zamislim, kaj mi je prinesel današnji dan, kaj sem naredila, česar nisem pa bi lahko in kaj nisem naredila in je tudi prav tako. Včasih je človek preobremenjen, da bi naredil »vse« kaj je potrebno narediti. Enostavno ne more razumsko sprejeti odločitve, kaj je najpomembnejše, da naredi in kaj lahko počaka na naslednji dan.

Ko razmišljamo s srcem gre vsa stvar malo drugače. Čutimo ali bolje rečeno vemo, kaj je pomembnejše zame, zate, zanj. Vemo, kaj lahko opustimo in o tem več ne skrbimo in vemo, kaj lahko pustimo za jutri in kaj je nujno, da naredimo danes, zdaj, prav ta trenutek.

Ali sploh obstajajo zahodni misteriji? Pravimo, da ima zahod kulturo, ki ne pozna misterijev in nastopa popolnoma stvarno v odnosu do vsega, kar bi imelo kaj skupnega z misteriji. Zahodni človek si prizadeva vse misterije razkriti in razvozlati razumsko, tako da na koncu ostane le stvarno poročilo preverjenih dejstev.

Grki so imeli svoje elevzinske in orfične misterije. Pitagora je imel svojo misterijsko šolo. Ti misteriji še vedno zaradi svojih mitoloških sestavnih delov nagovarjajo človeka in vzpodbujajo zahodno mišljenje. Oživljajo razmišljanje o resničnosti. Slavna Platonova prispodoba o votlini se v zahodni filozofiji še vedno uporablja za opis človekovega življenjskega položaja. Ta prispodoba jasno pokaže, da je svet, ki ga zaznavamo s čutili, le navidezni svet.