Piše: Miran Zupančič

»Evangelij po Filipu« je sestavljen iz 127 delov besedila , ki natačno opisuje pot ponovne združitev človeka z Bogom. »Evangelij po Filipu« in »Evangelij resnice« najdena v Nag Hammadijo sta pripisana Valentinusu. Velentinus velja za enega največjih gnostikov prvega stoletja n.št. Rojen je bil v Aleksandriji, učil je najprej v Egiptu in kasneje v Rimu, kjer je deloval od 135 – 160.

Ne ve se ali izvira »Evangelij po Filipu« resnično od Valentinusa gotovo pa je , da je tu opisana njegova življenjska pot. Kako je postal Valentinus gnostik o tem poroča sam in pravi, da je videl v viziji, ki jo označuje kot svoj prvi gnostični dotik, novorojeno detece. Vprašal ga je, kdo je, detece pa je odgovorilo, da je logos. In iz tega doživetja je razvil Valentinus svoj nauk.

Glavne postaje zavesti te poti so krst z vodo, zadnja večerja, krst z ognjem oz. maziljenje in veliki misterij, srečanje duha in duše, neveste in ženina – povazava glave in srca. Pri krstu z vodo je človek povezan z močmi Očeta. Te moči se dotikajo njegovega srca in odzove se z živo vero, da leži pred njim pot odrešenja in v močeh Duha lahko stopa po njej. V tej veri boleče doživi, da je s svojim zemeljskim stanjem v osnovi ločen od Boga.

V njem raste hrepenenje po ponovni združitvi. S zadnjo večerjo sprejme očiščen človek moč upanja. V njem se prelivajo moči Duha in ga hranijo, da lahko uravnoteži vse svoje življenje po zakonih Duha. Zatem je maziljen z močmi Duha. Tako se lahko s Svetim Duhom dotakne drugih. Če so ti ljudje sprejemljivi, bodo lahko prišli do vere. Vse kar je sprejel od Boga, postaja zrel za spoznanje Duha. Nevesta, oz. očiščena duša, čaka na ženina( duha). Prežema jo duh, spoznanje. Razsvetljuje jo Luč Boga in ji kaže bistvo ter delovanje duha

Bistvene moči te poti opisuje izrek iz Filipovega Evangelija spet na drugačen način: Posevek na njivi sveta potrebuje skupno delovanje štirih moči. Žetev bo prenešena v kašče le z delovanjem vode, zemlje, vetra in Luči. Prav tako se sestoji sad Boga iz štirih moči: vere, upanja, ljubezni in spoznanja. Naša zemlja je vera, v katero smo vkoreninjeni. Voda je upanje, s katerim se hranimo. Veter je ljubezen, s pomočjo katere rastemo. Luč pa je spoznanje, skozi katerega zorimo.

Valentinus je videl v svoji viziji začetek in konec, logos, s tem je bila njegova naloga njegovega življenja in nauka si nadeti ta doživetja in moči v besede in podobe, ki bi bile razumljive tudi drugim ljudem. Moč, ki odseva njegovo pisanje, priča o pristnosti in neposrednosti njegovih doživetij. Duhovni anksiom se glasi: človek, ki se ga dotakne duh, mora pričevati o njem. Valentinus je duha videl. Tako pride do neločljive povezave z njim. Zato je lahko vodil svoje učence od krsta z vodo do misterija združitve srca in uma, zadnjega, velikega misterija.

Življenje in delo Valentinusa sta obstajala v tem, da je hodil sam po poti in jo pokazal tudi drugim. Lahko si predstavljamo, da to ni bilo vedno lahko sredi vsakdanjih filozofskih sistemov in verskih usmeritev njegovega časa. Vendar pa sijejo njegove besede skozi stoletja do sedanjosti in lahko predstavijo podobo resnice tudi današnjemu človeku. Lahko ga privedejo na pot, da išče te izkušnje v sebi samem in jih dopolni.

Pot vstajenja resničnega iskalca-kristjana opiše Valentinus nedvoumno z besedami: Tisti, ki pravijo, najprej je treba umreti in nato vstati, se motijo, če ne prejmemo vstajenja že v času življenja, ga tudi ob smrti ne bomo prijeli.

EVANGELIJ POPOLNEGA ŽIVLJENJA!

In dvanajsterica se je zbrala v senci palm in eden izmed njih, Tomaž, je dejal drugim: »Kaj je resnica? Kajti iste stvari zaznavajo različne duše in celo ista duša ob različnih časih različno. Kaj je resnica?«

In ko so tako govorili, se je med njimi pojavil Jezus in dejal:«Edina in večna resnica je Bog sam, kajti nihče ne ve , kaj je sam Bog, ker je vesolje v vesolju. Ljudem se resnica lahko razkrije po njihovih sposobnostih, da jo razumejo in dojemajo.

Ena resnica ima veliko plati in eden vidi eno stran, drugi drugo in nekateri vidijo več kot eno, kot jim je dano.

Poglejte ta kristal: Kot se svetloba razodeva na dvanajstih ploskvah in vsaka ploskev odbija en žarek svetlobe in nekdo vidi le ploskev in drugi le drugo, vendar je to le en kristal in ena svetloba, ki sveti vsem.

In, ko se nekdo vzpne na goro in, ko doseže vrh, reče:«To je vrh gore, povzpnimo se nanj.« In , ko osvoji to goro, glej, vidi drugo višjo, dokler ne pride do višine, od koder ni ničesar več videti.

Tako je torej tudi z resnico.«Jaz sem resnica in življenje in dal sem vam resnico, ki sem jo prejel od zgoraj. In tega, kar vidi in sprejema eden, ne vidi in ne sprejema drugi. Tisti, ki so spodaj v dolini, ne vidijo tistega, kar vidijo tisti, ki so zgoraj na gori.

Vendar je vsa resnica, kar vidi posamezen razum in je tako dolgo, dokler se ne razodene višja resnica, in duši, ki lahko sprejme več svetlobe, je dano več svetlobe. Zato ne sodite drugega, da ne boste obsojeni.«

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com