To je skrivno poročilo o rojstvu Živega in Nevidnega. Strogo Vam prepovedujem, da za to poročilo komu poveste, prav tako, da ga sami posredujete naprej. Iskalec se mora namreč sam dokopati do tega, in tisti, katerim je bilo namenjeno, ga bodo že ob pravem času na tej strani našli.

Z rojstvom Živega in Nevidnega pa je bilo tako. Rojen je bil v letu, ko so po našem štetju let dosegli časi eno leto pred dopolnitvijo polnoletnosti celotnega ulova rib trinajstih učencev. Rodil se je v majhnem kraju na prehodu med ravnino po kateri teče reka z imenom Pesnica in področjem blagega hribovja, kjer že od starih časov pridelujejo vinsko trto, iz katere stiskajo mošt za vino.

Ko je dopolnil otroško starost enega leta, je začel hoditi in spoznavati svet okrog sebe. Ob nekem rojstnem dnevu mu je bila podarjena majhna vreča iz blaga. Na samem mu je bilo naročeno:
''V to vrečo dajaj vse, kar ti bodo dali. Vzemi vse, kar ti ponudijo, nikoli ne zavrni nobenega darila. Vrečo nosi vedno s seboj in jo dajaj na svoj hrbet, da ti bo pot lažja in pojdi po tej poti vedno naprej. Nič ne skrbi, vse bo še dobro.''

Naročene besede je vzel popolnoma zares in z leti se je vreča polnila z vsem mogočim. Neka žena mu je v zameno za pomoč podarila veliko slastno torto, od starega moža, ki mu je pomagal popraviti streho, je dobil nekaj denarja, pa od učiteljice knjigo z lepimi zgodbami. Vreča se je vsak dan polnila z novo vsebino. Dnevi so mu brezskrbno tekli in vsega novega se je veselil. Ker je vrečo vedno nosil na hrbtu, je sčasoma pozabil, kaj vse so mu dobri ljudje že dali v vrečo. Včasih ni bil niti pozoren, kaj mu je kdo ponujal, vse je namreč končalo v vreči, ničesar ni zadržal za sebe, za svoje potrebe.

Imela pa je ta vreča še eno čudno lastnost. Kljub nenehni odprtosti, da sprejema od ljudi raznovrstna darila, se vreča ni nikoli povsem napolnila, prav tako ni predstavljala za dečka, ki jo je vedno nosil s seboj, nobene posebne teže. Kmalu so ga po njegovi posebnosti poznali že vsi v okolici, vendar se kljub prigovarjanju in posmehovanju s strani vrstnikov, vreči ni hotel odpovedati.

Nekega dne je srečal zelo prijaznega gospoda. Očaral ga je s svojim načinom govorjenja in postala sta velika prijatelja. S svojimi zgodbami mu je pokazal čisto novo pot, potem si je še bolj prizadeval nabirati darove od ljudi, ne glede na ceno, ni mu bilo žal dneva ali noči, niti ure si ni štel v svojo izgubo, če je je bil kdo bolj potreben.

Tako je v svojem otroštvu veliko doživel in vsa darila je pridno shranjeval v svoji vreči. Nekega dne mu je ta prijazni in že dobri prijatelj podaril majhno zavezano platneno vrečo. Nekaj živega je bilo notri, vendar ni pogledal, takrat ni razmišljal, dal jo je v svojo večjo vrečo in se veselo odpravil naprej. V majhni vreči sta bili dve podgani, mlada samica in samec. Vendar on tega ni vedel…

Deček je odraščal in po tem dogodku se je vreča zmeraj bolj polnila. Ljudje so ga ustavljali in spraševali:
''Kdaj se boš ustavil, ali ne vidiš, da je breme vreče že pretežko za tebe ?'' On pa je še naprej vztrajal pri svojem in je šel naprej. Včasih so kričali za njim:
''Glej ga norca, vrečo nosi s seboj, le kaj mu bo, raje se loti kakšnega poštenega dela.'' Ali pa je poslušal opazke otrok:
''Ta je pa res pravi osel, glej, vrečo nosi na svojem hrbtu in vse daje notri, kar mu kdo dá.''

Nekega dne ga je celo oče poklical k sebi in mu rekel:
''Glej, kar je sedaj moje bo lahko enkrat vse tvoje, pusti svoje sanje in se ustali pri meni, sicer se ti bo še zmešalo od vsega tvojega početja, skrbi me za tebe.'' On pa se je obrnil in ni nič rekel ter šel dalje. Niso se še namreč približali dnevi, ko bo podstavljeni zarod opravil svoje.

Šel je v svet in nadaljeval s svojim načinom delovanja naprej. Vreča pa se je zmeraj bolj večala, postajala mu je vedno večje breme, upognila mu je hrbet, noge so postale šibke, pot pred njim pa je bila vedno bolj strma in se še ni končala. Še vedno je slepo sprejemal vsa darila v vrečo…

V vreči pa je par podgan odrasel in se začel razmnoževati. Hrane je bilo, zaradi nenehnega polnjenja vreče in števila let, v vreči več kot dovolj in število podgan se je vsakih nekaj tednov potem samo še podvojilo. Oni, ki je še naprej nosil vrečo, pa ni nič vedel, kaj se zadaj v vreči dogaja. Podgane so v kratkem času, pojedle vso hrano, potem so se lotile še knjig z najlepšimi zgodbami in v vreči so se listi spremenili v zmleto kašo, podgane so pogrizle celo plastiko in pa igrače ter nazadnje vse, kar so ostri zobje v vreči lahko zgrizli…

V zadnjih tednih se je njegov svet zdel drugačen, vreča mu je postala neznosno breme, to kar si je prislužil in dal v vrečo, ga je naenkrat vedno bolj bremenilo, postal je utrujen, nič več ni mogel početi, svetleče oči so mu gledale otopelo, usta so postala žejna, ljudje so mu postali sovražni, začel je sovražiti še sebe in svojo vrečo. Postajal je neznansko utrujen.

Nekega večera, ko se je vračal domov, bilo je po nevihti in zemlja je bila razmočena, noge ga niso več zdržale, po človeških merilih pa bi naj bil v najboljših letih…Do takrat pohlevne podgane so zavohale še živo meso in ko se je prva podgana zagrizla v meso mišic njegovega hrbta so ji sledile vse druge…

Padel je z obrazom v blato in v očeh je čutil neznosno bolečino, ki mu jo je prizadejala umazanija. Končno se je z zadnjimi močmi znebil vreče s hrbta, vendar podgane še niso odnehale, bilo jih je toliko, da so se mu zagrizle v noge, roke, v obraz. Vstati ni več mogel. Neznosna bolečina občutka nemoči in vonj po smrti sta mu prvič prišla čisto blizu zavedanja samega sebe. S težavo se je prevalil na hrbet in v smrtnem boju je zagledal, kako so visoko na nebu mirno svetile zvezde jasne jesenske noči, oddaljene zvezde, ki so zmeraj bolj ugašale, postajalo je vse megleno in nejasno, spomin ga je zapuščal.

Podgane so v eni noči dobro opravile svoje delo. Nič več ni čutil, kako so s svojimi zobmi iz še živega telesa trgale žile in živce, vse dokler od starega telesa niso ostale samo kosti, gola lobanja z dvema globokima jamicama…in v živo odprto srce. Srce pa je bílo kar naprej in kakor so se nove podgane lotile še srca, so ob prvem dotiku z njim od bolečine zacvilile in se pognale od strahu v beg. Srce je ostalo namreč vse življenje čisto in zemeljske sile mu tudi tokrat niso mogle kljubovati.

Ko je zadnja podgana zapustila kraj obračuna, je nastala tišina in popolna tema. Na vlažni zemlji so ležale bele kosti in živo srce, ki ni nehalo bíti. Bližalo se je novo jutro in prvi žarek svetlobe, ki je prišel od zgoraj je imel v sebi moč stvarjenja:
''Naredil bom novo nebo in novo zemljo. Dal ti bom svoje novo telo, nove oči, nova ušesa, nov nos, vse to bo novo.''
Nove kite in žile in živci so ovili bele kosti in po žilah je srce pognalo novo kri, nove mišice so dvignile prsni koš Živega in Nevidnega, nove noge in roke so se znova premaknile…

Po poti je prišel otrok, ki je šel v šolo. Videl je človeka, ki je ležal na poti. Nič se ga ni ustrašil, ampak se je ulegel zraven njega v blato in se stisnil k njemu. Nekaj časa je tako tiho ležal zraven, potem pa je Živega in Nevidnega na uho šepetaje vprašal:
''Kdaj bomo vstali, jaz nič ne vidim, ker je tema?''
Živi in Nevidni pa mu je rekel:
''Ne boj se otrok, pojdi v šolo in se pridno uči ter o tem nikomur nič ne povej.''
Otrok pa ga je vprašal:
''Kdo si? Napiši mi na listek, da bom doma povedal, koga sem srečal, kaj se mi je zgodilo.''
Živi in Nevidni pa mu je odgovoril:
''Če ti napišem, potem ne bo resnično to kar sedaj vidiš.''
Otrok pa mu je rekel:
''Sedaj te dobro vidim, kako, da to potem ne bo več resnično?''
Živi in Nevidni mu reče:
''To, kar ti sedaj vidiš, ne vidi vsak, veliko jih je namreč že šlo to jutro mimo in na hrbtih so nosili vreče, pa me noben ni opazil. Ti pa se pridno učiš v šoli, zato si me videl.''
Otrok mu reče:
''Mene vse stvari zanimajo, zato sem se ustavil tudi pri tebi!''
Živi in Nevidni mu reče:
''Dam ti to platneno vrečico, čuvaj jo, to je moje darilo tebi, ker si dobrega srca, nekoč jo boš potreboval.''
''Kdaj bo to?'', ga vpraša otrok.
Živi in Nevidni mu reče:
''Ne skrbi kdaj bo to, nič ne skrbi, vse bo še dobro, pojdi sedaj, da ne zamudiš začetka pouka.''

Živi in Nevidni je dvignil dečka iz blata in z eno kretnjo roke ob telesu so bila dečkova oblačila zopet čista. Deček se je odpravil po poti naprej in pridružila se mu je mlajša sestrica, ki je stopala nekaj korakov za njim…
''Ali si padel v blato'', ga je vprašala, ko sta naredila nekaj korakov, ''mama ne bo jezna, saj so tvoje hlače ostale čiste…''
Deček se je obrnil:
''Tisti človek, ki je ležal v blatu mi je očistil obleko in mi dal to vrečico.''
Sestrica mu reče:
''Ti še spiš, kje vidiš kakšnega človeka in o kakšni vrečici mi tokrat govoriš?''
Deček se je znova obrnil.
Onega pa ni bilo več tam in vrečica iz njegovih rok… je izginila…