Ena najtežjih prelomnic v življenju je prav gotovo razpad zakonske zveze ali dolgoletnega partnerstva. Četudi vemo, da v življenju ni ničesar, kar bi trajalo večno, saj ima vse svoj začetek, trajanje in konec, nam to dejstvo kaj malo koristi, ko se znajdemo med razbitinami nečesa, kar je še včeraj bila družina ali partnerska zveza.
Ne glede na to ali smo pobudnik razveze ali ne, večino ljudi v tem položaju doleti temeljito notranje pretresanje, čiščenje in soočanje z deli sebe, ki so bili morda še včeraj dobro skriti.

Nekateri ljudje poiščejo pomoč v ustreznih skupinah ali pri usposobljenih posameznikih. Veliko pa jih samotno krmari med burnimi in hitro spreminjajočimi se čustvi ter številnimi strahovi, ki so podkrepljeni z zmanjšanim samozaupanjem. Če k temu dodamo še mnoge  probleme, ki jih ločitveni postopek prinese in prizadetost ljudi, ki so vanj neposredno ali posredno vpleteni, potem se zares zavemo, da preizkušnja ni preprosta. A trud in potrpežljivost imata globok smisel, ki ga bomo v celoti dojeli morda mnogo kasneje.

Združitev in ločitev

»Ne vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta;«
France Prešeren

Zakon oz. združitev z ljubljenim človekom dojemamo kot dopolnitev sebe, saj končno doživimo občutek celovitosti. Zdi se, da je krog zaključen. Iskanje je končano in življenje je osmišljeno. Razveza pa ta krog prekine in nenadoma se delci odnosa razdrobijo okrog nas. Izginejo občutki ljubljenosti, varnosti, celovitosti, pomembnosti….smo sredi polja, ki je opustošeno. Stara hrepenenja in upanja so mrtva, novih ni. In če vstop v resno zvezo pomeni  izpolnitev, je ločitev za mnoge, ki so jo ali jo preživljajo, velika osamitev. Sami s svojimi mislimi, občutki, odgovornostmi, strahovi in težavami.

Ob tem pa smo lahko že zelo psihično in fizično izčrpani od minulih naporov za ohranitev odnosa ali od dogodkov ob razvezi.

V tem stanju se lahko pričnejo pojavljati močni občutki in misli, ki jih s težavo nadzorujemo. Predvsem pa veliko ljudi občuti, kot da se je življenje končalo in poti, ki je bila pred kratkim še vidna, ni več. Za človeka, ki je preživel razvezo in ni takoj skočil v novo razmerje, je osamljenost in misel, da nikoli več ne bo zares srečen, ena najhujših.

Še vedno tudi velja, da ima razveza pravzaprav prizvok neuspeha, tako na osebni kot družbeni ravni. Vse to pa zlahka vpliva na to, da se počutimo kot poraženci,  nesposobneži in lahko tudi nevredne ljubezni.

Pomen bolečine 

»Vaša bolečina drobi lupino, ki obdaja vašo razumnost«
Kahlil Gibran

Za mnoge je ločitev in vse kar je z njo povezano, preizkušnja, ki prikliče bolečino, kakršne morda še niso doživeli. Čustvena bol in trpljenje pa sta pravzaprav pritisk na meje našega ega. Bolečina je upor osebnosti  proti novi situaciji, proti dogodkom in čustvom, ki jih ne bi smelo biti…vsaj tako nam govori razum. V bolečini se vzpostavlja prostor za novo, medtem ko se staro umika. Bolečina je torej neke vrste obrambni mehanizem, ki ga potrebujemo, da se obrnemo k sebi in stopimo v proces sprejemanja spremembe. Ima pa bolečina še en zanimiv učinek. Vsi, ki ste se že znašli v situaciji, o kateri je govora, veste, kako hitro padajo prepričanja, miselni in čustveni vzorci, še zlasti tisti, ki novonastali situaciji ne ustrezajo. Naj se še tako bojimo (strah bolečino še okrepi), bo tok življenja poskrbel, da bodo jezovi našega ega vsaj deloma morali popustiti. V naše dobro.
To »sesutje« obrambnih zidov nas naredi ranljive, včasih skoraj nebogljene. Napuh, ponos, trdno zasidrana prepričanja, samozadostnost in še marsikaj padejo skupaj z  trdnostjo ega. Tla se nam zamajejo. Kaos, negotovost, strah so vsakodnevni spremljevalci. In prav v času, preden si izgradimo nove obrambne mehanizme, je možnost, da se bolje spoznamo, tako svojo senco, kot potenciale, ki so bili še skriti. 

Skozi  bolečino in njeno postopno osmišljanje se bo pričelo zdravljenje čustev in celjenje srca. Morda se bo to zgodilo samo od sebe, bolj verjetno pa je, da bomo morali skozi viharje čustev in bolečino zavestno stopati in v njeni luči pretresti preteklost ter postaviti nove čustvene temelje za prihodnost.

Čustveno zdravljenje

»V globinah zime sem končno spoznal, da v meni živi nepremagljivo poletje«
Albert Camus

Kako to storiti, se verjetno sprašujete? Najprej je potrebno situacijo zares sprejeti. To pa s formalnim postopkom razveze nima veliko skupnega. Običajno smo se sposobni čustveno odvezati šele kasneje, četudi so mnogi ob razvezi prepričani, da je zakon čustveno mrtev. Čas največkrat pokaže, da ni povsem tako. Prav zato je pomembno prevzeti odgovornost za svoja čustva, saj s tem lažje sprejmemo novonastalo življenjsko situacijo.

Jaz sem besen/a, jaz čutim sram, jezo, žalost, zamero, obup, olajšanje, nepomembnost, zavist, osamljenost….V meni je strah, jaz se oklepam zamer, se počutim oguljufan … Do vseh teh in mnogih drugih občutkov imamo pravico in najslabše je zanikati ali prevaliti odgovornost za njih na bivšega partnerja. Dejstvo je, da nas je partner prizadel, (in mi njega), morda je bil čustveno ali telesno grob, nepošten, izkoriščevalski, egoističen, a čustva, ki jih ob tem občutimo, so naša in samo mi jih lahko spremenimo. Ko to spoznamo, se bomo zagotovo pomaknili naprej.

Pogosto ljudje sprašujejo, zakaj je prevzemanje odgovornosti za lastna čustva tako težko? Razveza nenadoma povzroči občutenje močne in mučne praznine. Ta praznina je primeren  prostor  za gojenje čustev, kot so jeza, zamera, strah in podobna. Morda je lažje gojiti ta čustva, kot občutiti praznino in samotnost? Vendar pa občutki, ki obtičijo v nas, vodijo v samopomilovanje in ohranjanje vloge žrtve. Tega si verjetno nihče ne želi, vsaj ne dalj časa. Zato je tako pomembno sprejetje in prevzemanje odgovornosti za svoje čustvene odzive in seveda tudi za svoje misli. S tem pritegnemo velik del čustvene energije k sebi in počasi lahko imamo tudi nadzor nad njo. Sprejetje situcije omogoča silnicam življenja, da nas usmerijo proti prihodnosti, ki je morda še ne vidimo, pa vendar se že ustvarja. Mnogi pripovedujejo, da je čas po razvezi  največja lekcija zaupanja v življenje, saj razveza zelo omaje občutek nadzora nad svojim življenjem. Ostane negotovost, strahovi in močna čustva. Živeti v dvoje običajno prinese poleg večje materialne varnosti tudi večjo psihološko varnost. Ko človek ostane sam, tega ni več. Nenadoma se lahko počutimo kot otrok, ki išče varnost in sprejemanje. Iščemo nekaj ali nekoga, ki bo poskrbel, da bodo naše čustvene potrebe zadovoljene.

Preizkušena in stara metoda, ki pomaga celiti »zlomljeno srce« in umiriti premočne občutke, je molitev. Če ne poznamo nobene molitve, jo lahko oblikujemo sami. Sestavimo svoj nagovor in se iskreno obrnimo na skrivnostno silo življenja (Bog, Duša) s prošnjo, da nas  vodi in nam pomaga tam, kjer sami ne zmoremo. Redna iskrena molitev bo priklicala mir in zaupanje, kar bo celilo čustvene rane .

Med dejstvi in interpretacijami

Resnično odkrivanje ni iskanje novih pokrajin, temveč gledanje z drugačnimi očmi.
Marcel Proust

Da bi hitreje in ustrezneje prestali težavno življenjsko obdobja, lahko veliko naredimo tudi s spremembo miselnih navad, vzorcev  in predstav. Če zmoremo iskreno pregledati »filme« v svoji glavi, bomo videli, da so v veliki meri to preveč dramatizirane zgodbe ali domneve, sklepanja in prepričanja, ki so lahko na trhlih temeljih. Razveza naravno izzove bolečino, ki zmanjša objektivnost doživljanja. Na nek način se zoži psihično vidno polje, čutimo se bolj ogrožene in hitro si lahko napačno tolmačimo dogodke okrog nas. Pojav je znan tudi pod izrazom personifikacija bolečine.

To pa ni vse. Vsaka večja prizadetost v našem življenju je tudi odprt kanal, skozi katerega se sprostijo stare nepredelane bolečine, prizadetosti in mnogi zatrti občutki, ki z zadnjo rano (npr. razvezo) niso v direktni povezavi. Skozi to svežo rano planejo ven tudi stare zavrnitve, občutki neustreznosti, potisnjeni strahovi, potlačena jeza in podobno. Če upoštevamo povedano, vidimo, da je neustrezno za vso svojo bolečino kriviti zgolj nekdanjega partnerja. Razveza je povod, ki odpre vrata psihe, tudi tistih delov, ki so bili dobro zaklenjeni. Pomaga, če si zastavljajmo ustrezna vprašanja in nanje iskreno odgovorimo. V nasprotnem primeru nas bodo čustva ponesla s seboj in se bomo težko izkopali iz njih. Obstajata dve možnosti, ali imamo mi čustva ali imajo ona nas? Z vprašanji in refleksijo si pomagamo pri ohranjanju »glave nad vodo« oz. pri vzpostavljanju primernejšega odnosa med razumom in čustvi. Vprašanja kot so: Kaj se zdaj z mano dogaja? Kaj je sprožilo naval žalosti, strah, zamere... ? Ali lahko partnerjeve besede razumem še kako drugače, kot sem jih? Mi zares želi škodovati, ali se sam morda  počutim pretirano ogroženega? Kaj se dogaja z mano, da se dajem v nič…? Takšna in podobna vprašanja nam pomagajo ločevati dejanske dogodke od naših bolj ali manj ustreznih interpretacij. Ta proces vodi v  večjo notranjo svobodo in zmanjšuje stres.

Omenili smo vlogo molitve pri celjenju čustvenih ran. Spomnimo še na  meditacijo, kot pomembno orodje in proces, ki nas stabilizira v občutku sebe in daje večji psihološki tonus. Meditacija  umirja razum in krepi samozaupanje ter vero v življenjski načrt. Četudi z naporom, je vredno sesti in meditirati, saj se bo doživljanje spremenilo in postopoma se bodo odprla vrata notranje radosti.

Ljubezen ima veliko obrazov

»Tedaj sem dojel pomen največje skrivnosti, ki jo imajo povedati poezija, človeška misel in vera: rešitev človeka je po ljubezni in v ljubezni«
Viktor Frankl

Čas razveze in po njej je čas preobrazbe. Morda se tako globoko še nikoli niste prerojevali? Znotraj in zunaj nas so spremembe. Veliko je vprašanj, ki begajo in odgovorov nanje še ni, npr.: Kakšno bo moje življenje, kako bo ločitev vplivala na otroke in oblikovanje njihove osebnosti? Bom zmogel bremena življenja nositi sam, še kdaj  zaupati, ljubiti, biti srečen? Kako naj preoblikujem odnos z nekdanjim partnerjem, da bo prav za oba in za otroke? In še in še.

Ob tem pa je potrebno poskrbeti tudi za življenje v njegovi vsakdanjosti. Pomagati bližnjim, ki so bili v ločitvi prizadeti pri sprejemanju nove stvarnosti in celjenju ran. Poskrbeti moramo za  materialno plat življenja, se morda preseliti, se naučiti novih veščin  in prevzeti nove zadolžitve.

Ob dinamičnem dogajanju pa je potrebno najti trenutke miru, saj mir zdravi duševnost. Vsako partnerstvo nas skozi različne izkušnje vodi k samemu sebi. Ločitev ta proces zelo pospeši. Mnogi se ustrašijo samote, tišine, lastnih misli na neznano prihodnost, pa vendar prav v trenutkih sedanjosti klije sme prihodnosti. Kot so v tem obdobju  potrebni socialni stiki, potrebujemo tudi čas, ko smo sami s  seboj. V tišini srca in opuščanju strahov pred samoto bomo sčasoma razumeli smisel svojih preizkušenj in se zavedali, da lahko izgradimo most med preteklostjo in prihodnostjo ter pot naprej. Ljubezen je tista, ki to zmore. 

Čeprav se zdi, da nas je prav razveza oropala za ljubezen, lahko prav z ljubeznijo začnemo graditi novo življenje. Pa to ni ljubezen velikih občutkov, to so tisti obrazi ljubezni, ki jih najdemo v  potrpežlivosti, veri vase in v smiselnost vsega, kar se nam dogaja, v izgradnji negujočega odnosa do sebe in drugih. To je ljubezen, iz katere se rojeva zaupanje, smeh, volja, moč, veselje  in neko novo življenje. 

Renata Bokan
Šola čustvene inteligence
http://www.cdk.si/sci