|  Ne mislim nase niti nate, ampak bolj splošno, o vprašanju, ki si ga peščica zastavlja že stoletja. Večina se pa tega nikoli ne vpraša. Kdo sem JAZ? Meni je domače tole:
Poklic, premoženje, materialne dobrine
Nisem poklic, ki ga opravljam. To je jasno. Čeprav se zelo hitro poistovetimo v vlogo, v stilu "obleka naredi človeka". V preteklosti je bilo s tem drugače. Ljudje so celo življenje opravljali eno in isti poklic, in verjetno so mislili, da oni so ta poklic. A danes temu ni več tako, poklici se zlo hitro menjajo. Zato je dosti lažje videt, da to ne more bit tako.
So ljudje, ki mislijo da so njihovo premoženje, materialne dobrine. Na nek način je razumljivo, celo življenje so se odrekali, da so prišli do bogastva, in še zdaj si ga večajo, ves njihov trud, vse njihovo znanje je v tem. A to so tudi ljudje, ki so skakali iz stolpnic ob borznem zlomu leta 1929, ki ne vidijo več smisla živet ko vse materialno izgubijo. Večina je to že prerasla. Še vedno je vloženo precej identitete, ne pa toliko da bi rekli, da brez tega ne morem živet. Če ti nekdo ukrade avto, si ves iz sebe, a ne boš se šel zaradi tega ubit.
Nisem svoje telo. Dele telesa lahko zamenjamo, jih nadomestimo ali pa celo delujemo brez njih. Čeprav bistveno težje. Znanstveniki celo trdijo, da se VSE celice popolnoma obnovijo vsakih 7 let. Torej imamo v sedmih letih popolnoma novo telo. Tudi če pogledate svoje slike nekaj let nazaj, ste bili dosti drugačni. Brez telesa se ne da živet, nisem pa zgolj telo. Torej - presenetljivo - nisem le belec, Evropejec, Slovenec, Dolenc, član rodbine...
Nisem svoje ime, nisem svoj priimek. Oboje se lahko zamenja, ne rabiš dosti truda za to.
Skupek misli
To do sedaj je približno jasno. Ampak tole: NISEM SVOJE MISLI. Glej: Kdo misli v tvoji glavi. Ker če lahko opazim da mislim, potem je tu nekaj, kar to opazi. Na žalost pa še vedno obstaja velika večina ljudi, ki misli, da so svoje misli. Skupek teh misli so prepričanja, vrednote, stališča, ideologije, znanje,...
To so ljudje, ki sprožajo verske in ideološke vojne. Neka religija, neka ideologija se bojuje proti drugi. Kot da bi šlo za življenje, v resnici pa je razlika le v skupku misli, v idejah. In ljudje so pripravljeni umret za te stvari. Poglejte Izrael in Palestino, še danes!
V resnici se zgodi naslednje; ti ljudje se poistovetijo z ideologijo, zatorej nezavedno mislijo, da če je napadena ideologija, so napadeni sami. Če umre ideologija, bodo umrli tudi sami. Absurdno? Sej tudi je... ko enkrat to OZAVESTIŠ. In zaradi poistovetenja s to ideologijo, so pripravljeni naredit vse da jo ubranijo. Tudi zastavit svoje življenje in življenje drugih. Pa sej je na osebnem nivoju dosti podobno. A če smo fleksibilni, če imamo odprto glavo, potem vidimo da se tudi prepričanja, vrednote in ideologije dokaj hitro spreminjajo.
Ravno tako nisem preživeli neke strašne tragedije. Je spoštovanja vredno, da si bil eden redkih, ki je preživel, vendar se omejit zgolj na to.. Nisem najboljši na svetu niti nisem najbolj nesposoben, nesrečen, ubogi.. Nisem nekdo s strašno boleznijo,... Nisem nekdo, ki je uspel v družbi, niti nisem nekdo, ki je propadel. Nisem nekdo, ki je pomemben, niti nisem nekdo, ki ni pomemben.
Še več skupkov misli, idej, prepričanj, zgodbic, ki si jih govorimo. Presenetljivo je, koliko truda in energije je vloženo, da obdržimo te identifikacije, te miselne koncepte. In potem smo zelo hitro užaljeni, prizadeti, se počutimo ogrožene,.. če kdo napade te ideje. Kot da bi šlo za naše življenje. Sej na nek nezaveden način tudi gre. Zdi se, kot da bi iskali neko stalno, neko oprijemljivo identiteto.
Nisem materialne stvari, nisem poklic/funkcija, nisem telo, niti nisem skupek misli. Vse to se spreminja in ne morem bit nekaj, kar se stalno spreminja. Kaj torej ostane?
Kaj ostane?
Meni ena od najboljših primerjav je, če pogledate v jasno nočno nebo. Kaj vidite? Zvezde, kakšen planet, Luno,... kaj še? V bistvu vidite objekte, ki visijo v zraku, v praznem prostoru. Koliko je tega praznega prostora v primerjavi z zvezdami in planeti?
Kako je z atomom? Elektroni in nukleoni? Kaj je med njimi? Koliko je praznega prostora? Če je nukleon košarkaška žoga, je (zunanji) elektron oddaljen približno 32km, vmes pa ni ničesar!!! Iz česa je sestavljena soba? Stol, miza, omara, postelja, sedežna,... in... PRAZEN PROSTOR. Tale objava. Nekaj malega črtic, večinoma pa bel prostor med temi črticami. Kaj definira skodelico. Obroba in prazen prostor. Zvok, govorjenje. Malo težje videt, sam spet so neki zvoki, in TIŠINA med njimi....
Torej, vse je sestavljeno iz nekega objekta, ki je tako ali drugače otipljiv, vmes pa ni NIČesar.
Uporabite svojo domišljijo, pa si zamislite, le pomislite na to možnost, da je enako z nami. Nek objekt (misli, telo, dogodki, situacije) in nekaj kar je med tem prostorom. TIŠINA, PRAZNINA. Kaj če smo tudi mi iz tega sestavljeni? Zgrajeni iz tega? Vse je zgrajeno na tak način, čemu bi bili potem mi izjema, saj smo le del tega vesolja.
Ti objekti so tudi vsi dogodki, vse kar se zgodi. Dobri in slabi trenutki v življenju, velike tragedije, trenutki zmagoslavja, služba, faks, ocene, partner, kaj ti je nekdo rekel,... Med njimi pa ogromen prazen prostor. Kaj če je ta prazen prostor naše bistvo, to kar v resnici smo.
Kaj pa če je to res
Če je to res, potem je vse, kar se nam zgodi v življenju relativno nepomembno. Saj je prazen prostor okoli tega neznansko večji. Mar ni to neznansko olajšanje? In tako lahko življenje vzamemo kot igro. Saj je znano, da so najboljši rezultati takrat ko se igramo, ko znamo k stvarem pristopit na igriv način. Spomnite se reklame Ronaldinha. Igramo se pa lahko le, če je nekaj relativno nepomembno.
In če je ta prazen prostor toliko večji, potem je relativno nepomembno, kar se zgodi na fizičnem nivoju, na nivoju eksistence telesa in razuma/misli. Ne pravim da ni pomembno, pravim le, da ni absolutno pomembno. Karkoli se mi zgodi na fizičnem nivoju, je zelo zelo majhen del mojega resničnega Jaza. Je pa seveda na nek način še vedno pomembno.
Ta praznina, prostor, tišina, Bog, Bitje, Duh,.. je bistvo vsakega živega bitja in tudi stvari. Ta praznina je vir ustvarjalnosti, kreativnosti, inovativnosti, intuicije, prebliskov, uvidov, lepote, ljubezni, notranjega miru, sreče,... Razum teh kvalitet nima, razum ne more biti kreativen, ne more ustvarit ničesar lepega. In ta praznina je neločljiv del vsakega posameznika, vedno z nami, a mi smo toliko zaslepljeni z razumom in zunanjimi stvarmi, da tega ne vidimo. Nešteto različnih oblik, a v samem bistvu smo vsi eno, vsi smo ta praznina. Tako da med tabo in menoj ni bistvene razlike, med menoj in slonom prav tako ne. DNK konec koncev to potrjuje. Ljudje mamo le malenkost drugačen dnk kot miši recimo, osnovni delci so pa pri vseh enaki.
Se pa nas sem pa tja dotakne ta tišina. To je takrat ko se čas ustavi, ko ure minejo kot trenutek, ko čas izgine. To je takrat, ko pogledamo otroka, mladička, ko se nas dotakne glasba, slika, narava, ko se zaljubimo. Športnikom je znan izraz "in the flow" (v toku), al pa umetnikom, pisateljem, pesnikom,.. ko slišite, da je roka tekla sama od sebe. To je to, to je ta praznina.
In kaj, če je ta prazen prostor to kar celo življenje IŠČEMO. Ker očitno nekaj iščemo v življenju, nekaj, kar nam bo prineslo stalno izpolnitev do konca svojih dni. Zlo se bojimo sprememb, se oklepamo stvari, jih težko spustimo iz rok. Po drugi strani nismo pa nikoli zadovoljni, nikoli resnično izpolnjeni.. za dalj časa. Kaj pa če je rešitev ta prazen prostor, to SPOZNANJE, da v resnici smo ta prazen prostor.
A verjamete, se vam zdi verjetno? V resnic je to čist vseeno, al verjamete al ne verjamete. Ker če verjamete, je to še vedno zgolj neko prepričanje, še en miselni koncept, še en skupek misli. No, malenkost le pomaga. Spoznanje je bistveno, do tega mora pa vsak sam priti na svoj način.
Vir: Človek, ZBUDI SE! |
NE ZAMUDITE
