Vsak čas ima lastnega duha. Človeška zavest, vezana na prevladujočo zavest časa, doživlja omejitve in skušnjave, ki preprečujejo čisto spoznanje Božjih del. Zemlja prehaja v obdobje Vodnarja, v katerem se bo zgodil temeljni preobrat in človeštvo stoji pred odločilno izbiro.

Človekovo mišljenje, občutenje in delovanje še vedno nosijo pečat Rib, najvišje stopnje individualizacije. Pred tem človeštvo še ni doživelo celostne samozavesti (jaz sem), zdaj, v začetku enaindvajsetega stoletja, pa za samozavedanje niso več potrebne avtoritete in filozofske misli. Velikan se je po tisočletnem spancu dvignil, odprlo se je oko novega razuma. Naučil se je bil gledati svet okoli sebe kot oddaljen kozmos, v katerem vladajo lastni mehanični zakoni in s katerimi lahko poljubno rokuje. Zato se ne boji ne Boga ne hudiča; strah mu vliva le njegova lastna praznina. Bliža se meji svojih izkušenj in pojavi se dilema, ali lahko živi brez Boga.

Mnogi so poskušali – in še poskušajo – živeti brez Boga. Toda notranja praznina ostaja; izpolni jo lahko le svetloba žive, nesmrtne duše, zaenkrat še prekrite z zidovi razuma. Mišljenje, vezano na materijo, je globoko vtisnjeno v sodobnika, iskalca pa se resnica dotakne v globino njegovega bistva – v njej najde svoj mir.

Kakor hitro se oglasi staro življenje, se vrnejo tudi napetosti. Poleg mnogih astralnih vplivov, ki izhajajo od zunaj in od znotraj, iz človekovega bistva, se vedno znova pojavljajo tudi nove napetosti med razumom in srcem, ki hrepeni po miru. Razum naj bi bilo mesto srečanja med Božjo modrostjo – gnozo – in človekom, vendar srečanje preprečujeta preračunljivo mišljenje in razumarstvo. Kompleksi, nečimrnost, strah in zapravljanje energije so cena, ki jo mora plačati človek, če hoče na tem svetu kaj doseči, hkrati pa predstavljajo tudi zavore in ovire, ki si jih na poti osvoboditve ustvarja sam. Pomenijo pogrezanje v svet, saj nastajajo iz zanikanja Boga.

Kdor hoče obnoviti dušo, se ne more zliti z igro nasprotij, ki nepreklicno vodi v nov par nasprotij, v nov par nasprotujočih si zavesti. Moči, ki bi zavest lahko očistile, se v tem konfliktu umaknejo.

Človek se igri nasprotij lahko izogne tako, da se spoprime z njenimi koreninami. Razmisliti mora, kje je, kateremu gospodarju služi. Ali ga še vedno žene in vodi stara narava ali pa v njem že kali neka druga zavest, ki presega osebnostne omejitve?

Mar je možno v vsakem trenutku prestopiti meje jaza? Kdo je nenehno uglašen z zahtevami poti? Kdo je stalno deležen notranje tišine, potrebne za doživetje duše? Dialektični obstoj premetava človeka sem ter tja, pot pa zahteva jasno, trdno odločenost, zavestno izbiro. Ali obstaja pomoč, ki lahko prodre skozi omejitve osebnosti in ponudi nove perspektive, segajoče čez omejitve jaza?

Zavest o gotovosti

Da, ta pomoč obstaja. Človek ima v sebi merilo za notranje spoznanje, ki mu lahko rečemo gotovost. Je osnova, na kateri prvotna Božja duša nagovarja nižji jaz. Gotovost kaže smer, spodbuja ovedenje in/ali popravek ter zahteva ravnanje. Obenem je to možnost, da postavimo meje med dobrim in zlim v mišljenju, občutenju in ravnanju. Kdor se nameni na pot dušne prenove, zavestno zazna notranji glas in ga tudi zasliši.


Človeška modrost

Poleg gotovosti obstaja še druga vrsta spoznanja, ki je plod dednih dejavnikov, vzgoje, politike, socialnih in religioznih vplivov. Iz tovrstnega spoznanja se je bil človek naučil presojati Božjo ljubezen in modrost. Človeška modrost, sestavljena iz predstav, ki človeka obvladujejo in na katere se spontano odziva, se je usidrala v njegovo avrično bitje (višji jaz). Gre za spoznanje, ki skuša prekositi modrost prvotne duše. Zato pravi Janez v Prvem pismu Korinčanom (4, 1), naj človek ne verjame vsakemu duhu, temveč naj preveri, če je iz Boga!

Majava gotovost lahko človeka zavede, češ da je nevreden poti osvoboditve. Tak občutek izhaja iz jaza, iz zemeljske narave. Le-ta se trudi, da bi ponovno vzbudila samoljubje in samousmiljenje in tako obdržala jaz.

Kdor spozna to dejstvo, kdor ne ljubi sebe, temveč Boga, Gnozo, in usmeri svoje notranje oko na glas duše, doseže mir. Izkuša, da so odstranjene ovire, čim pokaže dovoljšnjo pripravljenost za hojo po poti osvoboditve. Ko egocentrična zavest ne dobiva več hrane, se življenjski poudarek prizadevnega iskalca preusmeri. Vedno močneje doživlja obstoj druge zavesti, tiste, ki ga bo osvobodila iz kroga rojstev in smrti. Prizadevanje za tovrstno zavest ga postavi pred misterij transmutacije in transfiguracije.

Temeljna sprememba kot priprava na transfiguracijo

Kaj mora narediti človek, da bi se dvakrat rodil? Ljudje ne bi smeli živeti kot živali, ki ravnajo po vzorcu in se ga ne zavedajo. Človek se lahko zave lastnega ravnanja, in ta zmožnost določa izbiro njegovega mišljenja, občutenja in ravnanja. Da bi dosegel novo zavest, se ne sme umikati soočanju s svojim jazom, temveč mora spopad preobraziti v revolucionarno raziskovanje sebe. Po tej poti se bo lahko razvil prvotni popolni človek; razvijal se bo toliko, kolikor bo napredovalo samoraziskovanje in kolikor se bo umikal interes jaza. Tako bo rasel uvid, kajti brez njega je razvoj nove duše utvara. Če nova duša ne raste, ne more sprejeti Duha in vstopiti v proces transfiguracije.

Zato mora svetloba gnoze prodreti do slehernega atoma človekovega sistema. Transfiguracija ne sme postati meglena, mistična predstava; dojeti in sprejeti jo mora zavest. Snovni človek drži nebeškega v ujetništvu, in to z vsakim atomom svojega biološkega telesa. Zato je potrebno dialektičnega, navideznega – zemeljskega – človeka dvigniti na raven, na kateri se bo lahko razvijal dušni človek in se kasneje združil z Božjim Duhom. Da bi dosegli to točko, je potreben nov način življenja. Zahteva je razumljiva. Pot osvoboditve se resda začne s spremembo elementarnih življenjskih okoliščin, vendar pa ta sprememba še ni transfiguracija. Lahko se preselimo, si izberemo drug poklic, spremenimo hrano, način oblačenja in še mnogokaj, vendar se s tem temelj našega življenja še ne spremeni. Hrepenenje in želje, izhajajoče iz stare narave, so namreč še premočno vtisnjene v sistem, so še del krvi, in človeka vedno znova ženejo v staro smer. Zaradi idealiziranega hrepenenja in utvare zavesti se način življenja sicer spremeni, vendar le navzven. Duša, ki naj bi prevzela vodstvo, se namreč še ni rodila.

Zavest mnogih ljudi ovirajo sebične lastnosti, ki skušajo dušo odtegniti procesu zdravljenja in osvoboditve. Kdor pa brez zadržka stoji v očiščujoči gnostični svetlobi in jo sprejema, dobiva bogato pomoč, ki je na voljo vsakemu resnemu iskalcu resnice. Kar se mu zaradi nerazumevanja spočetka zdi kot zahteva, postane kasneje samoumevno, kajti brez žrtvovanja sebe ne bo nikoli našel nove duše.

Prost nasprotujočih si misli, čustev in ravnanj ter odtod izvirajočih sporov s soljudmi in svetom doživi novo, univerzalno zavest, ki presega njegovo lastno; bliža se izpolnitvi velike obljube – transfiguraciji.

Zavest nove duše

Vsako obdobje prinaša nove ovire za dušo, hkrati pa tudi velike možnosti za njeno osvoboditev. V Alkimični poroki Christiana Rosenkreuza se v temni jašek od Boga zapuščenih ljudi spusti odrešilna vrv. Sveti sedmerni Duh kliče brez prestanka, dotika se vrtnice v iskalčevem srcu in išče poklicane, da bi oznanjali univerzalni nauk v govorici svojega časa.

Ko se iskalec prostovoljno poveže z Božjim zakonom ljubezni, se preda procesu, v katerem začne njegov jaz čistiti polje za nesmrtno dušo. Gre za proces, imenovan pot rožnega križa na Golgoto. Na začetku je pot poklicanega iskalca zaznamovana s čiščenjem in pripravljanjem lastnega bistva, kasneje pa se z delovanjem nove duše začne njegovo služenje soljudem, da bi jih rešil smrti.

Ko se duša združi z Duhom, lahko živi in deluje samo v njegovih visokih nihajih. Ko človek doseže to raven, se zavestno vzdrži vsake kritike, sebičnosti in nagona po uveljavljanju. Živi brez čustev, prost materialnih in intelektualnih želja. Tovrsten način življenja se mu ne zdi težak, saj je popolnoma usmerjen na Gnozo, z vsakim svojim dihom živi iz nje. Sledi Jezusu, ki je Kristus. Življenjski cilj in življenjska pot takšnega človeka postaneta eno: osvoboditev božanske duše iz verig materije.
www.lectoriumrosicrucianu.org