Vedno poslušamo svoje misli, se ravnamo po njih, jih poslušamo, jim sledimo. Vendar a vemo kaj se dogaja v ozadju, od kje pridejo te misli? Čigave misli sploh poslušamo?

Nenehno blebetanje
Ste že videli človeka, ki se je pogovarjal sam s seboj? Na glas. Kaj ste si mislili o tem človeku? Da je nor, malo prismojen, za v norišnico? In kakšna je razlika med tem človekom in nami? Edino ta, da ta človek govori na glas, večina si pa misli govori le v glavi. Edino to je razlika... Smešno, ne?

Nekateri se sploh ne zavedajo, da stalno mislijo, da glas v glavi stalno blebeta. Če pa se zavedamo, če opazimo, da neprestano mislimo, potem pa je jasno, da mora obstajat nek del nas, ki to opazi. Torej nismo le ta glas v glavi, nismo naše misli, ker če bi bili, ne bi mogli opazit da razmišljamo. Podobno je pri sanjah, ponavadi se ne zavedamo da sanjamo, so pa tudi takšne sanje, ko vemo da sanjamo.

Izvor

Ugotovil smo, da nekaj stalno samo od sebe misli v nas. Od kje torej pridejo te misli?

Nekajkrat si zavrtite neko pesem. Kaj se zgodi kmalu za tem? To pesem si vrtite v glavi, oziroma se sama vrti, kot radio. Hočete al nočete, neprestano se vrti v glavi. Al pa gledate film, sploh če večkrat al pa vam je film všeč, dogodki iz filma v obliki slik in glasu ostanejo v glavi. In niti ni nujno, da v materinem jeziku, niti ni nujno, da razumemo pomen.. Se z nekom pogovarjate, ali pa ste z nekom dolgo v družbi, kmalu začnete uporabljati nekatere njegove/njene izraze, sami od sebe pridejo v besednjak. Če vsak dan znova poslušate in opazujete svoje starše, se čez nekaj časa začnete tudi sami podobno vesti.

Torej pri nekaterih stvareh je tako, da se nam same začno vrtet v glavi (najljubše pesmi, filmi), pri drugih pa je še korak naprej, saj začnemo podzavestno delovat na zlo podoben način kot ti ljudje (prijatelji, starši).

In potem si predstavljajte malo daljše obdobje, recimo 10, 20 let, ko neprestano poslušate ene in iste misli. Take misli imamo za svoje. Na začetku smo mogoče še lahko razločili razliko, tekom časa pa se je izgubila. Zlo dober primer je, ko neko frazo na začetku uporabljate kot HEC. Čez nekaj dni jo začnete uporabljat ne da bi se tega sploh zavedal, kar sama od sebe skoči iz ust. Na tem mestu mogoče še lahko opazimo, da že podzavestno uporabljamo nekaj , kar je bil na začetku le hec. Tekom časa se pa tudi to izgubi. Torej, večina misli, ki jih imamo za svoje, nam je v resnici bila vcepljena, tekom časa smo jih vzeli za svoje (saj so znotraj glave), začnemo jih poslušat, se ravnat po njih.

Programiranje

Sploh misli, ki se sprožijo ob določeni situaciji. Dobesedno deluje kot programiranje, kot dalinc. Neka tipka na dalincu (situacija) sproži cel proces, ki se nato prikaže na ekranu (nevihta misli, na katero fizično odreagiramo).

Najbolj očiten primer je, ko hočemo povedat svoje mnenje. V otroštvu so se nam zaradi kakšnih neprimernih izjav smejali, kasneje v šoli pa zasmehovali, in to je močno vplivalo na našo samopodobo. Tako smo se tekom časa naučili, da če nekaj povemo, če ne bo prav, bomo zasmehovani. Tako da zlo dobro premislimo al je kaj primerno ali ni, štos je pa v tem, ker dostikrat ne moramo vedet al je ok al ni, zato smo večino časa tiho. Bolje biti tiho, kot da trpi naša samopodoba. Kar pa je tu še huje je to, da se mi dostikrat postavimo na stran tistih, ki zasmehujejo.

Al pa si se kot otrok lotil nečesa novega, in seveda ti v prvo ne uspe. Kmalu je bilo slišat "nisi sposoben", "tega ne smeš", "to ni zate", "pa sej to bi že moral znat", "delej to kar ti drugi rečejo, pa boš dobro prišel čez življenje". Komu zveni znano? In tekom časa smo se naučili take stvari pustit pri miru. Sploh pa ni več nujno, da je kdorkoli zraven, ker se v glavi sam od sebe pojavi ta glas, in ponavadi se ravnamo po njemu, čeprav se ob tem počutimo izjemno nelagodno. Glas je znotraj naše glave, torej ga imamo za svojega, mu 100% verjamemo.

In to se dogaja vedno znova, vsakič na enak način. Na srečo nas pa to tako trga v notranjosti, da smo primorani nekega dne to presežt, ali pa trpimo še naprej in posledično hudo zbolimo. In ko gremo preko je ta občutek neverjeten, kot orel ki se znebi kletke, kot da bi se kamen odvalil od srca. In v resnici tudi se, ker srce je to kar imamo radi, kamen so pa naše vcepljene misli, ki nas držijo v kletki, ki nas tlačijo dol.

Nekateri celo pravijo, da je večji del karme povezan z mislimi, ki se pojavijo v glavi, in ne toliko dogodki - čeprav je to oboje zelo povezano. Razno razni strahovi, negativni glasovi, obsojanja,.. Zna bit res, ker če na telesnem nivoju velja dednost, potem je tudi verjetno, da na kakšnem drugem nivoju podedujemo misli. V preteklosti se je zgodilo ogromno naravnih katastrof, ogromno vojn je bilo, mogli smo se borit za preživetje, velikokrat smo že bili ubiti, mučeni.. in čist možno, da dosti negativnih misli, strahov, fobij, pride od tam.

Misli so kot...

Konec koncev z mislimi ni nič narobe, pridejo in gredo. Tako kot valovi na morski gladini, tako kot oblaki na nebu. Hec je edinole v tem, da jih imamo za svoje in jim 100% verjamemo, ne pogledamo kaj se skriva za njimi. Celo oklepamo se jih, bojimo ali nočemo jih spustit. In od tu izvira ogromno stresa, težav in zamujenih priložnosti. Se pa na srečo te priložnosti vedno vrnejo, če le imamo oči odprte.

Torej imamo misli, ki se same vrtijo v glavi, misli ki se sprožijo ob določeni situaciji in še misli, ki od nekje pridejo. Ideje, prebliski, uvidi, ko se kaj spomniš, intuicija, ustvarjalne misli. Te le na kratko tu omenim, ker so (ponavadi) tudi zelo redke. In kmalu poteptane s pogojenimi mislimi, kot so: "Nisi sposoben", "to ni zate", "kaj bodo pa drugi rekli",.. In spet pridejo, in spet so poteptane. Dokler...

Dva zelo dobra načina sta, da gremo preko teh pogojenih misli. Prvi, da jih opazujemo, da ne reagiramo nanje. Drugi, da jih raziščemo, da jih postavimo pod vprašaj. Več o tem prihodnjič.

Vprašanje

Za konec pa še vprašanje: koliko časa na dan dopustite, da ste bombardirani z besedami/mislimi/prepričanji drugih? Koliko časa na dan dopustite, da v bistvu drugi mislijo na mesto vas (televizija, radio, filmi, muska, časopisi...)? Ne pravim da tega ne počet, naj bo le v mejah normale. Ker če se hočete res sprostit, se odklopite od teh stvari, sploh če so negativne. Ironično pa ja, da dosti ljudi za večerno "sprostitev" gleda TV...

Kaj bolj jasno čemu toliko marketinga?

Opomba. Tu je bilo govora o mislih, ki se same prikradejo. Seveda lahko misli tudi usmerjamo, vendar večino časa se same vrtijo v glavi, al pa se ob določeni situaciji sami prikradejo. Tako kot dihanje, lahko ga sami usmerjamo, a večinoma se dogaja samo od sebe.

Vir: http://www.zbudise.net