Piše: Miran Zupančič

Gnoza je nauk o odrešitvi, ki podari duhovnemu iskalcu osvobajoč uvid. Grki so imenovali živo osebno spoznanje Gnoza. V zahodnem svetu prebujajoče se krščanstvo je spoznanje univerzalnega duha , »Očeta«, obdržalo grško ime Gnoza. In mnogi ljudje, ki so bili zaradi odprtosti duše sprejemljivi za »Luč sveta«, so pričali o univerzalnem duhu, »Očetu«, ki so ga spoznali v Kristusu Jezusu, »Sinu« in zaznali s pomočjo moči »Svetega Duha«. Jezus je bil zanje utelešenje , prototip človeka, ki v svoji notranjosti sprejme večnega duha, ga zazna in postane s pomočjo Svetega Duha eno z njim.

Ko razodeva Jezus človeštvu Očeta z besedami:
» Jaz sem Svetloba sveta« ali »Jaz sem pot, resnica in življenje«, ta naloga gotovo ni povezana le z zgodovinskim človekom. Povsod, kjer odpira Sveti Duh, Tolažnik srca, hoče biti Luč sveta prenešena človeštvu.

Ko je v zadnjih stoletjih krščanski pojem Bog pričenjal izgubljati svojo vsebino, je bila beseda »Gnoza« spet odkrita in je ponovno pridobila pomen. Po renesansi je čas dozorel za to, da se iz teme zgodovine spet vzamejo gnostični nauki in se preobrazijo v praksi. Po dolgih časih odkrivanja, preganjanja so se po veliki zaslugi pionirjev kot so H.P.Blavatsky, Max Haindla in Rudolfa Steinerja zastori pred Gnozo odstranili.

Tašno dogajanje je bilo vnaprej predvideno kot proces nadaljnega razvoja. Iz pozabljenih jam v puščavi se je spet pojavil naponarejeni gnostični nauk. Najdba iz Nag Hammadija v Egiptu je prinesla spet na dan Gnozo. Navzlic začetnemu odporu konzervativnih duhov, so lahko rokopise iz Nag Hammadija prevedli, objavili in jih tako naredili dostopne širokemu krogu javnosti. Sama globina modrosti starih gnostikov je bila modernemu človeštvu posredovana v jasnih pojmih in postopoma so jo priznali. Marsikdo je Gnozo med tem spoznal kot izvir do tedaj neznanega navdiha, kot glas iz drugega sveta in predvsem v ezoteričnih krogih je postala predmet podrobnih temeljnih študij.

Gnoza ali »gnosis« pomeni spoznanje. Na splošno se s tem razume skrito znanje V izvornem pomenu pa je Gnoza vsota vseh izvornih modrosti, sveženj vseh spoznanj in nam kaže neposredno božansko življenje. Te Gnoze ali spoznanja ni v nobeni knjigi. To tudi ni mogoče, ker se prenaša le ustno. Ter v nekem trenutku posreduje le tisto, kar je lahko v nekem trenutku koristno in nujno. Povsem pa je izključeno, da bi se lahko Gnoza razodela kot popolnost, kot sistem in tako posredovala naprej.

Eno najpomebnejših doživetij, h kateremu vodi Gnoza in ki kot svetleč cilj vabi na koncu velikega iskanja, je mir, vrnitev k resnični harmoniji v Bogu in z njim. To nikakor ni mir v smislu, da se na koncu utrudljivega dne sesedemo na stol. Ta mir pomeni, da dosežemo harmonični odnos do božanskega vzgiba, ki priteka iz Spoznanja. Kdor je v tem toku, ga slabo ne more doseči. Dvignil se je nad samega sebe, navzgor v Drugega. Dobro in zlo se zlijeta v eno, ki je Bog sam. Zelo stare besede, ki so se prenašale iz davnine zvenijo še v naš čas:« Naše srce je nemirno, dokler ne pride do miru v Tebi«. Mir in tišina sta stebra.

Kako konkretno izgleda ta pot Gnoze?
Človeška duša je bila iztrgana iz duhovnega sveta, izgnana skozi svet varljive materije in je kot taka zaman iskala izhod. Padlo človeštvo se zasmili Sinu Očeta, Jezusu, ki je prosil, da bi se smel spustiti navzdol, razkriti ljudem misterije in oznaniti sveto pot Spoznanja. To je pot prave religije, ponovne povezave z Bogom, On, ki se spusti zaradi odrešitve ljudi v naravo smrti, da bi človeštvo zopet povezal z njegovim Stvarnikom, lahko reče resnično iz sebe: »Sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot z mojo  pomočjo.« O tej neponovljivi kratki kozmogoniji v psalmu Nasasenov pravi:
Pramerilo vseh stvari,
Biti in življenja
Prvi temelj je duh.
In drugi,
izlit iz prvega duha,
je kaos.
Tretja pa,
iz katerega sta oba ustvarjena,
je duša.
Enaka je divjaku,
Pregnanemu na zemljo
Smrti, ki na njej preizkuša svojo moč.

Danes je v kraljestvu Svetlobe,
jutri pa je bedna,
joka in toži,
veselju sledijo solze,
solzam sledi sodnik,
sodniku sledi smrt.
Blodi po labirintu
In zaman išče izhod.

Vendar Jezus pravi:« Poglej, o Oče,
to bitje brez doma.
Daleč od Tvojega diha
blodi okrog po zemlji,
poskuša pobegniti grenkemu kaosu,
ne da bi vedelo, kje je začetek vzpona.

Pošlji mene, Oče, naj se spustim
navzdol za njegovo odrešitev,
s pečati v rokah,
da grem skozi vse ere,
odprem vse misterije,
razkrijem božje bistvo
da oznanim misterij svete poti,
imenuje se Gnoza, spoznanje.«

Za trenutek se spet vrnimo k Psalmu . V tem Psalmu je rečeno, da je človek od Boga ločeno bitje, minljiva-umrljiva naravna duša, iztrgana iz duhovnega prvega temelja, duha. Brez te povezanosti s tem božanskim duhom, ki je življenje samo, ostane človek navezan na kolo rojstva in smrti. Tako se njegova najbolj notranja, prava-božanska narava-pravi Jaz, nesmrtna duhovna duša se ne more odpreti in se povzpeti v kraljestvo Luči. Ostane latenten princip, vpet v temo, ujet. v svet materije, ki ga žeja po odrešitvi.

Prav ta nerazumljiva notranja lakota, to hrepenenje po življenju v svobodi, Ljubezni, harmoniji in neminljivosti je tisto, kar privede človeka tu na tem svetu do najbolj nenevadnih poskusov.Poskusi pa zato, ker človeku manjka Gnoza, manjka mu resnično poznavanje njegovega lastnega poslanstva ter motivov življenja. No, Gnoza pa je še več; v Gnozi je skrita moč, katare izvor ni na tem svetu. Izvira iz ljubezni Boga samega. Ta moč Luči, poslana navzdol v svet teme, je dana človeku, ki pa se ji zna le bolj redko odpreti. Ta moč omogoča človeku, da gre dejansko po poti Spoznanja, da preraste samega sebe in tako postane nova stvaritev.

Tako lahko v tej moči Svetlobe končno nastane neminljiv duhovni človek in se vrne v božansko Očetovo deželo. Prvi in temeljni pogoj za to pa je, da človek dojame svojo vlogo v tem mogočnem dogajanju. Globoko v sebi mora spoznati, da on, zemeljski-naravni človek, ni božanski človek. Je le zgolj nosilec podobe, iz čigar oblike se lahko razvije duhovni človek, če so za to ustvarjeni vsi pogoji. Kdor hoče biti deležen religije, mora vedeti, da sta oba principa Luč in tema v osnovi različne narave. To je potrebno ločiti. To spoznanje so prva vrata, skozi katere mora duhovni učenec misterijev, če hoče stopiti na pot odrešenja.

Ni dovolj, da človek pristane na ta proces, ampak mora v njem tudi sam razumno sodelovati. V sebi je treba poiskati vse ovire, ki ga, z grobimi ali subtilnimi vezmi, držijo v naravi smrti. Samega sebe moraš še enkrat zelo intenzivno doživeti kot stvaritev te narave. Z obnovljenim spoznanjem in skupaj z željo po odrešitvi vedno bolj jasno doživljaš, da zahtevajo vse tvoje mišljenje, čustvovanje, hotenje in delovanje popolnoma nov temelj. Ti mogočni motivi naše človeške biti so normalno popolnoma podvrženi zakonu samopotrjevanja, ki je prvi zakon v naše naravi smrti, kajti vsak, ki je ustvarjen živi tu na račun drugih. Na taki osnovi pot Spoznanja ni možna. Ta pot ni pot samoljublja. Vsakega duhovnega iskalca postavlja pred temeljni-fundametalni zakon božanske narave, ki se glasi:
»Ljubi Boga nad vse in svojega bližnjega kot samega sebe!«

Na tej stopnji duhovnega razvoja iskalec to spoznava vedno bolj jasno. Spoznavaš pa tudi svojo strukturno neposobnost. Zato moraš v sebi s pomočjo samopreseganja ustvariti nov temelj, ki ne temelji na eg-u, ampak na popolnem ne-egu, ne-jazu. Tako se približaš vratom, k jih je treba odpreti in prestopiti prag, kar pomeni, treba je to živeti. To je faza popolne samopredaje človeku – Jezusu, ki se prebuja v nas samih, faza zatona v Jezusu Gospodu. To ni nikakršno duhovno zasenjaštvo, ampak stvaren, utemljen način življenja, v katerem je odstranjeno vse, kar nasprotuje tej prenovi v duhu.

Ob notranji odprtosti, ki se povečuje, lahko Spoznanje vedno močneje deluje v nas samih. Tako se božanska moč dotakne centrov, ki so bili doslej v našem telesnem sistemu latentni in jih božanska moč potisne v novo delovanje. Naš celotni sistem se obenem vedno bolj čisti vplivov stare narave. Kri(duh) in naš živčni fluid se napolnjujejo z novo, nezemeljsko močjo. Tako v nas napreduje proces transmutacije. Tako v nas postanejo resnične besede:
«Kdor mi hoče slediti, naj vzame svoj križ in mi sledi. Kajti kdor hoče svoje življenje ohraniti, ga bo izgubil: kdor pa svoje življenje(staro naravo smrti-ego) izgubi zaradi mene, ga bo našel...«

Gnostični Evangelij Pistis Sophia.
13 spevov pokore-spokorniških pesmi Pistis Sophie je dober opis padcev in dvigov do končne osvoboditve sledenju Jezusu Gospodu.
»Resnično, resnično vam povem: preden prišel na svet, ni prišla nobena duša v Svetlobo. Sedaj pa, ko sem prišel sem odprl vrata Svetlobe. Sedaj lahko vsak, ki bo misterijev vreden, misterije sprejme in gre v Svetlobo.

Pot k Svetlobi je odprta za vse nas. Nihče ni izključen iz odrešenja le samega sebe lahko izključi s svojim delovanjem. V gnostičnem »Evangeliju Pistis Sophie« so izčrpno opisani pogoji in različne stopnje poti odrešenja, čeprav v zelo zakritem jeziku. Sporočilo tega Evangelija je, da Jezus Gospod ne izvira iz te dimenzije, ampak je bil poslan k nam iz drugih dimenzij bivanja iz kraljestva Luči.  Pistis Sophia si prizadeva, da bi se s 13-terim procesom izognila vplivom 12 eonov narave smrti, da bi lahko vstopila v odrešeno življenje 13.eona, v kraljestvo Luči. S pomočjo 13 spokorniških pesmi je ta proces pojasnen.

Spokorniške pesmi Pistis Sophia

Prva pesem je pesem človeštva: Pistis Sophia prepozna v njej resnično stanje sveta in človeštva.

V drugi pesmi, pesmi zavesti se še bolj poglobi v spoznanje same sebe: Kdo sem? Kam grem?

Tretja pesem je pesem ponižnosti: z novim spoznanjem, nastalim s pomočjo prvega duhovnega dotika, s pomočjo duhovnih moči Luči, se pojavijo v njej ponižnost, potrpežljivost, blagost in zaupanje v Boga.

Četrta spokorniška pesem, je pesem uničenja. S tem je mišljeno temeljito in neposredno prenehanje vsega bojevanja in lastnih nasprotovanj, celotna nevtralizacija starega duševnega stanja.

Peta spokorniška pesem je pesem vdanosti:«Zgodilo se je torej, da je zakričala in povedala peto spokorniško pesem, ko so jo ogrožale vse materialne stvaritve anthadesa.« Toda, zaradi procesov, ki jih je že doživela, dokaže svojo vdanost z besedami:«In vendar, o Svetloba mojega zveličanja, Te slavim v višavah in v kaosu!«

Šesta spokorniška pesem, je pesem zaupanja. V tem stanju zavesti gre Pistis Sophia naprej po poti križa stare narave, ki se mora končati s popolnim zatonom. To potovanje k ničelni točki narave ega, k njegovemu popolnomu odmrtju, ta resnična pot srca in križa odpre bistvo za vplive prebujajoče se duhovne duše.

Ko doseže najglobljo točko, sedmo spokorniško pesem, točko odločitve, mora dokazati, če je resnično dosežena ne-bit njenega zemeljskega stanja. In če si dal vse, življenje pa nisi dal, vedi, da nisi dosegel ničesar. V tej fazi procesa poti bo 12 eonov še enkrat poskušalo vse, da bi zadržali Pistis Sophio pred prekoračitvijo ločitvene črte. Nastopi moč Temne sile vesolja, to je imitacija in prevara.

In iz tega razloga zapoje Pistis Sophia osmo skoporniško pesem, pesem preganjanja. Če ostane stanovitna, lahko v novi spokorniški pesmi odzvanja pesem utrjevanja. Jutranja ura je tu. In to uro je bila njena prošnja uslišana. Luč ji je bila poslana na drugačen način. Končno je prišla ura videnja. Pistis Sophia prvič zavestno izkusi vplive nove moči božanske Luči. Toda dokončno odrešenje še ni doseženo. To popolno novo doživetje Spoznanja je nova naloga, kot novo naročilo. V preostalih spokorniških pesmih mora biti ta naloga izpolnjena. Šele potem je zagotovljena dokončna odrešitev.

Če na kratko primerjamo opisano pot Pistis Sophia z drugimi gnostičnimi teksti in Evangelij vseh časov, se krog sklene. To je brezčasno, univerzalno prizadevanje za rešitev in vrnitev domov tistega, kar je zajeto v noči in temi. Na prvi pogled delujejo te spokorniške pesmi morda mračno in le malo privlačno-vabljivo pa pot Spoznanja nikakor ni pot trpljenja in bolečine, ampak vesela, srečna pot. To je pot, ki vodi človeka k njegovemu pravemu poslanstvu.

Gnoza troedinega Boga.
»Bog sam je najvišjim dušam, najbolj čista Ljubezen, nedotakljiva volja«. Je harmonični trozvok »Očeta, Sina in Svetega Duha«, je večni zakon duha.
»Oče« je Izvor, duhovno sonce, iz katerega prihaja vse življenje.
»Sin« je živa beseda Kristusa, ki prikliče v človeka zaznavo Boga, ga najde v svetu, ločenem od duha in ga skuša pripeljati nazaj.
»Sveti Duh« je pnevma, živa duhovna moč, ki uresničuje v človeku pravo življenje.

Da lahko ta trozvok  večnega zakona duha v človeku oživi, mora v človeku najprej umolkniti protislovno mišljenje, občutenje in delovanje, se naučiti služiti in podrejati. Morajo se roditi v Bogu, umreti v Jezusu in se znova roditi iz Svetega Duha, da postanejo popolnoma nova troenost. V tej novi troenosti se izpolni trojni logos, pra-trozvok božanske ljubezni, uma in dejanja. Nebožje pomanjkanje, nepopolnosti moči označuje zemeljski svet in psihični zavesti človeka manjka zavestna povezava z absolutnim božanstvom.

In ravno to je je veliki cilj, h kateremo se moramo človeštvo prebuditi! Šele ko se duhovni organ zaznavanja duhovnega sonca univerzuma v nas samih prebudi in se odpre naše duhovno srce v Luči, lahko govorimo o odrešitvi s pomočjo Kristusa. Vsakemu človeku je v svoji troenosti podarjena najvišja dimenzija univerzuma, vseodrešujoča zavest Kristusa. To darilo je karizma prebujenih duhovnih iskalcev, ki se združi z agape – nesebično ljubeznijo in Sophio (božansko modrostjo), da bi svetem trozvoku moči dopolnila cilj vsakega stvarjenja v vesolju kot človeku.
Se nadaljuje: v nadaljevanju«Evangelij po Filipu«.

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//.ezoterika.s5.com