Razmišljam o sebi in o svojih bližnjih, premišljujem o človeštvu, njihovih napakah, preizkušnjah, padcih in vzponih, samozavedanjih in upiranjih naravnim zakonom. Iščem podobnosti, pa vendar vedno znova ugotovim, da je vsak posameznik celota zase, individum, nekaj posebnega in neponovljivega. Rada bi povedala klošarju na cesti: ceni se, spoštuj se, nakloni si lep dan, rada bi rekla direktorju: hvaležen bodi za vse kar imaš, pa naj bo to materialne dobrine, status ali ljubezen bližnjih, ki ti jo kažejo s svojo naklonjenostjo.

Vsak ima svojo pot po kateri hodi skozi življenje, se nauči določenih stvari, ponavlja »napake« toliko časa, da končno spregleda in začne delati drugače. Vsemu človeštvu pa je isto eno: ljubiti in biti ljubljen. Pričakujemo drugačne rezultate, pa kljub temu delamo isto vedno znova, odzivamo se na različne stvari vedno na podoben način in se sprašujemo: zakaj se to nam dogaja…. Vsi si želimo ljubezni, vsako živo bitje, le svojo željo izkazujemo na različne načine.

Mnogokrat pozabimo, da delamo v imenu ljubezni stvari, ki niso izraz nesebične ljubezni. Smo ljubosumni, nasilni, nezvesti sami sebi, tako, da zatajimo svojo pristnost; vse z namenom, da bi bili sprejeti in ljubljeni na nam primeren način. Mislimo, če zadovoljimo vse potrebe osebe od katere želimo naklonjenost in ljubezen, nas bo ljubila in potem, ko se »žrtvujemo« vse v imenu ljubezni in ne dobimo povrnjene naklonjenosti, morda hvaležnosti, smo razočarani. Ne razumemo, obsojamo, sodimo, čeprav nič ne vemo, kaj oseba čuti in zakaj deluje tako, kot deluje.

Kar ima človek v sebi, lahko da drugemu, kar nima, ne more dati. Klošar ima nasmeh, nima materialni dobrin, ker mu kopičenje denarja ne pomeni sreče. Direktor ima denar, nima nasmeha in ga mnogokrat ne zna dati in opaziti sočloveka, ki bi ga potreboval bolj kot karkoli drugega.

Delamo napake, čeprav so nujno potrebne, da se iz njih naučimo. Imamo priložnosti, da se izgrajujemo in dosežemo tisto, kar si vsi v svoji notranjosti želimo. Da, ravno mir, sreča in ljubezen. Vsak po teh vrednotah in občutjih hrepeni in stremi, čeprav si marsikdo niti sebi ne prizna ali celo pravi, da ima vse, kar si hoče. Ne zaveda se pa, da so teh treh stvari ne da kupiti z nobenim menjalnim sredstvom (beri: denarjem), ne da se dobiti od drugih, lahko si le vsak sam to ustvari s svojim prizadevanjem in delom na sebi. Ko se odločimo, se odpremo, smo pripravljeni in odprti ter se dnevno srečujemo s situacijami, kjer lahko »treniramo« biti boljši in bližje sebi – vse to imamo v sebi, le obuditi si moramo, se zbuditi, se naravnati na božanske energije, služiti božjim zakonom tako, da se jih zavedamo in prepoznati določene »znake«, ki nas usmerjajo.

Lahko primerjamo svoje telo, ki nam služi kot sredstvo v katerem se naša duša lahko premika in izpolnjuje poslanstvo, ki si ga je namenila s tem življenjem. Upoštevati je potrebno znake, drugače smo nesrečni, če delamo »po svoje«. Družba si je določila prometne znake, da jih upoštevamo zato, da ne pride do ne-sreče, včasih celo s smrtnim izidom. Na duhovnem nivoju so to znaki, katere upoštevamo zato, da duša raste, se uči in počuti izpopolnjeno. Sebi, ali drugače rečeno duši, ki je v nas, damo priložnost, da se razvije, da izpolni poslanstvo z življenjem s tem, ko upoštevamo duhovne zakone, ki so preprosto zakoni narave. Najprej moram imeti, da bom lahko dal in nato, kar bom dal, bom povrnjeno dobil. Ko to razumemo, se več ne sprašujemo, zakaj se ravno to dogaja meni. Takrat ne morem za nazaj nič spremeniti, lahko pa od DANES, ko se zavem, delujem in mislim drugače.

Kako pa naj dam ljubezen, če je v sebi nimam?
Globoko v sebi jo poiščem tako, da sem čim več sam s seboj ali redno vsak dan vsaj 2x po pol ure. Usmerim se na dihanje, na svoj dih in ga spremljam v mislih, kako potuje po vsaki celici svojega telesa. Razmišljam o delovanju svojih notranjih organov, se jim v mislih zahvalim in želim, da bodo še naprej ostali zdravi in vitalni. Tako se s hvaležnostjo usmerjam v sebe, se zavem da obstajam, da delovanje telesa ni samo po sebi umevno ampak je čudežno. S svojimi mislimi pošiljam po telesu mir, željo za harmonično delovanje organov ter čistim pot kanalov, kjer se pretaka življenjska energija. Na predel, kjer čutim bolečino ali morda neprijetna občutja, pošljem ljubezen v belo zlatem oblačku ter si predstavljamo, da bolečina z izdihom vedno bolj izginja in zapušča naše fizično in astralno telo.

To je samo ena majhna vaja, ki jo lahko začnem izvajati vsak dan in jo s ponavljanjem vnesem v svoje življenje, dokler mi ne pride v navado, da lahko že v trenutku, ko se znajdem npr. v prometnem zastoju, v konfliktu z nadrejenim, morda s partnerjem ali otroci in začutim nestrpnost, jezo ali kakšno neprijetno čustvo, zaznam, da lahko vplivam na svoje počutje. Obvladanje čustev in zaznavanje občutij lahko štejemo med najpomembnejše dosežke, ki jih opazimo pri delu na sebi. Nato se lahko začnemo nadgrajevati in zavedanjem svoje majhnosti in nepomembosti dajati drugim to, kar želimo, da nam dajo drugi. Začnemo služiti človeštvu, da vsako situacijo, ki nam je dana, sprejmemo in delamo z ljubeznijo. Ni potrebno, da nas izkoriščajo, pomembna je naša iskrena naravnanost, da stvari delamo dobro in v dobro. Ne potrebujemo več naravnanosti in gledanja na druge, obsojanja kako bi morali delati, kritiziranja, da je vse narobe… Vse to nam postane nepomembno, saj imamo spoznanje, da hodijo svojo pot, vidijo iz svoje perspektive, ki pa je drugačna, kot je naša. Ne moremo primerjati ne sebe z drugimi, ne druge ljudi med seboj. Ne moremo in ne smemo, saj s tem že sodimo. Ostane nam več moči-energije, da se usmerimo v doživljanja, ki jih občutimo v sebi, ki so del nas in na katere imamo vpliv in možnost, da jih spremenimo, ko se počutimo slabo. V vsej svoji majhnosti se počutimo velike in sposobne, da črpamo moč iz sebe in usmerjamo svoje občutke tja kamor želimo in čustva kontrolirano izražamo.

Naslednje preizkušnje (težave), s katerimi se bomo srečali, bodo za spoznanje drugačne, vendar je pomembno, da znanje, ki smo ga osvojili in način, kako usmerjamo občutke in kontroliramo čustva, ponavljamo v smeri, ki nam je prinesel dobre rezultate. S tem krepimo svojo notranjo moč iz katere raste ljubezen, strpnost do drugih, mir in ponižnost. Vemo, da lahko smo za svoje življenje odgovorni sami tako, da lahko usmerjamo svoja čustva in občutke ob težkih preizkušnjah pa se več ne sprašujemo: zakaj se to dogaja ravno meni ampak se vprašamo kaj se iz tega lahko naučim in kako lahko najbolj ljubeče delujem.