Piše: Bernarda Pavko Prava

Nihče me ne razume, še Zemlja nas ogroža, vse več je depresije, prijatelji se spreminjajo...
Samo izkoriščajo me, tako sam sem, po mišicah me trga in v prsih stiska...

Trudim se, a mi ne uspeva, močnejši bodo vse pokradli, zmanjkuje mi elana, denarja, ljubezni...
Te človeške resnice spremljajo rojstvo leta 2006. Verjamemo jim zaradi preteklosti v prepričanjih, katerih so nas (na)učili in vanje vzgojili in to še počnejo. Sprogramirali so nas v oddajo lastne moči, v upoštevanje tujih resnic, naravnost hipnotizirali so nas v preživljanje dneva v škatli. Programi delujejo, ker smo jih sprejeli. Še vedno ostajamo odprti za ideje in sugestije manipulatorjev, ki nam vsaj otežujejo, če že ne onemogočajo preseči njihove omejitve. Ne moreš še, ni čas, počakaj malo, včasih še tega nismo imeli..., sporočajo na najbolj subtilne načine. Večina ljudi po liniji najmanjšega odpora naprej stoji ali se prav previdno premakne takrat, ko (močna) manjšina prižge zeleno luč. Na večini človeških oltarjev ostajajo strah, dvom, krivda in lastna nezadostnost. Pa navajenost na težave in čakanje na rešitelja. Kako le naj se potem življenje spremeni na bolje?

Svobodnost kot možnost preživeti novoletne praznike v miru, počitku in prijetnem družinskem ter prijateljskem vzdušju, se nam kaže tudi kot vrsta dolžnosti, ki jih doživljamo pogosto kot breme, kajti že nekaj tednov prej je treba misliti na nakupe in praznično zavijanje daril, na obdarovanje, na pisanje in pošiljanje čestitk, ureditev in okrasitev stanovanja in božičnega drevesca ali novoletne jelke z okraski, ureditev svojega izgleda, treba je misliti na izbrane nakupe hrane in pripravo prazničnih kosil ter pogostitev sorodnikov in prijateljev, ki bodo prišli na obisk in voščiti za Božič in za Novo leto. Bleščeče okrašene trgovine ter okrasitve mest, trgov in vasi z lučkami nas na te naše potrošniške dolžnosti opozarjajo in naravnost silijo z reklamami, zvočniki in ponudbo na evforično nakupovanje in zapravljanje denarja, pogosto za nekoristne stvari, ki ustvarjajo pri obdarovancu tudi zadolženost.

Brez motivov ni odločanja in ne svobode. Glavni motiv pri prazničnem odločanju za nakupe je gotovo nek izvotljen občutek, da smo celo leto preživeli v praznem teku, ujeti med službo in dolžnostmi doma, in da je zato treba ujeti pred koncem leta vse, kar smo med letom zamudili ter doživeti kar se da razkošno, intenzivno in bleščeče novoletne praznike. Motivi so vedno povezani z našo osebnostjo, finančnimi možnostmi in vrednotami, ki jih pomenu praznikov pripisujemo in namenjamo. Materialne vrednote, ki se kažejo v dragih darilih ter drago plačanih aranžmajih silvestrskega praznovanja, kar naenkrat postanejo statusni simbol in podlaga za naše ravnanje in odločanje.

Igor Kononenko

Sri Nisargadatta Maharaj (1897-1981)
Razsvetljeni mojster in duhovni učitelj

Rodil se je v Bombayu v Indiji v revni družini. Dali so mu ime Maruti. Oče je delal kot služabnik v Bombayu, pozneje pa so se preselili v malo vasico Kandalgaon, kjer so živeli kot revni kmetje. Odrastel je skoraj brez izobrazbe. Kot otrok je pomagal pri kmečkih opravilih. Rad je pozorno poslušal religiozne pogovore, ki jih je vodil očetov prijatelj, brahmin (indijski duhovnik). Pri osemnajstih letih mu je umrl oče, in mati ni več mogla preživljati štiri sinove in dve hčeri. Starejši brat je odšel iskat delo v Bombay in Maruti mu je kmalu sledil. Sprva je delal kot pomočnik v uradu, pozneje pa je odprl majhno trgovino. Poročil se je in dobil sina ter tri hčere. Do 34. leta je živel običajno življenje, dokler ga prijatelj ni peljal na srečanje z duhovnim učiteljem Sri Sadgurujem Siddharameshwarjem Maharajem. Guru ga je naučil meditacije.

Zelo hitro je začel dobivati vizije in padati v trans. V njemu se je prebudila kozmična zavest in začel je iskati bistvo življenja kot Nisargadatta. Nekaj časa je živel še dvojno življenje. Ko je leta 1936 Siddaharameshwar umrl, je opustil posvetno življenje in postal berač. Romal je proti Himalaji, kmalu pa je spoznal nepomembnost takega romanja in se je vrnil. Spoznal je da večnega življenja ni potrebno iskati, saj ga že ima - dosegel je razsveljenje. Spet je prevzel skrbništvo nad družino, hkrati pa je ves prosti čas posvetil meditaciji in duhovnemu poučevanju. Na stotine učencev je prihajalo k njemu in pogovore so začeli zapisovati. Čeprav ni osnoval svojega ašrama, je njegov dom postal romarsko središče, v katerega so prihajali tudi mnogi tujci iz zahoda. Poučeval je vse do svoje fizične smrti.

Gledam in se čudim vsemu kar je okoli mene.
Srce imam odprto, obstaja možnost,
da pride božanstvo, ki si ga želim.

Delujem, kot da je že, delujem kar govorim.
Vidim, čutim in sem
čudež narave povsod, kamor grem.

Vse je eno,
po pravilih, kot je treba, narejeno.
Vse je pripravljeno in usklajeno.

Uredništvo revij Ciciban in Cicido v veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma (CD) v sredo, 28. decembra, in v četrtek, 29. decembra, od 11. do 17. ure pripravlja niz brezplačnih ustvarjalnih delavnic za otroke. Mali obiskovalci se bodo v CD lahko srečali z raznolikimi ustvarjalci, so sporočili organizatorji.

Piše: Anuradha Mittal

V zadnjih nekaj mesecih smo videli udarne časopisne naslove: "V Nigru lakota ogroža preko 3 milijone ljudi." To je lakota v svoji najhujši obliki.

Obstaja pa še ena oblika lakote, ki je manj opazna — kronična vsakodnevna lakota, za katero trpi približno 852 milijonov ljudi, številka pa letno naraste še za približno 4 milijone. Čeprav terja visok smrtni davek, pa ta množična oblika lakote le redko zaide v večerna poročila. Vsako leto ubije med 30 in 50 milijonov ljudi. Med žrtvami te lakote je vsako leto tudi približno 6,5 milijona otrok — vsakih 5 sekund umre en otrok. Polovica svetovne populacije, ki trpi zaradi lakote, so mali kmetovalci, pridelovalci naše hrane, ki so pogosto najbolj prizadeti.

Novembra leta 1996 so se v Rimu na Vrhunskem zasedanju o prehrani (World Food Summit) zbrali voditelji 186 držav in se zavezali, da bodo do leta 2015 prepolovili število kronično podhranjenih ljudi (takrat 815 milijonov). Toda zdajšnje statistike o lakoti jasno kažejo, da boj proti lakoti zaenkrat še ne daje nobenih pravih rezultatov.

Le dve skodelici čaja dnevno bi lahko zmanjšali nevarnost obolenja za rakom na jajčnikih.

Študija raziskovalcev z inštituta Karolinska v Stockholmu, ki je zajemala več kot 60.000 žensk na Švedskem, je namreč pokazala, da je pri ženskah, ki dnevno zaužijejo najmanj dve skodelici čaja, kar polovico manjša nevarnost obolenja za rakom na jajčnikih.

Raziskave so nadaljevanje najrazličnejših študij, ki so predhodno že pokazale, da lahko črni in zeleni čaj ščitita pred najrazličnejšimi vrstami rakastih obolenj.
novice.svarog.org

Sneg tiho neslišno pada,
sama ob oknu sloni.
Tiho, žalostno joče,
solza snežinke topi.

Mraz je.
Hladen veter je zavel.
V srcu žalost, bolečina,
nasmeh z obraza je odšel.

Tresk vrat.
Nič več, le to...
Stopinje v snegu
in izgubljena sled za njo.

Kam? Zakaj? Se še vrnila bo?

Spoštovani!

Vedeževalski večer z Vilmo
Torek, 27.12. ob 21 uri.
Vesela bom, če se dobimo na našem CHATU in poleg vedeževanja, še rečemo kakšno.

LP Vilma

Papež Benedikt XVI. je danes v Vatikanu ob prazniku prvega krščanskega mučenika svetega Štefana poudaril, da so kristjani v nekaterih delih sveta še vedno preganjani zaradi svoje vere. Papež je sicer množici vernikov na Trgu svetega Petra dan po božiču, ki je obenem tudi praznik svetega Štefana, ki so ga kamenjali do smrti, ker si je prizadeval za spreobrnitev judov v novo vero, podelil tradicionalen blagoslov.

Danes mineva 15 let od razglasitve izidov plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, na katerem se je velika večina volivcev izrekla za samostojnost. Izidi so bili uradno razglašeni tri dni po plebiscitu in 26. december tako obeležujemo kot državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti. V državnem zboru so ga v petek počastili s slavnostno sejo, temu pa je sledila osrednja državna slovesnost v Cankarjevem domu.

Včasih so ljudje živeli bolj preprosto, to sigurno ve vsak. Vsaka malenkost je bila lep dogodek v njihovem življenje, vsaka sladica ob praznikih je bil vrhunec dneva in jim še kako polepšala dan. Brez skrbi kako bodo plačali položnice, kako bodo končali šolanje in si našli zaposlitev, se sliši njihovo življenje že bolj preprosto, zato pa so toliko bolj težko živeli kar se tiče fizičnega dela, danes pa kot vemo le še sedimo za računalniki in gledamo televizijo, se vozimo z avtomobili v službo ter prav tako do najbližje trgovine.

Kako naše življenje teče danes in kako bo življenje teklo čez 50 let si res težko predstavljam, vem pa da bo njihovo življenje še bolj prazno, saj nam že danes primanjkuje komunikacije, smeha in tiste preproste sreče, kot jo na primer doživi majhen afriški deček ko zagleda, da bo jedel skledo riža za kosilo.

Sama se večkrat vprašam zakaj sem zmeraj manj zadovoljna z samo sabo, nikoli nisem dovolj sita, dovolj zadovoljna z stvari ki jih imam… Zakaj ne morem imeti tudi jaz takšne obleke, takšno frizuro, takšen avto…? Še bi lahko naštevala, vendar po premisleku pa zmeraj ugotovim, da so vse te stvari zgolj le materialne dobrine, ki pa mi ponavadi ne pomenijo veliko. Torej sama sebe sem zalotila, da se prepuščam toku materializma in globalizacije. Vsi ljudje, ki me vsak dan obkrožajo mi gredo do določene mera kar na živce, saj ko se sprehajam po centru Ljubljane te ponosne Ljubljančanke gledajo z viška, če le nisi dovolj moderno oblečen. Kamor koli se obrnem so okoli mene ženske pobarvanih las, razgaljenih teles- ne da imam kaj proti goloti, vendar obstajajo določene meje- se mi zdijo vse tako preveč….. ne vem kako naj se izrazim preveč »kopirane«. Vse ženske si želijo biti blond ali črne, suhe, bogate…..

Ljube bralke in dragi bralci, tole je pa muka, s kakršno se v dolgih letih oglašanja iz Ugande še nisem spopadel ... Prišel je trenutek, ko bi vas moral odkrito in neposredno pozvati, da nam pomagate – pa mi ne gre. To nekako ni moj stil ...

Želim vam obelodaniti, da smo doslej uspešno nabrali sto sponzorjev za našo otročad, da pa moramo najti še enkrat toliko, če si želimo kolikor toliko spodobnega razvoja našega programa. Znesek je skromen, tudi študentskemu žepu primeren (vsega pet evrov na mesec), tako da bi se med bralstvom Spektra moralo najti nekaj deset dobrih duš, ki bi se nam želele pridružiti ...

Skratka, načeloma ne bi smelo biti problema. Ampak načeloma tudi drži, da raje napišem kako bolj zanimivo zgodbico, kakor da bi pihal na žerjavico vašega sočutja, pisal katastrofične opise in tožil nad bolečino življenja naših malih Afričančkov ...
Resnica je, da je njihov vsakdan v marsičem lepši od tistega, ki ga živijo razvajeni mulci tam nekje pod Pohorjem. Predvsem je toplejši. Pa razgled je veličasten!

(Vnuku Janu in vnukinji Antoniji)

Potem, ko so zvezde zacvetele,
sem videla življenje v središču vodnjaka.
Tedaj sta mi kanili v dlani dve kapljici jantarja,
dva majhna mokra, topla in svetla delca,
dva žarka luči sta naselila prosojnost sveta.
Pomislila sem na okruška zvezd
ali na lističa njihovega cvetenja.

Potem, ko sem razmišljala in tipala
kaj pomenita stvarci na mojih dlaneh,
sem spoznala, da sta se mi na kožo ulegli
dve zrnci semen in da se je vanje
vpletel ljubezenski dih.

Zaznala sem, da v njih utripa in dehti
življenje in da imata semeni svojo dušo
še pripeto na jambor ladje, ki pluje po soncu.
Bili sta dve majhni koreninici med plenicami,
ena prej na modrem vzglavniku,
druga pozneje na rožnatem puhu.

Športno društvo ledenih plezalcev Mlačca-Mojstrana letos že četrto leto zapored v soteski Mlačca v ledenih slapovih pripravlja gledališko igro živih jaslic. Posebnost predstave je ambient, saj je celotno prizorišče zaledenelo, tako da vsi igralci uporabljajo dereze. Poseben čar bosta dodala še osvetlitev ledu in številni pirotehnični efekti. Premiera bo prav na božični dan, do 2. januarja pa se bodo nato vsak dan zvrstile po štiri ponovitve predstave.

Pobožen mož, globoko zatopljen v molitev,
se je šel nekoč sprehajat na obalo,
pa je med molitvijo - napol za šalo -
Boga prosil za skrivne želje izpolnitev.

Bog je videl, da je srce njegovo blago,
in se odločil, da željo mu izpolni.
"Ker z molitvijo srce se tvoje polni,
pa mi zaupaj željo, tebi najbolj drago!"

"Od nekdaj želel sem si videti Havaje,"
reče mož, "pa se bojim letenja,
da slučajno ne izgubil bi življenja,
a na valovih me bolezen morska daje.

Zato te prosim, da zgradiš mi most čez morje,
da bi z avtom se pripeljal na Havaje!"
Že Boga krohot ob teh besedah maje,
saj mu takoj je jasno, da možakar nor je.

Nočem spremeniti vašega pogleda na vaše življenje, preprosto vam posredujem informacijo, ki jo poznam in skušam čimbolj razširiti. Vem, da je ta informacija v določenih krogih zelo sporna, mnogim je bizarna. To je v veliki meri odvisno od vaše vzgoje, vašega ozadja. Verjamem, da je vse, kar bom povedal, resnica. Teh stvari si nisem izmislil. To je informacija, ki jo manjša skupina v svetu pozna že zelo dolgo časa. Že leta 1878 je o teh stvareh pisala Helena Petrovna Blavatska, kasneje tudi Alice Bailey in Helena Roerich. Naše informacije so popolnoma skladne, jaz jih le posodabljam, dodajam nove. Ljudje težko sprejmejo, da čas teče, da prihajajo novi nauki. Nič se ne obremenjujem s tem, ali mi boste verjeli ali ne. To informacijo vam podajam le v razmislek. Zame je to resnica in s tem, ali je za koga to težko sprejemljivo, se ne ukvarjam. Izkušnje in kontakti, ki sem jih imel v vseh teh letih, mi ne dopuščajo druge možnosti, kot da verjamem. Popolnoma zadovoljen bom, če boste s predavanja odšli z novim upanjem.

Govoril bom o Mojstrih modrosti in njihovem vodji Gospodu Maitreji. Mojstri modrosti so z našega vidika popolnoma razvita bitja, ki so šla skozi vse vidike življenja na planetu Zemlja in ki se utelesijo le zato, da bi služili. Nešteta tisočletja živijo v odmaknjenih gorovjih (Ural, Karpati, Andi ...) in puščavah sveta. Čeprav ne vemo za njih, so iz zakulisja vedno vodili in varovali človeštvo. Ti ljudje so dosegli tisto, kar je za človeka največ mogoče. Vedeti moramo, da Zemlja ni najbolj razvit planet v vesolju. Zemlja je zelo majhen planet v sončnem sistemu, ki je med manj pomembnimi v galaksiji. Obstajajo drugi bolj razviti planeti. Mojstri so popolni le z vidika Zemlje. Obstajajo bitja, ki si jih ne moremo niti zamisliti. Z našega vidika so Mojstri popolni in ko jih bomo videli, bomo želeli postati taki, kot so oni. Po mojih informacijah se zdaj eden za drugim vračajo v svet. Zakaj se to dogaja in kaj to pomeni za človeštvo, kaj bo to prineslo?

torek, 22. 11. 2005 Velika Polana

Zgodaj zjutraj sem se poslovila od lepotičke Nine, saj se ne bova utegnili videti; ko bom jaz odšla, bo ona še v šoli.

Na hitro sem si spakirala kovček in pohitela k Andreju, da koristno »zapraviva« čas s fizioterapijo. Tokrat mi je bilo težje, ker se je bližal
sloves. Jaz pa tega nimam najrajši. Ker je boleče. Pa mi sploh ni težko prefiltrirati raznih bolečin in bolečih zadev, a sloves je pač kaos različnih občutkov in čustev, ki te praskajo v grlu in srcu. Vida je po delu (dela kot vzgojiteljica v vrtce) priletela domov z določenim namenom, v katerem je bilo vsebovano tudi najino slovo.

Andreja (čudovita in prijetna učiteljica moje starosti, ki je Andrejeva družinska prijateljica) in Andrej sta imela v Mariboru terapije pri bioenergetiku, mene pa sta zapeljala do železniške postaje. Na hitro, a pristno, smo se poslovili z objemi in poljubi, nato pa sem poletela kupiti vozovnico, da ne bi bila zamudila vlaka. Ko sem se vkrcala, so se »živčki« počasi začeli umirjati in v sebi sem začutila rahlo praznino, občutek posebne vrste žalosti, tudi zaradi tega, ker sem v glasu obeh začutila grenak priokus. In to me je zbegalo. Spisala sem Andreju še sms v zahvalo za vse in nato zaspala od čustvene utrujenosti.

Slovenski škofje so v božičnem voščilu "bratom in sestram v duhovnim poklicih" zaželeli mir. "Mir slovenskemu človeku, vsaki družini, mir in spravo vsemu narodu," so zapisali v voščilu. Rodilo se je dete, majhen otrok, veliki Bog. Daje nam polnost življenja, ostaja z nami v zakramentih, v sveti evharistiji. Prihaja kot nebogljeno dete, da bi se ga nihče ne bal. Oklenimo se besede, ki je postala človek, da bi mi postali božji, v voščilu pozivajo škofje.

Ženske so prevzele vso oblast oziroma vseh sedem mest v lokalnem svetu v Ložiščih, mestecu na srednjedalmatinskem otoku Brač. Po volilni zmagi so svetnice sicer obljubile, da bodo "moške še spustile nazaj v posteljo, vendar pa ne tudi v politiko", so poročali lokalni mediji.

Piše: Zoran Mihajlović

Vsakdo ima sposobnost in izkušnjo zavedanja in samozavedanja, pa vendar se razlage, kaj zavest sploh je, precej razlikujejo. Od znanstveno veljavne na eni strani, ki pravi, da je zavest produkt elektrokemičnih procesov v možganih, do religiozne na drugi, po kateri je zavest nedoumljivi božji blagoslov. Kljub temu, da je minilo že več kot dvesto let, je prevladujoče prepričanje sodobne civilizacije še vedno precej podobno filozofskim naukom 18. stoletja (Lamettrieja, Holbacha .), po katerih "obstaja samo materialna substanca, ki je v svojih različnih modifikacijah izvor vsega gibanja" in "razen materije, ki je večna, v vesolju ni mogoče dokazati ničesar drugega."

Zavest je neodvisna od možganov

Ne glede na veljavno znanstveno prepričanje, da je zavest neposredni produkt delovanja možganov, pa izkušnje govorijo nasprotno. Mnogi meditantje opisujejo doživljanja neodvisnosti oziroma ločenosti zavesti od telesa, dokaj pogost pojav je tudi zunajtelesna izkušnja. O neodvisnosti zavesti od telesa govorijo obsmrtne izkušnje, ko človek, ki je klinično mrtev - možgani niso aktivni, torej tudi zavesti naj ne bi bilo - še vedno doživlja sebe in okolje, razmišlja, čuti itn. Na temo neodvisnosti zavesti je v prejšnjem stoletju potekalo kar nekaj raziskav. Na žalost predvsem v vojaške namene, saj bi bila v nepredstavljivi prednosti tista vojska, ki bi v svojih vrstah imela nekoga, ki se zgolj z zavestjo lahko premakne v nasprotnikov tabor in pridobi strateške informacije. Tudi nekatere sodobnejše znanstvene raziskave so posvečene temi odnosa med zavestjo in možgani (npr. raziskave nevrologa Dr. Olafa Blankeja).

Torek; 20.12.05.; 05.20
Nekaj utrinkov današnjega jutra!

Ravno dobro sem zaspal, a že je bilo potrebno vstati v nov delovni dan. Bil je lep in hladen večer, kateri se je v prijetni in globoki družbi, polni modrosti, ter ob pozitivnih energijah, s skupino joga, prevesil že v zgodnje jutro. Na hitro se uredim in že hitim za obveznostim dneva, ko me vse do kosti ošvrkne strašen hlad.

Naredim nekaj okornih korakov po stopnišču, ter že sem v garaži. Odpiram vrata, nakar se zazrem v jasno nebo, katerega osvetljuje le zareča in počasi pojemajoča polna luna. Družbo ji dela le drobna zvezdica. In glej ga teta luna me nemo opazuje, saj vedno bolj žari v čudovitih in mavičnih barvah. Opazim koprenast oblak, ki se prikrade iz jasnine, ter prekrije teto luno. Njeni obronki pa vedno bolj žarijo, v zelo lepih in mavričnih barvah. Spreleti me spoznanje in občutek božjega očesa.

Ob oknu stojiva,
ne rabiva luči,
na steni senca igriva,
v kaminu plameni..

Iz dneva noč se dela,
se počasi večeri,
z neba snežinka pada,
utrinek zablešči..

Čez tihoto zaleskeče,
se drživa za dlani,
ta trenutek sreče
kot iz pravljice se zdi..

Snežinka mirno pada,
poljubljaš nežno, brez zamer,
vem, imaš me rada..
Božični je večer..