|  Ob pomilostitvi Danila Kovačiča so se mi o našem predsedniku države dr. Janezu Drnovšku utrnile iskrice. Naj te iskrice prižgejo v ljudeh razmislek, da ljubezen do bližnjega zaobjame cel svet.
*
Državi kjer pomilostijo junake dela, se samo še poveča ugled.
*
Neverjetno, predsednik države si je prizadeval, da bi sprostil božanstvo v sebi in s sočutjem mu je to uspelo (tudi Platonu).
*
Bogastvo duha je domet predsedniške funkcije.
*
Pravni red mora biti všečen tudi Bogu in srcu.
*
Oko je malce zamižalo in občutilo močnejše utripanje srca.
*
Kdor bolečino in stisko drugega vzame tudi nase, ujame vrtinec, v katerega se sam vrača v osi gibanja, kjer ima ljubezen do bližnjega konvergenčno točko samovzpostavitve človeške 'biti'.
*
Maliki zahtevajo hierarhijo, ljudstvo srce.
*
Vest se ne more odreči istovetnosti duha.
|
NE ZAMUDITE
Kocka je padla - pomilostitev Danila Kovačiča
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 3. februar 2006 @ 07:42 CET
Prejšnja vladajoča stranka je našo državo naredila na celi črti neenako – na eni strani peščica bogatašev iz tranzicije, ki jih nihče ne preganja za krajo in na drugi strani trop revežev, ki so ostali praznih rok. Kot gledalki TV programa, mi ni bilo težko ugotoviti, da bosta od moralne in realne politične moči teh sil odvisna ocena predsednikovega dejanja pomilostitve. Na oddaji so se povabljeni protagonisti širokoustili o juridičnem pojmu kaj pravno načelo enakosti pomeni. Ni bilo težko ugotoviti, da se pravno načelo enakosti tudi s strani pravnikov tolmači neenako, bi rekla bolj s politično konotacijo kot s pravnimi argumenti.
In navsezadnje človek lahko kaj hitro spozna, da je nek problem toliko zanimiv, kolikor temelji na dejstvu, ki pokaže, kaj pomilostitev neke znane osebnosti za Slovenijo pomeni. Očitno pri razumljenju tega problema, ne gre toliko za moralni problem spoštovanja stiske in piatete do sočloveka kot osebe in pripravljenost, da tega človečanskega načela pri nikomur ne poteptamo. Ne! Problem je toliko aktualen, kolikor je za politiko zares nujen in potreben, da začne ploden formalistično podkrepljen dialog mimo etičnih temeljev in se na celi črti osmeši. Pomilostitev mora biti po mnenju nekaterih govorcev na tej oddaji tako jasna, da omogoči dovolj razčiščenega vpogleda v predsednikovo vest in dušo, vendar pod dovolj izdelano in ideološko naravnano pozicijo politične odgovornosti.
Dejstva, da je bil Danilo Kovačič kot otrok v nacističnih koncentracijskih taboriščih, da so Nemci Tomačevico in vse okoliške vasi med vojno požgali in tudi njegovo rojstno hišo, da je bil žrtev vojnega nasilja, da je ta skromen mož, s klenim kraškim značajem, iz nič postavil Novi Gorici in naši državi gospodarski sistem z do dva tisoč petsto zaposlenimi, milijardami prihodka, s katerimi se napaja proračun in da so s kovčki tako državna blagajna kot stranke ter vsak kdor je rabil ali bil v finančni stiski in potrebi hodil h Kovačiču v HIT po denar od igralništva, očitno politikom in razpravljalcem na tem forumu ne pomenijo veliko.
Danilo Kovačič je bil kot kakšen Dedek Mraz. Sam pa pri tem ni niti kradel iz tega velikega kupa, niti na tem velikem kupu jemal zase, saj mu ni bilo dokazano, da bi obogatel. Če bi obogatel, bi mediji še kako kazali njegovo bogastvo in ga slikali iz vseh strani. Je pa povsem možno in tudi razumljivo, da se je komu pri tem 'talanju' denarja zameril in da so se marsikomu cedile sline za stolčkom, na katerem je Danilo Kovačič sedel. To pa sem opisala čisto na preprost ljudski način komentiranja, kajti te stvari so običajno v življenju izjemno preproste in vsakemu razumljive.
Danilo Kovačič je v posledici političnega linča in dolgoletnega kazenskega preganjanja zbolel na srcu in bil operiran. Življenje mu je viselo na nitki. Jasno je, da mu je pravdanje v nerazumno dolgem roku 13 let psihičnih muk ter političnega linča in kazenskega preganjanja hudo načelo zdravje. Vendar vse naštete okoliščine nič ne pomagajo, ker je te okoliščine, po mnenju veleumnih razpravljalcev, že upoštevalo sodišče pri sojenju in zato naj bi jih predsednik države ne bi smel še enkrat upoštevati, četudi se Danilu njegovo zdravstveno stanje poslabšuje in tega na vseh stopnjah sojenja niso točno izmerili in predvideli, zato tudi predsednik države pri pomilostitvi ne sme teh novo nastalih okoliščin upoštevati.
Tako nekako o tej bistroumni teoriji, da tudi če se je bolezensko stanje še poslabšalo, takšna okoliščina ne bi smela biti ponovno upoštevana. Kakšna bedasta farsa!
Posebno vneto se je ukvarjal z zgornjimi aksiološkimi vidiki tega človeškega paradoksa vzroka in posledic pomilostitve bivši funkcionar policije g. Andžič., ki je prisotnim in neukim državljanom za ekrani predaval o običajnem vprašanju človeške stiske hudo znanstveno, da se je kar iskrilo.Ti formalizmi naj bi bili kot človeške, s pravom nabite vrednote, navzoče v pravniško oblikovalnem, človeško spoznavnem in celo politično moralnem reševanju te človeške drame, kar se je meni zdelo kot za lase privlečeno in popolnoma neživljenjsko.
Dramatična paradoksalnost tega veleumnega razpravljanja o pomilostitvi Danila Kovačiča, se je meni zdela, razen nekaj človeško razsodnih izjem, da je hudo pretiravanje, da bi ta predsednikova odločitev o pomilostitvi Danila tako hudo načela policijo, tožilstvo in pravosodje ter zamajala temelje pravne države.
Meni pa se je posvetilo, da predsednik države pri pomilostitvi lahko obravnava subjekte različno, glede na njihov skupen karakteristični element (kaznivo dejanje), če pri tem uporablja razloge za pomilostitev, ki so legitimni, utemeljeni in izhajajo iz predsednikove diskrecijske pravice, da presodi in odloči.
Načelo piatete pa ima pri pomilostitvi močno vlogo. Trinajstletna doba kazenskega preganjanja je nedvomno v nasptrotju z načeli pravne države, saj tolikšen čas pomeni preobčuten poseg v pravno varnost in zaupanje v pravo ter predstavlja za človeka veliko psihično breme.
Predsednikova utemeljitev temelji na legitimnem namenu, ki je tudi merljiv in omogoča tehtanje. Zato predsednikova presoja in pomilostitev Danila Kovačiča je bila v pogledu spoštovanja načela varstva zaupanja v pravo, torej po 2. členu Ustave, zaradi varstva enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic v postopkh pa še v skladu s 14. in 22. členom Ustave, popolnoma upravičena in utemeljena.
Razlogi, motivi, namen in cilji predsednika države pri pomilostitvi, so ne samo da so opredeljivi, temveč tudi stvarno upravičeni in legitimni. V pravu ne iščemo poprečnega človeka, v pravu je splošno sprejeto stališče, da ne gre za iskanje nekih matematičnih povprečij. Predsednik pri pomilostitvi lahko obravnava subjekte različno glede na njihov skupen karateristični element (kaznivo dejanje in čas prestajanja kazni ter druge okoliščine), če pri tem uporablja razloge, ki so legitimni in utemeljeni na načelu usmiljenja. Pomilostitev je akt milosti in ne akt pravičnosti v najožjem pomenu besede.
Čeprav v pravu predstavlja načelo usmiljenja minimum pravičnosti, je pravičnost podana že v samem nravnem pravu, saj vsa človeška etika temelji na usmiljenju in sočutju. Kdo ima pravico polemizirati o razlogih, ki so vodili predsednika države v njegovi presoji, ki mu daje legitimno pravico, da meritorno odloči? Enakost ne pomeni, da bi vse zapornike, ki so bili obsojeni na enako kazen kot Danilo Kovačič predsednik države pomilostil. V duhovni zgodovini nekega naroda se je vedno razvijala krepost, da se posebej zaščitijo bolni, kajti naše kultura izvira iz krščanskih družbenih načel, ki usmiljenju dajejo visoko etično vrednot.
To, da je Danilo Kovačič žrtev političnega linča in kazensko preganjan in da se vlečejo postopki po sodiščih že 13 let tudi ne pomeni enakosti s tistimi, ki se s pokradenim denarjem od lastninjena vozijo že 13 let z jahtami po Sredozemlju in uživajo sadove socialističnega ljudstva.
Enakost tudi ne pomeni, da ima Danilo Kovačič že hudo načeto zdravje in da tranzicjski bogataši hodijo po lepotnih salonih in fintesih, si krepijo zdravje in mišice za račun prigrabljenega denarja iz tranzicije in se sončijo po obalah Sredozemlja v brezdelju.
Enakost tudi ne pomeni, da je izmed vseh, ki so si nabasali žepe in transakcijske račune v tujini v času tranzicije, obsojen le Danilo Kovačič za neko dejanje, ki je bolj podobno prekršku kot pa kaznivemu dejanju in ne predstavlja kraje.
Enakost tudi ne pomeni, da vsi ljudje ne mislijo enako, saj je ena tretjina javnega mnenja naklonjena pomilostitvi Danila Kovačiča, to pa je že velik odstotek državljanov, ki je dojelo kaj pomeni načelo enakosti in neenakosti in ga dobro razumejo, saj ga vsaki občutijo na svoji koži in ga živijo.
Nekateri se tudi ne strinjajo, da je predsednik države izstopil iz stranke LDS in da ni več enak kot je bil. Njegovo prenovo, modrost in človečnost so poimenovali kar kontraverznost.
Ti zagovorniki enakosti pa niso nič omenili tistih neenakih oseb, ki so zaščiteni kot medvedje in se svobodno sprehajajo nekaznovani okrog, pa nikogar nič ne moti, da so storili inkriminirana dejanja zoper narod in državo, kot je kraja premoženja ob lastninjenju in kraja pošteno prisluženega denarja državljanom iz hranilno kreditno služb (Sicure, Novogoriške in Krajnske hranilnice in posojilnice, Oriona, SIB banke, Zbiljskega gaja, Dadasa, itd) in podobne nečednosti, o katerih pa naša policija, tožilstva in pravosodje tako neradi govorijo. Prav nič se ne bojijo, da se zaradi te inercije in neučinkovitosti državnih organov, ne bo morebiti sesul pravni sistem države, pravosodja in policije in kaj bo reklo ljudstvo. To je tabu, ki vse opravičuje.Tudi varuh človekovih pravic si je umil roke in pustil na cedilu vse oropane državljane.
Tudi juristi si niso enotni kaj pomeni načelo enakosti. Bojijo se kako bodo vse zgoraj naštete ugotovitve vplivale na tiste državljane, ki ne mislijo enako, kot mislijo drugi, ki so se s pomilostitvijo strinjali in podpirajo to predsednikovo človeško plemenito držo.
Vladavina predsednika države, ki lastno politiko degradira v medvladje samorefleksije, ko se stara preživela politika s pogrebno svečaostjo pokoplje in iz tega oživi človečanstvo, ki reši vprašanje odrešenjske religije človeka, ki je trpel po Kristusu, je dejanje, ki zasluži vse priznanje in pohvalo. Kaj preostane Dr. Janezu Drnovšku? Zgolj prenesti svojo človečnost!
Tatjana Malec
Kocka je padla - pomilostitev Danila Kovačiča
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 3. februar 2006 @ 16:17 CET
Me vsa zadeva sploh ni presenetila, a žalostno je bilo gledati nekatere(so bili tudi drugačni) juridiste, ki so prav klicali po doslednjem kaznovanju g Kovačiča, kajti pomilostitev od strani predsednika je imela "negativno sporočilo" vsem institucijam kazenskega pregona v naši državi.
Ampak to se je pač moralo zgoditi, kajti "kontraverznost" predsednika države zadnje čase že vzbuja določene pomisleke glede nekaterih njegovih legitimnih odločitev in s tem povezanih korakov v njegovem delovanju.
Pot in naša sprememba našega stila ter mišljenja življenja na poti spremenjene zavesti k Luči vedno prikliče nasprotovanje.
temu se ne more nihče izogniti. Upirajoče se sile in moči v svoji ego omejenosti vedno znova udarijo z vso svojo inteligentno pretkanostjo. Taka je pač narava našega sveta nasprotij. A do preobrata je prišlo! Lažje dihamo. Mnenja se bodo še v bodoče kresala med seboj, a vse to bo obrodilo dobre sadove za vse skupaj, samo dajmo času čas.
lep pozdrav vsem in vse dobro,
Miran.
Kocka je padla - pomilostitev Danila Kovačiča
Prispeval/a: gabriel s dne petek, 3. februar 2006 @ 17:59 CET
Prebiram zadnje dni vso to evforijo okoli , zdaj že skoraj svetnika, dr. Drnovška! Pa nič lažje ne diham, ko vem, da je oprostil obsojenega za gospodarski kriminal in še enega, za nameček, tako, za "dobro mero", ki "posluje" z drogo! Imam mladoletna otroka in res, Slovenija rabi čim več narko dilerjev na cesti, da jim naši otroci, Bog ne daj, padejo v roke! Nič pozitivnega ni v tem, spoštovani Miran in Tatjana, nobenega svetništva v takšnih dejanjih! In ne govorite o nekakšnih Božjih načrtih, ker jih v tem primeru ni, so prej verjetno načrti iz Cone somraka..
gabriel s
Kocka je padla - pomilostitev Danila Kovačiča
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 3. februar 2006 @ 21:23 CET
imaš pravico do svojega mišljenja in povedati to, kar misliš in to povedati na način, s katerim si dejanje predsednika države strožje testiral, v skladu z načelom pravičnosti. Vendar upanje v boljše, v dobro je dinamična stran človekovega simboličnega dojemanja sveta, ker človeka dviga in usmerja v dvostranski vidno nevdini svet, v njegovo polnost. In tako je treba razumeti tudi dejanje dr. Janeza Drnovška.
Storil je akt usmiljenja in ne akt pravičnosti.
Seveda se s tvojo ugotovitvijo lahko tudi strinjam, vendar tu ne gre za pravičnost, ki jo postavljamo ljudje na najvišjo stopnico naših vrednot, gre za nekaj več. Gre za milost predsednika države do hudo bolnega človeka in do ozdravljenega narkomana, ki je premogel moč, da je spoznal svojo zmoto in dal skoz težko pot do ozdravitve. Postal je nov človek. Jaz sem proti talonskemu načelu in proti smrtni kazni, sem za usmiljenje, odpuščanje in zaupanje v človeka.
Človek doseže največje očiščenje s kesanjem. Gre za upanje, za popolno odprtost v prihodnost in v dobro, ki gre preko in nad nami, prek človeškega obstoja. Žival ne pozna prihodnosti, zato ne pozna upanja in zaupanja v dobro, zaupanja v človeka.
Upanje je spcifično človeška višina. Ne bom ponavljala, ker mislim, da sem v svojem sestavku razsvetlila to plat. Če daš na tehnico Danilovo trpljenje v času vojne in po vojni, njegovo zavzemanje za postavitev gospodarskega sistema, jegovo delavnost in dobroto do ljudi, preprostost in upoštevaš dejstvo, da ni kradel in obogatel, čeprav bi lahko, ti vse to prinaša toliko plusev in če upoštevaš njegovo težko situacijo z njegovim zdravjem, ženinim zdravjem, ki je invalidka in vse to tragično podobo njegovega življenja, si jaz sama sebi rečem kako prav je, da je predsednik storil to dobro in plemenito dejanje in se je usmilil tega človeka, ki je naredil toliko dobrega za ljudi.
Danilo je zelo preprost človek, je po Krasu pasel krave in obiral brin, delal na poljih, oral njive in je bil z mojim možem v internaciji v Nemčiji kot otrok.
Kaj bi rekel Gabrijel temu?
Jutri, v soboto praznuje Komen Združenje zveze borcev in udeležencev NOB praznik, v spomin na dogodke v Dolcah pri Komnu, kjer naj bi partizani 2. februarja leta 1944 "porazili" močno nemško italijansko kolono. Tako o tem sedaj pišejo. Nihče pa ne pove resnice. Le preživeli prebivalci kraških vasi jo nosijo v srcu kot grenak spomin na "herojstvo" neke nepremišljene odločitve. Da so tedaj partizani napadli nemške tovornjake, ki so prevažali hrano, jih uničili in polili z bencinom, da so vsi ti nesrečni mobiliziranci nemške vojske zgoreli. To so bili mladi ljudje, ki jih je Hitler "mus ein" prisilno mobiliziral in poslal v vojno. Če gledaš iz človeške plati so bili ti ljudje žrtve nacizma, kot smo bili mi, ki smo bili napadeni, če pa gledaš iz domoljubnega stališča pa so bili ti ljudje narodovi sovražniki, ker so bili na naših tleh. Vsaka medalja ima dve plati. Nemška vojska politja bencina po mobiliziranih vojakih ni odpustila. Ti precej opiti "junaki" so povzročili prebivalstvu toliko gorja, da so Nemci v posledici maščevanja 9 kraških vasih požgali in vse prebivalstvo gnali v koncentracijska taboriščav Nemčijo, od koder ne mnogi niso več vrnili. Prizanesli niso niti starcem, niti otrokom. Med njimi je bil tudi Danilo Kodrič. Zame to ni bilo nobeno herojsko dejanje, ker je imelo edino to posledico, da so lastni ljudje 9 vasi kot živali trpeli v internaciji in ostali brez domov in vsega. To dejstvo jasno kaže na to, da se neko dejanje lahko vrednoti tako ali drugače. Iz tega človek lahko kaj hitro dobi nauk, da zmagovalci imajo vedno prav. Tudi v Danilotovem primeru so imela sodišča prav, vendar je vprašanje, če je bila legitimna odločitev tudi pravična.
Jaz nikogar ne zagovarjam, vendar bi v svojem življenju storila vse, da ljudem ne bi kratila njihovih človečanskih pravic. Mislim, da če nekomu odpustiš, da to nanj vzgojno vpliva in da dosežeš največ. Pravosodni sistem je legitimen, ni pa pravičen. Zapori niso vzgojni zavodi, zapori ponižujejo človeka, njegovo dostojanstvo. V zapornih ima posameznik le redko možnost dokazati, da se je spremenil in se izkazati, da nekaj koristnega naredi za skupnost. Morda prisluhnejo sem ter tja kakšnemu posamezniku, vendar v osnovi je zapor krut ambient, ki človeku ne plemeniti čustev, ne širi njegovega duha in mu ne omogoča, da bi deloval v duhu kot svobodna osebnost. Človek v zaporu je lahko izročen tudi najbolj krutim kriminalcem, ki se nad njim lahko tudi nečloveško izživljajo in ga izsliljujejo. Če se v takšnem okolju znajde nek bolnik, lahko samo čaka, kdaj bo nastopil dan, ko se bo poslovil od tega sveta. Morda se ti bo zdelo Gabrijel malo čudo, vse to kar ti pišem, vendar jaz sem toliko krivic v življenju doživela, da ne bi na tem svetu sodila nikomur narediti še ene nove. Zame jih je bilo dovolj! Upam, da me razumeš. Jaz si predstavljam odnos človek do sočloveka na poseben human način.
LP Tatjana
Kocka je padla - pomilostitev Danila Kovačiča
Prispeval/a: gabriel s dne petek, 3. februar 2006 @ 22:04 CET
O enaki zadevi gledava iz podobnega zornega kota, tudi jaz sem proti smrtni kazni, proti nečloveškemu ravnanju z zaporniki in za humanost v primeru bolezni kogarkoli od danes zaprtih, ne samo Kovačiča, ki skoraj ni videl zapora, pa bil pravnomočno obsojen! Da se je proces vlekel 13 let!? Ja kdo je pa bil na oblasti večino tega časa v vlogi ministrskega predsednika!? Če me pamet ne vara, prav ta isti Drnovšek, ki danes igra svetega moža! Oprosti, se ti ne zdi to malce čudno!? Zakaj je tako dolgo čakal, da je Kovačič, kot praviš, nedolžen, trpel vsa leta in nikoli prej ni dvignil glasu, vsaj simbolično v njegov bran!?? Glede zaslug Kovačiča za njegov kraj in njegovo trpljenje kot internirancu, itd., pa ne morem drugega reči, da je tragično, še bolj tragično je pa to, da se lahko od zdaj naprej pri gospodarskem in drugih kriminalih izgovarjamo na težka otroštva in minule zasluge v gospodarstvu! Tudi moj oče je bil politično zaprt, pod komunisti, kot mnogi drugi zavedni državljani, tudi jaz sem imel težave v otroštvu zaradi tega, kot mnogi drugi otroci takšnih zapornikov, tudi jaz sem odšel leta 1991 v bran domovine, kot mnogi fantje v najlepših letih, pripravljeni umreti za domovino, pa nam nikoli ni padlo na pamet goljufanje države pri poslovanju, dohodku in davkih in potem zgovarjanje na "zasluge"! Je mogoče tebi kaj takega padlo kdaj na pamet? Verjamem, da nikoli! Pa si ti tudi šla skozi kalvarijo v življenju! Poglej, v tem je celotna poanta te debate! Razni Kovačiči in podobni njim, bodo vedno veseli takšnih ljudi kot si ti! Ker vedo, da lahko od tvoje dobrote in humanosti (se ne posmehujem, da ne boš mislila) pričakujejo največ, kar lahko človek da sočloveku, neglede na to, kakšne zločine je storil ta prejemnik dobrote! Vedi, da te spoštujem, spoštujem tudi tvoje mnenje o tej zadevi, vendar se s tabo ne strinjam! In ker vem, da ne bova prepričala eden drugega, predlagam, da zaključiva to debato in se posvetiva bolj vedrim temam!
Lep pozdrav! gabriel s
Kocka je padla - pomilostitev Danila Kovačiča
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 4. februar 2006 @ 15:33 CET
tvoj komentar je kultiviran in pojasnjuje tvoje stališče, ki ga popolnoma razumem in spoštujem.
Ob tem pa želim povedati, kaj se mi je danes dogodilo. Neka oseba, imena ne bom navajala, je danes po telefonu zelo burno odreagirala glede pomilostitve Danila Kovačiča in mojega komentarja na to temo.
Bom zelo kratka. Povedala je, da je bila tudi ona v nemškem taborišču kot otrok, da je bil njen oče kot politični zapornik po vojni na psihiatriji in to v času komunizma ter prestajal elektrošoke in na psihiatriji tudi umrl. Povedala je, da nihče ni te olajševalne okolnosti nikoli upošteval, zato jo tudi ona Danilu Kovačiču ne priznava. Šolala se je v težkih razmerah, obiskovala očeta, ki ji je v psihiatrični bolnišnici dajal denar za kruh, ki ga je dobil za cigarete. Da je zelo psihično trpela, ker je vedela, da je komunistična oblast izrabljala psihiatrijo za njenega očeta, političnega zapornika in z njimi grdo ravnala. Menila je tudi, da predsednik države, ko je bil na funkciji predsednika LDS, da se ni za Kovačiča zavzel in zakaj se danes, ko zapušča LDS.
Bila je proti izpustitvi Danila Kovačiča.
Da je to bilo, kar prizadeta oseba navaja res, ni nič novega, saj so znani primeri, objavljeni tudi v Novi reviji, pisma Odbora za obrambo svobode misli in izražanja za izpustitev političnih zapornikov, ki so bili na psihiatričnih ustanovah zaprtega tipa zaradi verbalnega delikta, iz političnih razlogov odstranjeni in predani na psihiatrijo (Nova revija, št št. 61/62/1987).
Moje pojasnilo je bilo zelo kratko, saj sem vse že v komentarju povedala. Rekla sem ji, da pomilostitev Danila Kovačiča je dejanje milosti in ne dejanje pravičnosti.
Dodala bi: Glede na to, da je Danilo Kovačič 13 let trpel politični in medijski linč ter dolgoletne psihične pritiske zaradi nerazumno dolgega roka vodenja njegovega kazenskega postopka, kar je uničujoče vplivalo na njegovo zdravje, da je med tem utrpel težko operacijo srca in da med njegovim sedanjim zdravstvenim stanjem in zdravstvenim stanjem, ki je bilo pred začetkom sojenja in ob koncu sojenja je bistvena razlika, enormno poslabšanje stanja, kot zdravniki ugotavljajo. Če že mora Danilo Kovačič odplačati kazen, ali bo tudi država plačala njemu odškodnino za uničeno zdravstveno stanje, kajti nerazumni rok sojenja je gotovo k temu pripomogel? Vem, da se bo komu zdelo to vprašanje paradoksalno, pa vendar tako je. Dajmo na tehnico. Na eni strani je zdravstveno uničen človek, na drugi pa oblast, ki jo tvori ves zakonodajni sistem, pravosodni sistem, inšpekcijske nadzor, policija, sredstva javnega obveščanja, kot "glasilo" vladajoče politike in nenazadnje še "špica" monopol države nad igralništvom. Ne bom se spuščala v to kaj se je na teh relacijah dogajalo. Ali smo res prepričani, da ni šlo pri Danilu Kovačiču za konstrukt in politični linč. Saj vemo, da če hočejo najti kakšen greh, ga najdejo pri vsakem, morda manjšega ampak greh ima vsak. Koprski odvetnik Starman je na POP TV oddaji Trenja omenjal, da gre za veliko inkriminirano količino.
Sedaj vas pa vprašam, če ta inkriminirana velika količina ni dosegla sodnega epiloga s sodbo, potem bi si po logiki stvari upala tudi trditi, da so bile takšne ovadbe konstrukti. In zakaj danes govoriti o konstruktih in ustvarjati javno mnenje, kot da ima Danilo Kovačič velike grehe? To je potikanje in zgolj namigovanje, brez tehtnih argumentov. In na takem namigovanju se gradi javno mnenje. Za moje pojme to ni korektno.
Moje mnenje je, da je z zgoraj omenjenim trpljenjem Danila Kovačiča že bilo na nek način zadoščeno pravici, saj je veliko težje ves navedeni linč 13 let prestajati, kot pa sedeti in brati časopise v zaporu nekaj čez tri leta in pol. Ni za prezreti dejstva, da je Danilu Kovačiču tudi družba na nek način storila krivice, ker ni izpeljala kazenskega postopka v razumnem 4-letnem roku in je s tem kršila njegovo pravico do sojenja v razumnem 4-letnem roku, ki predstavlja v EU pravno pravilo in v posledici česar ima Danilo Kovačič uničeno zdravje, v kolikor mu ga ni delno že prej uničilo delo, saj takšen sistem postaviti na noge je življenjski projekt, ki zahteva celega človeka dolga leta. Na nek način je zato Danilo Kovačič že odslužil svojo kazen, kar gotovo ni pravno zanemarljivo.
Domnevam, da je poleg težkega zdravstvenega stanja predsednik države pri pomilostitvi upošteval tudi te navedene okoliščine.
Nesporno lahko ugotovim, da naš pravosodni sistem ne deluje tako kot bi bilo treba, kar podkrepim z naslednjimi dokazi:
1. Sama sem bila varčevalka pri HKS Sicuri in zaradi nevestnega gospodarjenja in neustreznega nadzora Banke Slovenije, utemeljeno domnevam tudi zaradi kraje, sem izgubila svoje prihranke, lastnik HKS Sicure A.S. se svobodno
sprehaja in naša pravna država ni ustrezno ukrepala, da bi bil kazensko preganjan in da bi pravočasno zavarovala premoženje državljanov, saj je že 4. leto po uvedenem stečaju HKS in vseh njegovih satelitskih podjetij, skozi katere je iztekal denar varčevalcev na zasebne račune, na prostosti in kazenske ovadbe ležijo v predalu;
2. Danilo Kovačič je bil edini obsojenec v tranziciji, čeprav vemo, da se je vršil z družbenim premoženjem rop stoletja. Kje so pa ostali?
3. Danilo Kovačič je zame junak dela, ker je ustvaril gospodarski sistem in za do 2.500 delovnih mest na Goriškem, v delo je vlagal celega sebe, za kar so mu Primorci hvaležni in ga spoštujejo, zato so se tudi zavzemali za njegovo pomilostitev;
4. Danilo Kovačič ni obogatel in ni kradel;
5. Glasovanje pri anketi "za" pomilostitev Danila Kovačiča na Trenjih, z zastopanostjo 34 % tudi nekaj pove.
Iz prakse vemo, da kjer ni tožnika ni sodnika. Zakaj pri kraji stoletja našega družbenega premoženja ni bilo tožnika? Kje so vsi tisti ljudje, ki se sedaj oglašajo in tako vehementno razpravljajo in izražajo mnenja proti pomilostitvi Danila Kovačiča? Zakaj ne zahtevajo razčiščenja vseh kraj med tranzicijo? Zakaj varčevalci ne gredo pred parlamet in povedo poslancem, da je država dolžna zagotoviti državljanom takšen pravni sistem z zakonodajo, da se bodo državljani počutili varne tako osebno, kot premoženjsko.
Vprašanj je veliko, odgovorov pa malo. Tudi v zadevi Danilo Kovačič.
Še to bi dodala: Predsednik države je očitno, da je po hudi bolezni in verjetno tudi trpljenju (psihičnem in telesnem) dosegel duhovno prenovo in je po mojem skromnem mišljenju (domnevi) presegel sebe in tudi to dejanje pomilostitve tako razumem, kot milost.
Ne razumem pa vseh tistih ljudi, ki pravijo kako so v življenju trpeli. Pričakovala bi, da jih je trpljenje prekalilo in požlahtnilo pri srcu in nekaj naučilo, vsaj to da zmorejo trohico usmiljenja in dobrote. Kar ne morem razumeti, da ljudi trpljenje lahko naredi tako privoščljive. S tem pa ne mislim tebe GabrijelS. Malce sem se nad tem zamislila ob današnjem telefonskem pogovoru. Mislila sem si kako veliko še manjka človeštvu, da bo doseglo Kristusovo dobroto.
LJubezen do sočloveka je pa tista dobrota, ki vse razume in odpušča.
Lep pozdrav
Tatjana