Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/PeacehikerPotOkoliSveta31

Peacehiker - pot okoli sveta 31.del nedelja, 5. februar 2006 @ 05:10 CET Uporabnik: Pozitivke Delhi - Ljubljana - DAN 1 NEW DELHI - ISTANBUL - LJUBLJANA 6100 km 6:10 NEW DELHI Stojim na križišču na zahodu New Delhija, v okrožju Dwarka in sprašujem ljudi, kako priti do Pakistanske meje. Večina odgovorov mi ne koristi veliko. Vem, da moram najprej priti na severozahod Delhija, v Punjabi Bagh - to sem videl včeraj na zemljevidu na internetu. Jutra v Delhiju so zelo mrzla. Hvala Bogu, da mi je Adik v Pune dal plašč. Celo upiral sem se mu... rekel sem mu, da ga ne rabim. V žepu imam 100 rupij, ki mi jih je dala "mama" iz Delhija. Do Ljubljane mi manjka še 6100 km. 20:30 AMRITSAR Pravkar sem prispel v sveto mesto Sikhov, Amritsar. Cel dan sem preživel po avtobusih in drugih vozilih. Ljudje so mi rekli, da v Pakistan ni mogoče priti brez vize. Rekli so mi tudi, da si moram nujno ogledati neki Zlati Tempelj... 23:30 WAW! Še nikoli nisem videl česa takega! Nimam besed za opis te lepote, zato vam prilagam sliko. Ljudje so neverjetno prijazni. Poleg templja je ogromna brezplačna kuhinja, kjer sem ravnokar večerjal, skupaj s stotinami drugih romarjev. Prav tako sem dobil brezplačno prenočišče in tuširal sem se s toplo vodo. JUTRI BOM PREČKAL PAKISTANSKO MEJO! NIHČE ME NE BO USTAVIL! ***************************************************************** PREČKAL MEJO S PAKISTANOM... 2. DAN (Feb 2) Zjutraj sem vstal, hitro pojedel zajtrk in se napotil proti meji Wagah. Iz mesta Amritsar je okrog eno uro vožnje. 11:00 WAGAH Približeval sem se Pakistanski meji in srce mi je vse bolj divje utripalo. Najprej so me uradniki zavrnili, nato pa so me poslali na pogovor s šefom indijske strani mejnega prehoda. "Gospod... Sedmak, meje ne morete prečkati, če nimate vize." "Sir, jaz ne verjamem v vize," je bil moj odgovor. "Človeško bitje sem, tako kot vi. Slučajno imam slovenski potni list in belo polt kože." "Gospod Sedmak, strinjam se z vami in vseč mi je vaš način razmišljanja, vendar ne moreva iti mimo zakonov. Jaz sem zvest svoji državi in svojim zakonom!" "Včasih nam zakoni ne služijo. Takrat moramo pokazati pogum in narediti tisto, kar čutimo da je prav. Ne bom se premaknil od tu, dokler me ne spustite čez mejo." Uradnik me je osupel spustil čez. ...ZA 25 MINUT 11:25 "Prosim, pokažite mi potni list." Prvič, drugič in tretjič sem prišel čez brez, da bi opazili, da nimam vize. Uspelo mi je priti vse do konca mejnih objektov in kasarn s stotinami vojakov in tonami razstreliva. Že sem dihal Pakistanski zrak, zaprl sem oči, blažen nad uspehom, kisem ga dosegel... "Gospod, pridite sem," je bil glas, ki me je hitro zbudil iz sanj. V naslednjih urah sem naredil celo gledalisko predstavo. Uradnik, ki me je zasačil brez vize, se je zdaj sproščeno smejal in mi zagotovil, da če bi bilo v njegovi moči, bi me spustil čez. Ko me je vojska želela odpeljati nazaj na indijsko stran, sem se jim uprl in rekel, da se ne premaknem iz mesta, dokler ne govorim s šefom Pakistanske strani meje. Eden od uradnikov mi je grozil z aretacijo, na kar sem odgovoril, naj me aretira, če se mu to zdi prav. Nazadnje so poklicali šefa indijske strani meje in ta me je nežnopotegnil za sabo in me nagovoril s toplim glasom: "Bi se mi želel pridružiti na kosilu?" 13:40 Med kosilom je izrazil globoko občudovanje moji misiji in mi zaupal, da so "Združena Indija" njegove sanje, že od otrostva. Neznansko je bil srečen, da obstaja še nekdo, ki deli njegovo vizijo. 18:00 Glavni šef postaje v Amritsar-u mi je uredil prostor na vlaku spalniku za Delhi. 3. DAN (Feb 3) BOSONOGI PEACEHIKER 4:30 Zjutraj sem se zbudil, ko je vlak ravno prispel v New Delhi in ugotovil, da mi je nekdo izmaknil moje črne sandale. "Ok," sem si mislil in mirno stopil ven iz vlaka. "Hvala bogu, da imam na nogah se nogavice in v žepu črno beležko v katero sem celo noč pisal novo verzijo dokumenta "SANJSKI SVET 2100". "Gospod, a vi pa kar bosonog?" me je nagovoril Indijec. "Emm... Da. Pravkar mi je Bog poslal sporočilo, da je vse minljivo." Indijec je bruhnil v krohot. Tudi sam sem se nasmehnil. 9:00 Po štirih urah čakanja so končno odprli Pakistansko veleposlaništvo in čim sem jim pomolil svoj potni list, sem ugotovil, da potrebujem pismo iz svoje ambasade. Poklical sem na Slovensko ambasado v Delhiju, kjer so mi rekli, da pisma NE MOREJO IZDATI. Jeza je trajala manj kot četrtinko sekunde. Široko sem se nasmehnil, vrnil telefon gospe iz Francije in se bosonog odpravil novim dogodivščinam naproti. V sivo-rjavih nogavicah sem bil pravi klovn! Naučil sem se opazovati sporočila. Nisem čisto sam kreator svoje usode (čeprav bi rad verjel temu). Nekdo je, ki je veliko večji od mene. To sem zelo močno začutil danes. Tako kot sem čutil v Oaxaki v Mehiki, ko me je tok odplavil na skale, ki so mi komaj rešile življenje. Le, da je tokrat tok povsem varen in me bo vodil točno tja, kamor moram priti. Poklical sem družino, ki me je posvojila zadnji teden v Delhiju in neznansko so se razveselili mojega klica. Čim sem prispel, so me nahranili, mi dali nove čevlje in me s seboj odvlekli na indijsko poroko. WAW! Kaj bom storil? Ne vem. Zaupal bom in užival trenutke. Še naprej bom pisal dnevne zapise - dokler ne pridem domov. Najobširneje v angleščini, nato pa povzetki tudi v slovenskem jeziku. Peacehiker Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog