Gral je v legendah prikazan kot posoda, ki jo je Kristus uporabil pri zadnji večerji. Jožef iz Aritmije, tako pravi legenda, je že takrat imel razkošno gralsko posodo, kamor je prestregel Kristusovo kri pri njegovem polaganju v grob. Lahko gledamo na gral kot na sveto posodo, ki lahko dela čudeže, potem vidimo da se ta motiv ponavlja v vseh mitologijah sveta.

Potem nam je jasno, da temeljijo srednjeveška besedila, ki jih je oblikovalo krščanstvo, na stari tradiciji. Kajti že od najzgodnejših časov je človeštvo gledalo na sonce in mesec kot na posodi, ki sta napoljneni z Božansko energijo. Iz njih so se smeli okrepčati junaki kot plačilo za doživete, nadnaravne dogodivščine in dejanja. V grški filozofiji je govora o posodi za mešanje v "kraterju", v katerem vliva božanstvo prvine in jih pomeša s sončno svetlobo. To zagotavlja novo ustvarjenim dušam, da s tem dosežejo modrost.

'Svoboda' je pojem, ki močno zavaja tako odrasle kot mladostnike.

V imenu 'svobode' poročeni možje in žene zvestobe ne jemljejo preveč resno, se otroci niti malo ne brigajo za svoje ostarele starše, živijo zaljubljenci kot zakonci, se v tisku največje laži poveličujejo kot senzacije. Pred stiskami in nadlogami se ljudje skrivajo kot polži v svoje hišice. Človek se prepušča muhavosti svojih čustev, živi po merilih svojih navad. To je svoboda, ki jo častijo egoisti. Vodi pa naravnost v džunglo, kjer vlada pravica najmočnejšega, najbolj prekanjenega, najkrvoločnejšega.

'Svoboda' je smiselna in dragocena le tam, kjer vlada ljubezen. Kajti na prvem mestu na tem svetu ni svoboda, marveč ljubezen. Kdor ljubi, se izroča, daje drugim oblast nad seboj, podarja drugim košček svoje svobode. Ljubezen osvobaja za dobroto, za lepoto, za pristno in globoko življenjsko radost.

Kdor časti zlatega teleta,
je ujetnik svoje lakomnosti.
Kdo ga je kaznoval?
Nihče drug kot on sam.

Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans

Povsod po svetu,
v vsaki državi,
sta dve armadi:
Armada srca
in armada napuha,
ki se bojujeta
druga proti drugi
že od pamtiveka.

Spomnimo se,
staroindijskega epa,
Bhagavat Gita.

Eni se borijo za imetje,
drugi pa za preživetje,
za človeške vrednote.

Ura bobnanja po napornem delovnem dnevu nas lahko obvaruje pred stresom in brezvoljnostjo, pravijo nova raziskovanja, ki prihajajo iz Amerike.

Po tem, ko so zaposleni v domu za ostarele v Pennsylvaniji šest tednov zapored po končanem delovnem času igrali na bobne, se je razpoloženje skupine popravilo za vsaj 50%, utrujenost in depresija pa sta se močno zmanjšala. Še šest tednov po koncu programa je isto osebje čutilo kar 62% izboljšanje razpoloženja. Pozitivni učinek bobnanja pa se je opažal še leto pozneje. Poleg tega se je število tistih, ki so v naslednjih 12 mesecih dali odpoved zmanjšalo za 49 oseb.

Zaradi pozitivnega učinka, ki je bil opažen, dr. Bittman, vodja raziskave, svetuje, da se ure bobnanja vključijo v delovni čas vseh zaposlenih v podobnih poklicih.
Njegovo uro bobnanja so sestavljale serije vaj, ki so vključevale bobnanje ob glasbeni podlagi ter razgovor o stresu, ki so ga občutili čez dan.


poslala mirjana

Slika tedna

Svetovna potrošniška organizacija Consumers International je svetovni dan pravic potrošnikov, ki ga praznujemo danes, posvetila problematiki vode. Preskrba z zdravstveno neoporečno vodo je pravica vsakega potrošnika, so prepričani v Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS), podatki pa kažejo, da je ta pravica kršena pri velikem delu svetovne populacije.

Slovenija sicer sodi med države z zadostno količino vode, njeno moderno ponudbo pa zagotavljajo javni vodovodi, moderna infrastruktura in čistilne naprave. Za sedanjo strukturo dejavnosti oskrbe z vodo in kanalizacije v Sloveniji je značilna teritorialna razdrobljenost in usmerjenost na lokalno samozadostnost, potrošnik pa praviloma ne ve, če se bo lahko v razumnem času priključil na javni vodovod in kolikšen bo strošek za to, prav tako pa ne obstaja nacionalni predpis, ki bi zagotavljal oskrbo z vodo in sankcije, če bi bila dobava prekinjena. Cene posameznega dobavitelja ne vsebujejo socialnih korektivov, cenovna politika pa na nacionalni ravni ni opredeljena, so le nekatere izmed težav, na katere med drugim opozarjajo v ZPS.

Ljubi se,
ceni, spoštuj,
če se hočeš res,
ljubit z menoj.

Praviš,
da vse to že veš,
da vse to že znaš,
da vse to že imaš.

Prav.
Kaj pa je tisto,
kar se ljubi?

Uvod

Reiki je zame osebno ena najenostavnejših tehnik pomoči samemu sebi in seveda drugim.
Rad ga imam in ga v svojem vsakdanjem življenju pridno uporabljam.

Z sistemom zdravljenja reiki sem prišel v stik leta 1996. Prva tri leta sem izvajal reiki zdravljenje vsaj po eno uro na dan, večinoma tudi po 2 uri. Od l. 1997 reiki aktivno poučujem.
Do sedaj se je zvrstilo okoli 30 (nad 120 ljudi) tečajev vseh stopenj, tudi mojstrske stopnje.
Zelo veliko časa sem posvetil zdravljenju in tudi iniciranju na daljavo.
Imam tudi kar precej izkušenj z drugimi tehnikami samorazvoja, tako da lahko učinkovitost reikija »ocenim« kar precej objektivno.
Čutim oz. zaznavam se torej kompetentnega, da v tej seriji treh člankov spregovorim o energiji, imenovani reiki in tako pomagam to nadvse preprosto metodo vsaj malce demistificirati.
Že v naprej se vam zahvaljujem za vaš čas. :)

Spoznanje samega sebe je mogoče le, če slediš samega sebe. Samo skozi svojo lastno zavest, s tem, ko se zavedaš sebe in vsega okoli sebe, se boš našel. Ko dojameš, DOŽIVIŠ RESNICO, kot samega sebe, živiš RESNICO. Samo stik z Brezmejno Kozmično Zavestjo - RESNICO, lahko rodi razsvetljenje in kreativnost. Tako bi se morali nenehno zavedati sebe in svojih dejanj. Biti bi morali v t. i. stanju Budne zavesti. Le ta omogoča našo duhovno rast. Tako se dogodi preobrazba osebnosti in notranje osvobajanje in to privede ne le do predaje Življenju, temveč do zavedanja sebe, kot Življenja. To pomeni življenje objeti, mu reči DA, ga poljubiti, mu zaupati. Potem življenje teče samo od sebe.

V jedru Stvarstva obstaja vse. V razsvetjenju ima življenje spet smisel. Ker smo ŽIVI, lahko kreiramo svoj mikrokozmos po svoji želji. Vse, kar nosimo v sebi, je treba izživeti in ozavestiti. Tako vse, kar je dobrega, kot tudi stvari, ki jih označujemo, kot slabe, vse to so aspekti naše osebnostne strukture. Tako moramo prečistiti in ozavestiti vse nivoje, miselni, čustveni, mentalni. In tako nekoč le pridemo do kamna Modrosti, ki leži na dnu... ko ničesar več ni, ko ni vzorcev, ne oblik - onkraj vsega znanega... to je prebujenje v RESNICO. Kajti samo kdor je resničen, je v stiku z njo, ker je potem on RESNICA sama. Ni več razlike, pride do zlitja, spoja objekta in subjekta v ENO.

Dandanes so številni ljudje vse prehitro očarani nad duhovnimi potmi. Menijo, da bi lahko hodili po teh poteh, ne da bi prej opravili težavno pot spoznanja samega sebe, srečanja z lastnimi senčnimi stranmi. Menihi nas svarijo pred zanesenjaško duhovnostjo. Prav lahko bi se nam zgodilo tako kot Ikarju, ki si je napravil krila, zlepljena z voskom, nato pa strmoglavil, ker se je preveč približal soncu. Krila, ki si jih naredimo, preden smo se srečali z lastno resničnostjo, so zgolj iz voska. Ne bodo nas ponesla.

Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

V plemenu Lakota je bil vsakdo z veseljem pripravljen varovati otroke. Otrok ni spadal samo k določeni družini, ampak k veliki rodovni skupnosti; komaj je shodil, je bil doma po vsem taborišču, kajti vsakdo je čutil sorodnost z njim. Mati mi je pripovedovala, da so me kot otroka prenašali od šotora do šotora in me je tako nekatere dni le poredko videvala. Ne starši in ne sorodniki mi nikoli niso rekli neprijazne besede in nikoli me niso karali, če sem ga kaj polomil. Tepsti otroka je za Lakotca nepredstavljiva surovost.

Luther Standing Bear
(Na lastni koži je okusil vzgojni in šolski sistem belih Američanov. Indijanski otroci, ki so govorili v svojem jeziku, so bili kaznovani. Avtor poudarja prijateljski odnos do otrok, prepričan, da se lahko belci učijo tega od Indijancev.)

Hodim po poti življenja, ki je včasih vijugasta, včasih ravna, včasih pelje navzgor, včasih navzdol, včasih je makadamska, včasih gozdna, včasih asfaltirana, včasih temna ponoči, včasih obsijana s soncem…..

Hodim vsak dan in včasih se veselim, ko gledam drevesa, ptice, naravo. Prijetno toplo mi je, ko me greje sonce, lahko se spočijem v senci, pijem tekočo vodo iz žuborečega studenca in mi je lepo. Včasih pa je noč, je tema, pot se strmo vzpenja, pohajajo mi moči, pa se ne morem ustaviti in spočiti, ker me nekaj žene naprej. Včasih je pot boleča, polna strahot in žalosti, pa grem vseeno naprej, saj vem, da bom prišla enkrat do konca, samo iti je potrebno. Ko se spotaknem in padem, ležim v krvi, blatu, žalosti in namišljeni bolečini - zaslišim:
»Vstani in pojdi naprej, saj te varujem. Dam ti moč, da greš naprej, ti moraš samo vstati in iti. Nič se ti ne bo hudega zgodilo, ker ti osvetljujem temno pot, pot imaš razsvetljeno, nič se ti ni treba več bati. Vedno te bom varoval, da boš na poti imela le toliko ovir, kolikor jih boš zmogla premagati in kolikor je potrebno, da boš zagledala stvari, ki jih moraš videti.«

Posedimo, tukaj v svobodni preriji, kjer ni videti ceste, opaziti ograje. Ne bomo razprostrli odeje. Naša telesa naj čutijo tla, zemljo, odpor steblik, ki se prilagajajo našemu dotiku. Trava naj nam bo žimnica, da bomo čutili njeno ostrino in njeno mehkobo. Bodimo takšni kot kamni, rastline, drevesa. Bodimo takšni, kot so živali, naše misli in naši čuti naj bodo podobni njihovim.

Prisluhni zraku! Lahko jih slišiš, čutiš, vonjaš in okusiš. Woniya wakan, sveti dih, ki vse s svojo sapo obnavljaš. Woniya, Woniya wakan: duh, življenje, dih, novo nastajanje – so pomeni te besede. Woniya – drug ob drugem sedimo, ne dotikamo se, toda nekaj je prisotno; čutimo navzočnost nečesa v naši sredi. To je dober začetek za premišljevanje in govorjenje o naravi. Vendar, nikar se ne pogovarjajmo samo o naravi – pogovarjajmo se Z NARAVO, z rekami, z jezeri, z vetrovi, tako kot z našimi sorodniki.

Lame Deer (z 'belim' imenom John Fire)

Od kod naj vemo, kako naj živimo, če ne bi verjeli v to, kar nas presega? Kdo naj bi nas učil živeti? Kdo pove drevesu, ko pride čas, da poganja drobne liste? Kdo pove drozgom, naj vzletijo proti severu, ko zapihajo topli pomladni vetrovi? Kakor da ptice, drevesa, sledijo sili, modrejši od bitij.

Sama sedim v puščavi, zagledana v podobe rožnatih cvetov, in se sprašujem:

»Kdo vam je povedal, da je pomlad, da naj razprete cvetove?«

Tako premišljam in vedno znova slišim odgovor. Kar je nad nami, vodi vsa bitja. Smo kot cvetlice. Živimo, umremo, predani toku življenja. O samem sebi ničesar prav ne vemo. Kar je nad nami, nas vodi, nas uči, kako naj živimo.

Chiparopai

iz knjige: Ali veš, da drevesa govorijo
Modrost Indijancev
poslovenil Ivan Sernec

SLOG NARAVNEGA ZDRAVJA V AKCIJI

Alois Kolar, Praktik in Svetovalec Naravnega Zdravja

Namen tega pisanja je opozoriti na nekatere probleme z zdravjem, ki se pojavijo časovno veliko pred tem, preden celice »podivjajo«, preden postanejo rakave. Znova se spomnimo na predavanje: Namen bolezni in Sedem stopenj bolezni, katerega tekstualni del je objavljen tudi v Glasilu Znanost Življenja – Poletje 2001 in 2002.

Celice telesa so neverjetno prožne, odporne, zato lahko minejo leta, včasih desetletje, da »podivjajo«; vso to obdobje pred tem pa smo priča različnim težavam z zdravjem, te težave pa lahko razumemo kot opozorila ali signale, s katerimi nas telo opozarja, da je sistem limfe prenasičen. Če ta opozorila pravilno razumemo in usmerimo naše ravnanje tako, da začnemo zmanjševati nivo strupov v sistemu in s tem v telesu samem, bo neugodje prenehalo, oziroma izginilo. Če pa ta opozorila, te signale ignoriramo in dovolimo (živimo napačen življenjski slog z napačno, termično obdelano hrano še naprej), da se nivo zastrupljenosti – koncentracija (toksemije) dviguje, se pojavijo resnejši problemi z zdravjem, bolezen napreduje počasi, vendar zagotovo napreduje.

Skoz molk razglašen plove
iz praoblik v rojstvo svoje kože
tke vizije in vzrok hotenja
zložen med domine spomina
iz slutenj mask prosojnih
iz bledoličja okamenele lune
njenih men hlapi v šumenje

Vrtoglavo v pijana jadra
z vetrom se zaganja šviga
iz prepletenih oblakov se izvija
v jok ujet v svečavo bledih lic
s koščeno roko čez dojko gospodari
oskubljen ptič s krvavim perjem
s tekočino polnjen vampir z življenjem
novcem hlini praznino belih rok
zvotljen rojstvo dohiteva
zapleta laži v čas prihoda
med kodre zlate vpleta plenice zla
iz razlaščenih loput davnine
posluša bolno tleskanje deževja
skoz davnine senc sebičnih rok
z bolnim zdravje hrani porodnica
s tipom gluhost vid s temo
skoz luknje tal čudnih povečav
nerešena uganka skriva nemo zver

Na vzhodni strani, kjer stoji hiša moje babice, se dviga sonce iz travnate ravnine. Enkrat v življenju – to verjamem – naj se človek z vsem svojim bitjem vživi v zaupljivo zemljo. Ves naj se preda krajini, ki jo pozna, ki mu jo je uspelo opaziti v vseh njenih vidnih podobah, se v njej pomudi in se čudi. Z dotikom rok, naj jo v notranjosti uzre, v vseh letnih časih, in sprejme vase vse njene mnogotere glasove. Bitja, ki imajo tam dom, ki čutijo dih vetra, kadar jih pogladi, naj v njem zažive. Naj se mu obudi spomin na lesketajočo luč popoldneva, na vse barve jutranjega svita in večernega somraka.

----

Čez planinski travnik sem šel, poln pisanih cvetov divje ajde, lupinij, škrlatno rdečih kastilij, in videl v vejah borovca kalina, okroglega, rožnatih barv, temnih progastih peruti, ki so se stapljale z mehko, v senci vidno pikasto svetlobo. Bilo mi je, kot da veje na najvišjem vrhu drevesa komaj opazno potujejo čez modrino neba.

Momaday

Brezpogojna ljubezen,
je tvoja edina ljubezen,
ki je zate lahko prava ljubezen.

Vse tvoje ostale,
so bile, so in bodo lažne.

Da bi lahko brezpogojno ljubil,
pa moraš najprej vzljubiti samega sebe,
v samo dno svoje nepokvarjene duše,
moraš se ceniti in spoštovati.

Kaj nas učijo živali? (1)
Marjetka Jeršek

KAČE

Kače spodbujajo hitro preobrazbo v našem življenju - Odpor do teh plazilcev je povezan z zgodaj vcepljenimi negativnimi miselnimi vzorci - Kača je tudi simbol kundalini energije, ki spi na dnu hrbtenice - Antični zdravilec je bil spremenjen v ozvezdje Kačenosca - Kača ovija zdravilno palico boga zdravniških ved - Afriška plemena jo imenujejo gospodarica plodnosti

V zadnjih letih si vse več ljudi izbira nekoliko neobičajne hišne ljubljenčke, med njimi tudi za kače. Zanje se odločajo predvsem ljudje, ki iščejo posebno življenjsko izkušnjo na področju razbijanja stereotipnih vzorcev. Pogosto drugi gledajo na lastnike kač nekoliko postrani, kajti plazilci v njih prebudijo pretežno odklonilen, zanimiv, a večinoma enostranski odnos. Množici "običajnih" ali "normalnih" ljudi se zdi ekscentrično in čudaško, da si kdo omisli kačo za hišnega ljubljenčka. To, kar se kačjemu lastniku zdi lepo, zanimivo in ljubezni vredno, odklanjajo z gnusom in odporom, kajti tako so se naučili v ranem otroštvu, ko so privzeli negativne miselne vzorce v zvezi s kačami.

Precej ljudi se kač tudi boji, ne glede na to, ali so strupene ali ne. Ko kačo pobliže spoznajo, se njihovi predsodki lahko razblinijo in morda jo naposled celo vzljubijo. K negativnemu programiranju in nesprejemanju kač je največ prispevala religiozna legenda o zlobni kači, ki naj bi povzročila izgon Eve in Adama iz raja. Ker ima razcepljen jezik, ji pripisujejo tudi lažnivost.

Odložila sem pomemben opravek in se šla sprehajat po snegu. Za poldrugo uro sem vstopila v čistost in ravnotežje belih polj in upognjenega gozda. Kot da sem se sprehajala v drugi resničnosti. Informacijo o vzporednih resničnostih bi opredelila kot znanstveno fantastiko, ki me ne zanima, če v moje življenje ne bi prišla pred več kot petimi leti in to kot izkušnja, kot spoznanje, kot moja resnica. Od takrat je več resničnosti zame dejstvo in pri informacijah iz področja duha me zanima izključno njihova praktična uporabnost.

V letih mojih začetnih preobrazb sta v meni posejali zadevni semeni dve informaciji, obe povezani z drugo vojno. Da se je ženska v taborišču odločila: Tole ni moja resničnost! in neopažena odkorakala iz njega, in da je v istem času v Evropi obstajala vasica s karizmatičnim župnikom, ki se jo vojna ni dotaknila. Ti lahko zdaj globje izdihneš, ko tvoja mentalna matrica ti informaciji zavrne, v mojem energijskem polju pa sta šli neovirano nekam globoko v moj prostor resnice in tam kot seme čakata…

Samo pol žličke cimeta dnevno lahko bistveno zniža nivo sladkorja v krvi, nivo 'slabega' holesterola ter normalizira delovanje prostih radikalov, škodljivih kemijskih spojin, ki se v krvi diabetikov običajno nahajajo v večjih količinah, pravi rezultat nove študije Richarda Andersona in njegovega tima z Department of Agriculture's Human Nutrition Research Centera v Beltsvilleu, Maryland.

Odkritje, ki jim je padlo v naročje potrjuje, da bi že samo namakanje cimetove paličice v čaj lahko koristilo milijonom ljudi, ki ne vedo, da imajo težave z nivojem sladkorja v krvi.

Do rezultatov so prišli naključno, med proučevanjem vplivov vsakodnevnih jedi na nivo sladkorja v krvi. Ena od jedi, ki je Američanom še posebej priljubljena, je jabolčna pita s cimetom. Pričakovali so slabe rezultate, vendar dobili ravno nasprotne.

MHCP, aktivna sestavina cimeta je imitirala inzulin in to tako dobro, da se je pozneje pri prostovoljcih, ki so redno uživali cimet, količina sladkorja v krvi znižala za 20%, pri nekaterih diabetikih pa je prišlo celo do popolne normalizacije. Vendar pa se je po končani "terapiji s cimetom" nivo sladkorja vsem prostovoljcem spet dvignil na običajno vrednost.

Ne priporočamo prenajedanja s cimetovimi palčkami ali pitami. Ključno pa je dodajati cimet v hrano, ki jo uživate, zaključuje študija.

Indijanec nikoli ne pozabi izpolniti dolžnosti, da sleherni dan z molitvijo počasti, kar je večno in nevidno. Kadarkoli čez dan, ko je na lovu, naleti na podobo lepote – mavrični most pred temnim nevihtnim oblakom nad hribi; belo peneči se vodni slap v srcu zelene globeli; širno prerijo, obžarjeno v krvavo rdečem sončnem zatonu – rdeči lovec za trenutek postoji v molitveni drži.