Spoznanje samega sebe je mogoče le, če slediš samega sebe. Samo skozi svojo lastno zavest, s tem, ko se zavedaš sebe in vsega okoli sebe, se boš našel. Ko dojameš, DOŽIVIŠ RESNICO, kot samega sebe, živiš RESNICO. Samo stik z Brezmejno Kozmično Zavestjo - RESNICO, lahko rodi razsvetljenje in kreativnost. Tako bi se morali nenehno zavedati sebe in svojih dejanj. Biti bi morali v t. i. stanju Budne zavesti. Le ta omogoča našo duhovno rast. Tako se dogodi preobrazba osebnosti in notranje osvobajanje in to privede ne le do predaje Življenju, temveč do zavedanja sebe, kot Življenja. To pomeni življenje objeti, mu reči DA, ga poljubiti, mu zaupati. Potem življenje teče samo od sebe.

V jedru Stvarstva obstaja vse. V razsvetjenju ima življenje spet smisel. Ker smo ŽIVI, lahko kreiramo svoj mikrokozmos po svoji želji. Vse, kar nosimo v sebi, je treba izživeti in ozavestiti. Tako vse, kar je dobrega, kot tudi stvari, ki jih označujemo, kot slabe, vse to so aspekti naše osebnostne strukture. Tako moramo prečistiti in ozavestiti vse nivoje, miselni, čustveni, mentalni. In tako nekoč le pridemo do kamna Modrosti, ki leži na dnu... ko ničesar več ni, ko ni vzorcev, ne oblik - onkraj vsega znanega... to je prebujenje v RESNICO. Kajti samo kdor je resničen, je v stiku z njo, ker je potem on RESNICA sama. Ni več razlike, pride do zlitja, spoja objekta in subjekta v ENO.

Dandanes so številni ljudje vse prehitro očarani nad duhovnimi potmi. Menijo, da bi lahko hodili po teh poteh, ne da bi prej opravili težavno pot spoznanja samega sebe, srečanja z lastnimi senčnimi stranmi. Menihi nas svarijo pred zanesenjaško duhovnostjo. Prav lahko bi se nam zgodilo tako kot Ikarju, ki si je napravil krila, zlepljena z voskom, nato pa strmoglavil, ker se je preveč približal soncu. Krila, ki si jih naredimo, preden smo se srečali z lastno resničnostjo, so zgolj iz voska. Ne bodo nas ponesla.

Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

V plemenu Lakota je bil vsakdo z veseljem pripravljen varovati otroke. Otrok ni spadal samo k določeni družini, ampak k veliki rodovni skupnosti; komaj je shodil, je bil doma po vsem taborišču, kajti vsakdo je čutil sorodnost z njim. Mati mi je pripovedovala, da so me kot otroka prenašali od šotora do šotora in me je tako nekatere dni le poredko videvala. Ne starši in ne sorodniki mi nikoli niso rekli neprijazne besede in nikoli me niso karali, če sem ga kaj polomil. Tepsti otroka je za Lakotca nepredstavljiva surovost.

Luther Standing Bear
(Na lastni koži je okusil vzgojni in šolski sistem belih Američanov. Indijanski otroci, ki so govorili v svojem jeziku, so bili kaznovani. Avtor poudarja prijateljski odnos do otrok, prepričan, da se lahko belci učijo tega od Indijancev.)

Hodim po poti življenja, ki je včasih vijugasta, včasih ravna, včasih pelje navzgor, včasih navzdol, včasih je makadamska, včasih gozdna, včasih asfaltirana, včasih temna ponoči, včasih obsijana s soncem…..

Hodim vsak dan in včasih se veselim, ko gledam drevesa, ptice, naravo. Prijetno toplo mi je, ko me greje sonce, lahko se spočijem v senci, pijem tekočo vodo iz žuborečega studenca in mi je lepo. Včasih pa je noč, je tema, pot se strmo vzpenja, pohajajo mi moči, pa se ne morem ustaviti in spočiti, ker me nekaj žene naprej. Včasih je pot boleča, polna strahot in žalosti, pa grem vseeno naprej, saj vem, da bom prišla enkrat do konca, samo iti je potrebno. Ko se spotaknem in padem, ležim v krvi, blatu, žalosti in namišljeni bolečini - zaslišim:
»Vstani in pojdi naprej, saj te varujem. Dam ti moč, da greš naprej, ti moraš samo vstati in iti. Nič se ti ne bo hudega zgodilo, ker ti osvetljujem temno pot, pot imaš razsvetljeno, nič se ti ni treba več bati. Vedno te bom varoval, da boš na poti imela le toliko ovir, kolikor jih boš zmogla premagati in kolikor je potrebno, da boš zagledala stvari, ki jih moraš videti.«

Posedimo, tukaj v svobodni preriji, kjer ni videti ceste, opaziti ograje. Ne bomo razprostrli odeje. Naša telesa naj čutijo tla, zemljo, odpor steblik, ki se prilagajajo našemu dotiku. Trava naj nam bo žimnica, da bomo čutili njeno ostrino in njeno mehkobo. Bodimo takšni kot kamni, rastline, drevesa. Bodimo takšni, kot so živali, naše misli in naši čuti naj bodo podobni njihovim.

Prisluhni zraku! Lahko jih slišiš, čutiš, vonjaš in okusiš. Woniya wakan, sveti dih, ki vse s svojo sapo obnavljaš. Woniya, Woniya wakan: duh, življenje, dih, novo nastajanje – so pomeni te besede. Woniya – drug ob drugem sedimo, ne dotikamo se, toda nekaj je prisotno; čutimo navzočnost nečesa v naši sredi. To je dober začetek za premišljevanje in govorjenje o naravi. Vendar, nikar se ne pogovarjajmo samo o naravi – pogovarjajmo se Z NARAVO, z rekami, z jezeri, z vetrovi, tako kot z našimi sorodniki.

Lame Deer (z 'belim' imenom John Fire)

Od kod naj vemo, kako naj živimo, če ne bi verjeli v to, kar nas presega? Kdo naj bi nas učil živeti? Kdo pove drevesu, ko pride čas, da poganja drobne liste? Kdo pove drozgom, naj vzletijo proti severu, ko zapihajo topli pomladni vetrovi? Kakor da ptice, drevesa, sledijo sili, modrejši od bitij.

Sama sedim v puščavi, zagledana v podobe rožnatih cvetov, in se sprašujem:

»Kdo vam je povedal, da je pomlad, da naj razprete cvetove?«

Tako premišljam in vedno znova slišim odgovor. Kar je nad nami, vodi vsa bitja. Smo kot cvetlice. Živimo, umremo, predani toku življenja. O samem sebi ničesar prav ne vemo. Kar je nad nami, nas vodi, nas uči, kako naj živimo.

Chiparopai

iz knjige: Ali veš, da drevesa govorijo
Modrost Indijancev
poslovenil Ivan Sernec

SLOG NARAVNEGA ZDRAVJA V AKCIJI

Alois Kolar, Praktik in Svetovalec Naravnega Zdravja

Namen tega pisanja je opozoriti na nekatere probleme z zdravjem, ki se pojavijo časovno veliko pred tem, preden celice »podivjajo«, preden postanejo rakave. Znova se spomnimo na predavanje: Namen bolezni in Sedem stopenj bolezni, katerega tekstualni del je objavljen tudi v Glasilu Znanost Življenja – Poletje 2001 in 2002.

Celice telesa so neverjetno prožne, odporne, zato lahko minejo leta, včasih desetletje, da »podivjajo«; vso to obdobje pred tem pa smo priča različnim težavam z zdravjem, te težave pa lahko razumemo kot opozorila ali signale, s katerimi nas telo opozarja, da je sistem limfe prenasičen. Če ta opozorila pravilno razumemo in usmerimo naše ravnanje tako, da začnemo zmanjševati nivo strupov v sistemu in s tem v telesu samem, bo neugodje prenehalo, oziroma izginilo. Če pa ta opozorila, te signale ignoriramo in dovolimo (živimo napačen življenjski slog z napačno, termično obdelano hrano še naprej), da se nivo zastrupljenosti – koncentracija (toksemije) dviguje, se pojavijo resnejši problemi z zdravjem, bolezen napreduje počasi, vendar zagotovo napreduje.

Skoz molk razglašen plove
iz praoblik v rojstvo svoje kože
tke vizije in vzrok hotenja
zložen med domine spomina
iz slutenj mask prosojnih
iz bledoličja okamenele lune
njenih men hlapi v šumenje

Vrtoglavo v pijana jadra
z vetrom se zaganja šviga
iz prepletenih oblakov se izvija
v jok ujet v svečavo bledih lic
s koščeno roko čez dojko gospodari
oskubljen ptič s krvavim perjem
s tekočino polnjen vampir z življenjem
novcem hlini praznino belih rok
zvotljen rojstvo dohiteva
zapleta laži v čas prihoda
med kodre zlate vpleta plenice zla
iz razlaščenih loput davnine
posluša bolno tleskanje deževja
skoz davnine senc sebičnih rok
z bolnim zdravje hrani porodnica
s tipom gluhost vid s temo
skoz luknje tal čudnih povečav
nerešena uganka skriva nemo zver

Na vzhodni strani, kjer stoji hiša moje babice, se dviga sonce iz travnate ravnine. Enkrat v življenju – to verjamem – naj se človek z vsem svojim bitjem vživi v zaupljivo zemljo. Ves naj se preda krajini, ki jo pozna, ki mu jo je uspelo opaziti v vseh njenih vidnih podobah, se v njej pomudi in se čudi. Z dotikom rok, naj jo v notranjosti uzre, v vseh letnih časih, in sprejme vase vse njene mnogotere glasove. Bitja, ki imajo tam dom, ki čutijo dih vetra, kadar jih pogladi, naj v njem zažive. Naj se mu obudi spomin na lesketajočo luč popoldneva, na vse barve jutranjega svita in večernega somraka.

----

Čez planinski travnik sem šel, poln pisanih cvetov divje ajde, lupinij, škrlatno rdečih kastilij, in videl v vejah borovca kalina, okroglega, rožnatih barv, temnih progastih peruti, ki so se stapljale z mehko, v senci vidno pikasto svetlobo. Bilo mi je, kot da veje na najvišjem vrhu drevesa komaj opazno potujejo čez modrino neba.

Momaday

Brezpogojna ljubezen,
je tvoja edina ljubezen,
ki je zate lahko prava ljubezen.

Vse tvoje ostale,
so bile, so in bodo lažne.

Da bi lahko brezpogojno ljubil,
pa moraš najprej vzljubiti samega sebe,
v samo dno svoje nepokvarjene duše,
moraš se ceniti in spoštovati.

Kaj nas učijo živali? (1)
Marjetka Jeršek

KAČE

Kače spodbujajo hitro preobrazbo v našem življenju - Odpor do teh plazilcev je povezan z zgodaj vcepljenimi negativnimi miselnimi vzorci - Kača je tudi simbol kundalini energije, ki spi na dnu hrbtenice - Antični zdravilec je bil spremenjen v ozvezdje Kačenosca - Kača ovija zdravilno palico boga zdravniških ved - Afriška plemena jo imenujejo gospodarica plodnosti

V zadnjih letih si vse več ljudi izbira nekoliko neobičajne hišne ljubljenčke, med njimi tudi za kače. Zanje se odločajo predvsem ljudje, ki iščejo posebno življenjsko izkušnjo na področju razbijanja stereotipnih vzorcev. Pogosto drugi gledajo na lastnike kač nekoliko postrani, kajti plazilci v njih prebudijo pretežno odklonilen, zanimiv, a večinoma enostranski odnos. Množici "običajnih" ali "normalnih" ljudi se zdi ekscentrično in čudaško, da si kdo omisli kačo za hišnega ljubljenčka. To, kar se kačjemu lastniku zdi lepo, zanimivo in ljubezni vredno, odklanjajo z gnusom in odporom, kajti tako so se naučili v ranem otroštvu, ko so privzeli negativne miselne vzorce v zvezi s kačami.

Precej ljudi se kač tudi boji, ne glede na to, ali so strupene ali ne. Ko kačo pobliže spoznajo, se njihovi predsodki lahko razblinijo in morda jo naposled celo vzljubijo. K negativnemu programiranju in nesprejemanju kač je največ prispevala religiozna legenda o zlobni kači, ki naj bi povzročila izgon Eve in Adama iz raja. Ker ima razcepljen jezik, ji pripisujejo tudi lažnivost.

Odložila sem pomemben opravek in se šla sprehajat po snegu. Za poldrugo uro sem vstopila v čistost in ravnotežje belih polj in upognjenega gozda. Kot da sem se sprehajala v drugi resničnosti. Informacijo o vzporednih resničnostih bi opredelila kot znanstveno fantastiko, ki me ne zanima, če v moje življenje ne bi prišla pred več kot petimi leti in to kot izkušnja, kot spoznanje, kot moja resnica. Od takrat je več resničnosti zame dejstvo in pri informacijah iz področja duha me zanima izključno njihova praktična uporabnost.

V letih mojih začetnih preobrazb sta v meni posejali zadevni semeni dve informaciji, obe povezani z drugo vojno. Da se je ženska v taborišču odločila: Tole ni moja resničnost! in neopažena odkorakala iz njega, in da je v istem času v Evropi obstajala vasica s karizmatičnim župnikom, ki se jo vojna ni dotaknila. Ti lahko zdaj globje izdihneš, ko tvoja mentalna matrica ti informaciji zavrne, v mojem energijskem polju pa sta šli neovirano nekam globoko v moj prostor resnice in tam kot seme čakata…

Samo pol žličke cimeta dnevno lahko bistveno zniža nivo sladkorja v krvi, nivo 'slabega' holesterola ter normalizira delovanje prostih radikalov, škodljivih kemijskih spojin, ki se v krvi diabetikov običajno nahajajo v večjih količinah, pravi rezultat nove študije Richarda Andersona in njegovega tima z Department of Agriculture's Human Nutrition Research Centera v Beltsvilleu, Maryland.

Odkritje, ki jim je padlo v naročje potrjuje, da bi že samo namakanje cimetove paličice v čaj lahko koristilo milijonom ljudi, ki ne vedo, da imajo težave z nivojem sladkorja v krvi.

Do rezultatov so prišli naključno, med proučevanjem vplivov vsakodnevnih jedi na nivo sladkorja v krvi. Ena od jedi, ki je Američanom še posebej priljubljena, je jabolčna pita s cimetom. Pričakovali so slabe rezultate, vendar dobili ravno nasprotne.

MHCP, aktivna sestavina cimeta je imitirala inzulin in to tako dobro, da se je pozneje pri prostovoljcih, ki so redno uživali cimet, količina sladkorja v krvi znižala za 20%, pri nekaterih diabetikih pa je prišlo celo do popolne normalizacije. Vendar pa se je po končani "terapiji s cimetom" nivo sladkorja vsem prostovoljcem spet dvignil na običajno vrednost.

Ne priporočamo prenajedanja s cimetovimi palčkami ali pitami. Ključno pa je dodajati cimet v hrano, ki jo uživate, zaključuje študija.

Indijanec nikoli ne pozabi izpolniti dolžnosti, da sleherni dan z molitvijo počasti, kar je večno in nevidno. Kadarkoli čez dan, ko je na lovu, naleti na podobo lepote – mavrični most pred temnim nevihtnim oblakom nad hribi; belo peneči se vodni slap v srcu zelene globeli; širno prerijo, obžarjeno v krvavo rdečem sončnem zatonu – rdeči lovec za trenutek postoji v molitveni drži.

Če bi bil jaz Bog,
bi prišel prav nocoj,
k tebi domov,
v tvoje sanje
in se ti ponudil,
da se ljubiš z menoj.

Ti pa bi me lahko sprejela,
ali pa zavrnila.

Če bi me sprejela,
bi mogoče lahko opazila,
razliko med mano
in vsemi tvojimi,
prejšnjimi ljubimci.

Z vsakim jutrom se rodi nov dan – bodi hvaležen zanj!

Ali pa se bojiš življenja? Se ti zdi pretežko? Morda vsak večer ležeš z vzdihom olajšanja: »Hvala bogu, da je minil še en dan?« Morda se na smrt dolgočasiš. Morda se ti zdi vse brez smisla. Morda imaš vsega preveč in si ob tem duhovno zakrnel. Morda so ti kolesa avtomobila nadomestila noge. Morda ti je televizijski ekran ukradel vso družabnost. Morda nenehno hlepiš po zabavi. To te ne bo nikoli potešilo.

Če si se pod pritiskom sodobne družbe spremenil v bitje, ki le še proizvaja, profitira in konzumira, si nehal biti človek. Zate rože ne cvetijo več. Otroci se več ne igrajo. Ljudje se ne smejejo več. Pravzaprav si mrtev, ker si pustil, da je ljubezen v tebi umrla. Srečo iščeš tam, kjer je nikoli ne boš našel: v nesmiselnih, mrtvih stvareh, ki te le omamljajo, ne morejo te pa potešiti.

Zbudi se! Vstani!
Postani znova človek!
Jutro je, sonce vzhaja,
ti pa ga niti ne opaziš.

Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans

Modrost: Znanje – kontemplacija
Življenjsko področje energije elementa Prst 8

Kako se pridobijo modrosti notranjih višjih svetov – Znanje

Da bi sprejeli Znanje in potem tudi uživali v milini svoje notranjosti, je dobro vedeti tudi to, v katerem kotu bivalnega prostora se nahaja ugodna energija za takšno božansko in sveto dejanje:

Prakticiranje Znanja

To je področje energij, ki prihajajo iz severovzhodne smeri neba, glede na Feng Shui center stanovanja. V stanovanju se prav tukaj lahko realizira Znanje in tudi to je naš cilj. Tako je po naravnih zakonih, ki se nikoli ne spremenijo. Ljudje, živali in narava se spreminjajo. Znanje ni to, ki spoznava, mi smo.
Tako je to od nekdaj bilo, tako je to tukaj in sedaj in ravno tako tudi bo.

Drevo, ki se mu nikoli ni bilo treba boriti
za sonce in nebo in zrak in svetlobo,
ampak je mogočno stalo na odprtem
in je vedno imelo svetlobo in dež,
nikoli ni zakraljevalo gozdu.
Živelo in umrlo je zakrnelo…
Dober les ne zrase zlahka.
Močnejši ko je veter, močnejša so drevesa.

Douglas Malloch

Zakaj se ne zgodi, tako kot bi želela?
Zakaj ne dobim tistega kar hočem?
Kaj naj - preklinjam, se jezim in sovražim vse, ki me ovirajo na poti do cilja, katerega sem si zastavila? Ali naj bom nasilna, besna in vzvišena, ker bi moralo biti po MOJE?
Nič ne pomaga, čas gre naprej, čas dela zame.

Ko se mi to zgodi enkrat, dvakrat, petkrat, stokrat, pa se zamislim, kako je naporno tako življenje. Zakaj se mi želje ne izpolnjujejo? Zakaj me ovirajo situacije in ljudje, da ne gre tako, kot bi želela.? Zakaj me ljudje ne ubogajo???????

Čez zračno drsenje minut
poči vzmet

Iz sidrišča nog
čez mreže rok
en sam gib
doseže poln meh
vsem na očeh

Stop!

Moker lok
kožo ožame
Zalaja pes
naščuvan v bes

Oživi spomin
na Eifflov stolp
na deževne dni
v Parizu

Rdeči kardinal
na drevesu
zapoje
in odleti

Ne zmeni se
za pse
ljudi
in nepomembne stvari

...o0o...

Videla sem življenje in smrt.
Izkusila sem srečo, skrb, bolečino.
Življenje skale živim.
Sem del naše matere, zemlje.
Na svojem srcu sem čutila utrip njenega srca.
Čutila sem njeno radost in bolečino.
Življenje skale živim,
Del našega očeta sem, Velike skrivnosti.
Čutila sem njegovo gorje in njegovo modrost.
Videla sem njegove stvaritve, svoje brate,
živali, ptice,
govoreče reke, vetrove, drevesa,
vse, kar biva na zemlji,
kar v vesolju biva.
Po krvi sem z zvezdami povezana.
Govoriti znam, če z mano govoriš.
Lahko ti pomagam, če me potrebuješ.
Ne prizadeni mi ran,
ker čutim kot ti.
Moč imam, da zdravim,
moral jo boš najprej poiskati.
Morda misliš, da sem samo skala,
ležeča v tihi globeli.
Vendar nisem to,
sem del življenja,
živim,
pomagam tem,
ki me spoštujejo.

Cesspooch
tekst (Dancing Eagle Plume) je bil objavljen v Akwesasne Notes leta 1973

iz knjige: Ali veš, da drevesa govorijo
Modrost Indijancev
poslovenil Ivan Sernec

Udarci s sunki vesti dramijo gore.
Rušijo se mestne hiše in stolpnice v prah.
Med razvaline se prikrade gorila,
z nogama jezno zaloputne zraku zapah.

Svet skoti, potopi in ga izbriše,
spremeni njegovo podobo v črn skelet.
Učenjak v svoji ekspertizi zapiše,
da planet peša, da bo uničen pregret.

Gozd z infarktom pljuč zadušljivo umira,
zrak je s plini nasičen, težak in razgret,
vode zmanjkuje, vodovod se redno klorira,
duši se nebo, zemlja usiha in vodomet.

Usta so suha in žejna, vzdih je težak.
Le kako bi rešili ta zaplankani svet?
Slišati je bolne pse, ki lajajo v mrak.
Odpovedo misli, udeležba pravih besed.

Medlo je sonce, meseci so brez deževja,
o suhi zemlji in rekah raje ne govorimo,
po preobilnosti stvari nenasitne potrošnje
na planetu zaostalih goril nemočni zaspimo.

Zemlja je vročična, človeku je tuja.
Ne more se gibati ptica s konicami kril.
Je v svobodnem letenju enodnevnic nuja,
da človek sobiva s svetom norih goril?

...o0o...