Marjana pravilno ugotavlja, da denar ni nujno nekaj objektivnega/zunanjega, saj 'deluje' na nas le pod pogojem, da mi predhodno zavzamemo subjektiven odnos do njega. V tem smislu bo denar objektivno delal za nas oz. nam bo pomagal uresničevati naše plemenite in altruistične in namene, kar pa hkrati pomeni tudi , da se tako pojmovani denar ne razlikuje od njegove objektivne vloge, ki jo opravlja za tiste, ki z njegovo pomočjo uresničujejo njihove subjektivne/pristranske in egoistične cilje. V obeh primerih denar igra vlogo fetiša, to je v predmet zamrznjenega družbenega odnosa, ki nam vlada in ki se mu moramo podredit, da bomo lahko uresničevali svoje takšne ali drugačne cilje in namene. Denar v kapitalističnih družbenih odnosih opredmetuje predvsem odnos med delom in kapitalom (med delavcem in kapitalistom oz. med lastnikom proizvajalnih sredstev in delovne sile). Denar odraža pardoksnost odnosa med delom in kapitalom, ki bežita drug od drugega vsak v svojo svobodo, a se drug drugega ne moreta osvoboditi za nobeno ceno. Denar ne more obstajati samostojno, ne da bi bil hkrati kapital, delovanje pa ne more biti izraženo v denarju, če ne obstaja kot mezdno delo. Ta antagonizem si želita preseči obe strani: kapitalist se je zatekel v iluzijo, da denar na monetarnih trgih takorekoč neodvisno od dela ustvarja nov denar izven tega antagonističnega razmerja, delavec pa si kot potrošnik ustvarja iluzijo, da je njegovo mezdno delo prevzelo obliko kreativnega delovanja z zakasnelim užitkom. To iluzijo bega v svobodo in preseganja antagonimzma omogoča prav kredit, o katerem predvsem v prejšnjem sestavku piše Marjana. Če vzamemo razmerje med kapitalom in delom kot razmerje med gospodarjem in psom, ki želita vsak v svojo svobodo, a sta med sabo neločljivo priklenjena s povodcem, potem kredit opravlja funkcijo povodca na patent, ki podaljšuje njuno razdaljo, a sta kljub temu še vedno neločljivo povezana. Funkcija kredita pri omilitvi zaostrovanja antaganostičnega razmerja med delom in kapitalom je prvič prišla do izraza obdobju po borznem zlomu v začetku 30-let prejšnjega stoletja. To je čas razprav glede ponovne vzpostavitve in nato opustitve zlatega kritja. Keynes je s podobno mislečimi trdil, da je nujno prilagoditi kapitalistično vladavino na način, da bi vključila novo moč dela, ki se je takrat že izrazila v valu revolucionarnih aktivnosti, s sprejetjem nove, razširjene vloge države in poznejših monetarnih politik. Roosvelt je tako zato, da bi ugodil socialnim pritiskom, leta 33 odpravil zlato kritje in uvedel prožnejše ekonomske in socialne politike. Nasprotniki, ki jih je Keynes imenoval 'stranka' starega sveta, so trdili: 'Tega ne moremo imenovati drugače kot vladavina drhali. Morda država še tega ne vendar znašli smo se v revoluciji, ostrejši od francoske. Drhal je osvojila stol oblasti in skuša osvojiti bogastvo. Spoštovanje zakona in reda je končano.' Vlada je popustila družbenemu nezadovoljstvu s sprejetjem politik, ki spodkopavajo stabilnost valute, drhali pa so dovoli v samo srce kapitala. Problemi, ki nastanejo za kapital iz takšnega tipa razvoja, so postali jasni v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih. Nenehna ekspanzija kredita vključuje predvsem slabitev discipline trga, slabitev družbene discipline, ki jo vsiljuje zakon vrednosti. Z odlašanjem in prilagajanjem krize se omogoči preživetje neučinkovitih kapitalov in kar je s stališča kapitala še hujše, preživetje neučinkovitih in nepodredljivih delavcev. Hkrati pomeni, da finančni trgi postanejo avtonomni od blagovnih. Kredit hrani kredit. Da bi si izognili neplačevanju posojil in obresti, si morajo posojilojemalci izposoditi več. Čedalje večji delež odobrenega kredita so reaciklirani krediti, krediti katerih edini namen je odplačevaje posojil (pogosto zgolj obresti na posojila). Ko postaja struktura kredita čedalje bolj zapletena, jo je čedalje teže vzdrževati, pa tudi prekiniti. Celosten ' kreditni pok ' (uničenje fiktivnega kapitala) ne bi povzročil zgolj množične družbene stiske, temveč bi hkrati ogrozil obstoj bančnega sistema in s tem obstoječo strukturo kapitalizma. Kritike, ki so jih izrazili Keynesovi nasprotniki v dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja, so zato z vso silo izbruhnile v sedemdesetih, ko so tvorile osnovo za monetaristični napad na predpostavke o povojnem razvoju kapitalizma. Namera vlade ZDA, VB in drugih vlad , da bi vsilile tržno disciplino z zmanjšanjem ponudbe denarja, je povzročila hudo socialno stisko in gospodarsko uničenje. Izkazalo se je, da namere, po kateri bi prehiteli masovno uničenje fiktivnega kapitala, ni bilo mogoče uresničiti. Odgovor na recesijo zgodnjih devetdesetih let je bil znova stari 'keyesijanski' odgovor: z znižanjem obrestnih mer spodbuditi izposojanje, ustvariti nov denar z denarjem. Bolj ko se poglablja prepad med relano in monetarno akumulacijo, globlji je prepad med resnično podredivijo življenja in podreditvijo, ki jo zahteva požrešnost kapitala. Kapital mora za preživetje postati zahtevnejši. Bistvo neoliberalizma je gon po čedalje intenzivnejši podreditvi vseh vidikov življenja kapitalu. Neoliberalizem je poskus razrešitve krize s stopnjevanjem in reorganizacijo podreditve. Ločitev subjekta in objekta (razčlovečenje subjekta) z razširitvijo nadzora skozi denar pridobiva nove razsežnosti. Tako kot je kapital v osemnajstem stoletju svojo vladavino vzpostavil na z zagrajevanjem zemlje (torej ločitvijo ljudi od zemlje), skuša danes kapital krizo z zamejitvijo čedalje večjih področij družbene dejavnosti. Vsiljuje vladavino denarja tam, kjer je bila prej podreditev zgolj posredna. Poblagovljenje zemlje, čedalje večje poblagovljenje zdravstva in izobraževanja, razširitev koncepta lastnine na programsko opremo in gene, krčenje socialne pomoči v državah, kjer še obstaja, povečanja stresa na delu: vse to so ukrepi, katerih namen je razširiti in zaostriti podreditev in ki označujejo nova področja z geslom: 'Ta področja so sedaj neposredno podrejena vladavini kapitala in denarja.' V 'očiščenju' denarja od njegove monetarne funkcije in v povratku k predkenesyanskem denarju, v vračanju v čase in modele 'stark starega sveta', preden je bogastvo prevzela 'drhal', jaz ne vodim možnosti za umik denarja iz sfer, ki jih je osvojil in za razblagovljenje/defitišazacijo družbenih odnosov. Povratek preprosto ni mogoč brez zaostritve antaganomizma med delom in kapitalom, ki se lahko razreši v tipu tiranskega korporativizma, ki ga poznamo ravno iz tridesetih let tako obliki nacizma, fašizma kot revolucionarnega leninizma/stalinizma. Tudi v tirolskem modelu ne vidim kakšnega demokratičnega presežka, ki bi ga lahko prakticirali globalno, pač pa obliko lokalnega displiniranja kapitala in dela s trdo roko lokalnega župana, ki je močno zategnil povodec v stilu idealov 'strank starega sveta', ki je dal ekonomske rezultate z gospodarskim avtatrkizmom in 'zamrznjenem' antagonizma med delom in kapitalom. Globalno soodvisen svet terja za razrešitev antagonizma med delom in kapitalom po bolj odprte odgovore ali bolje povedano: veliko množico drugačnih/različnih odgovorov, ki bodo odprti drug drugega tako, da bodo lahko tvorili globalen sistem različnih praks, s katerim bodo presegle antagonizem med delom kapitalom in poblagovljenje medčloveških odnosov kot ga pooseblja denar.

---
titud

[ Odgovori na to | # ]