NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    O denarju 5: Kako nas programirajo obresti   
    sreda, 15. marec 2006 @ 05:20 CET
    Uporabnik: Marjana

    Obresti so na prvi pogled videti kot izredno pametna pogruntavščina. Denar, ki ga trenutno ne potrebujem, bom spravila v banko in ko ga bom spet potrebovala, bo znesek večji. Po istem načelu delujejo vse naložbe: z obstoječim denarjem 'pridelati' čim več dodatnega denarja.

    Ampak to pomeni, da bo banka moj denar morala 'obogatiti'. V interesu banke je, da čim več razpoložljivega denarja 'donosno naloži'. To pomeni, da ga posodi ali investira nekam, kjer bo zaslužila za izplačilo mojih obresti, za svoje stroške ter ustvarila še kaj profita zase. Vse naložbe v denarnem sistemu so v lovu za obrestmi oziroma donosom.

    Če predpostavimo, da je količina denarja in obseg proizvodnje v nekem obdobju nespremenjen, to neposredno pomeni, da bo prišlo med ljudmi do boja, komu bo uspelo prislužiti dodatni denar za odplačilo obresti (in seveda lasten zaslužek). Nekdo drug bo na ta račun moral izgubiti svoj denar.

    Druga možnost je, da se poveča količina denarja v obtoku. Ampak če količina denarja narašča hitreje kot količina proizvedenih oz. ponujenih dobrin ali storitev, pride do inflacije (ali celo hiperinflacije). Imamo sicer več denarja (nominalno), vendar zanj dobimo manj dobrin. To se dogaja bolj pogosto kot se zavedamo.



    Seveda je osnovna predpostavka, vgrajena v ekonomski sistem, ta, da bo produktivnost naraščala in bo torej proizvedenih oz. ponujenih več in več dobrin ali storitev. Če nismo pozorni, nas lahko ta argument kaj hitro prepriča, da je potemtakem vse v redu.

    Ampak vprašajmo se, kako tako razmišljanje vpliva na človeško obnašanje: neposredno sili v čim večjo proizvodnjo in ustvarjanje čim več profita, kar pomeni zmanjševanje stroškov, tudi če je to na račun izkoriščanja poceni delovne sile. Posledica je tudi prepričevanje ljudi v čim večjo potrošnjo ter proizvajanje blaga s kratkim rokom trajanja.

    To sliko sem namenoma predstavila zelo enostransko, ker sem prepričana da mehanizem obresti, na katerih je zasnovan denarni sistem, stimulira človeško obnašanje v zgoraj opisano smer. Obresti so kot očala, skozi katera vidimo le ped pred svojim nosom. Zato je potrebno zavestno upravljanje z denarjem in za uresničevanje bolj etičnih ciljev moramo v resnici delovati v nasprotju z 'logiko' denarnega sistema. Počutimo se kot bi plavali proti toku.

    V prejšnjem članku sem opisala kako banke ustvarjajo denar. Na tak način je ustvarjenega več kot 90% denarja v obtoku – in ves ta denar je že v izhodišču obremenjen z obveznostjo plačila obresti ter torej stimulira aktivnost ljudi v zgoraj opisano smer.

    Margrit Kennedy (avtorica knjige Interest and Inflation Free Money) trdi, da je v vsaki ceni, ki jo danes plačamo, določen odstotek obresti, ki so vračunane v stroške preko uporabljenega kapitala. V povprečju je ta odstotek 40%, glede na to kakšen je odnos med vloženim kapitalom in delovno silo.

    Obresti usmerjajo tok denarja od tistih, ki imajo manj denarja kot ga potrebujejo, k tistim, ki imajo več denarja kot ga potrebujejo. Razlike med revnimi in bogatimi se večajo, tako na nivoju držav kot tudi znotraj njih. Izredno priporočam prebrati krajši članek o obrestih, ki je objavljen na internetu: http://www.margritkennedy.de/english/M.Kennedy-English.pdf

    Zanimiv je primer iz starega Egipta, kjer so ljudje shranjevali žito v skupnih skladiščih. To žito je bilo s časom vredno vedno manj: žito je propadalo, kvaliteta se je manjšala, nekaj so ga tudi pojedle živali. Na tem principu so nekateri poskušali zasnovati drugačen denarni sistem, ki bi bil bolj usklajen z naravo.

    Najbolj znan je verjetno Silvio Gesell, ki je predlagal uporabo ležarin (demurrage), katerih učinek je ravno nasproten kot učinek obresti. Če obresti povzročijo, da gledamo zelo kratkoročno, potem ležarine spodbujajo dolgoročno gledanje.

    Članek, ki na zelo preprost način opiše način delovanja ležarin (in poda zelo uspešen poskus uporabe le-teh) je bil pred časom že objavljen na Pozitivkah, zato razlage ne bom ponavljala, vsem ki članka niso prebrali pa priporočam tudi to: Čudež tirolskega župana

    Vir:
    The Future of Money; Bernard Lieataer

    O denarju 1

    O denarju 4

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • http://www.margritkenne...
  • Čudež tirolskega župana
  • O denarju 1
  • O denarju 4
  • Več od avtorja Marjana
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/ODenarju5KakoNasProgramirajoObresti

    No trackback comments for this entry.
    O denarju 5: Kako nas programirajo obresti | 4 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    O denarju 5: Kako nas programirajo obresti

    Prispeval/a: gabriel s dne sreda, 15. marec 2006 @ 10:30 CET
    Pozdravljena Marjana!

    Deset minut nazaj ni bil možen vnos komentarja, pa sem ti po mail-u poslal tisto, kar me zanima! Malce me čudi, da skoraj ni komentarjev na to temo, menim pa, da je bistvena, če ne ena pomembnejših za preživetje človeštva! Jasno je, da oligarhije povsod po svetu ne gledajo naklonjeno na takšen način uporabe denarja, kot jo omenjaš v primerih iz prve polovice prejšnjega stoletja, je pa najbolj pravičen do vseh udeležencev pri njegovem obtoku. Zelo so zanimivi članki in internetne strani, ki si jih posredovala! To daje misliti človeku in zadeva je zelo pozitivna, lahko se ti samo zahvalim za vse skupaj!


    Lep pozdrav! gabriel s


    O denarju 5: Kako nas programirajo obresti

    Prispeval/a: lučkica dne četrtek, 16. marec 2006 @ 22:58 CET
    Presenečena sem, ker ni nobenih komentarjev na to temo. Kaj se ne bi združili istomisleči.


    O denarju 5: Kako nas programirajo obresti

    Prispeval/a: Ljuba dne nedelja, 19. marec 2006 @ 13:50 CET

    Lučkica, jaz sem pa presenečena, da ti, ki si izrazila svoje presenečenje nad pomanjkanjem komentatorjev v zvezi z obrestmi, nisi o obrestih ničesar napisala. Če si se že oglasila, bi lahko dodala kakšno svoje mnenje, ne pa da vihaš nos in se zmrduješ nad ne-komentatorji, saj s svojim ne-komentiranjem tudi ti spadaš mednje.

    Sploh pa - ne mi več tumbat o obrestih!
    Gledam svoj mesečni izpisek Gorenjske banke za mesec februar in vidim:

    obresti pozitivnega stanja: plus 174, 59 SIT
    nadomestilo za vodenje računa: minus 457, 60 SIT

    Torej imam ta mesec v bistvu minus 283,01 SIT obresti?!
    Če bi imela na računu recimo le nekaj tisočakov, bi v enem letu ostala brez denarja, ker bi mi vsega pobrala banka za vodenje računa!

    Po moje bi bilo najbolje spet hraniti denar v nogavici, a kaj ko potrebujem račun zaradi nakazovanja denarja knjigarn in založb za prodane knjige. Žal!

    Ljuba




    O denarju 5: Kako nas programirajo obresti

    Prispeval/a: titud dne sreda, 22. marec 2006 @ 07:58 CET
    Marjana pravilno ugotavlja, da denar ni nujno nekaj objektivnega/zunanjega, saj 'deluje' na nas le pod pogojem, da mi predhodno zavzamemo subjektiven odnos do njega. V tem smislu bo denar objektivno delal za nas oz. nam bo pomagal uresničevati naše plemenite in altruistične in namene, kar pa hkrati pomeni tudi , da se tako pojmovani denar ne razlikuje od njegove objektivne vloge, ki jo opravlja za tiste, ki z njegovo pomočjo uresničujejo njihove subjektivne/pristranske in egoistične cilje. V obeh primerih denar igra vlogo fetiša, to je v predmet zamrznjenega družbenega odnosa, ki nam vlada in ki se mu moramo podredit, da bomo lahko uresničevali svoje takšne ali drugačne cilje in namene. Denar v kapitalističnih družbenih odnosih opredmetuje predvsem odnos med delom in kapitalom (med delavcem in kapitalistom oz. med lastnikom proizvajalnih sredstev in delovne sile). Denar odraža pardoksnost odnosa med delom in kapitalom, ki bežita drug od drugega vsak v svojo svobodo, a se drug drugega ne moreta osvoboditi za nobeno ceno. Denar ne more obstajati samostojno, ne da bi bil hkrati kapital, delovanje pa ne more biti izraženo v denarju, če ne obstaja kot mezdno delo. Ta antagonizem si želita preseči obe strani: kapitalist se je zatekel v iluzijo, da denar na monetarnih trgih takorekoč neodvisno od dela ustvarja nov denar izven tega antagonističnega razmerja, delavec pa si kot potrošnik ustvarja iluzijo, da je njegovo mezdno delo prevzelo obliko kreativnega delovanja z zakasnelim užitkom. To iluzijo bega v svobodo in preseganja antagonimzma omogoča prav kredit, o katerem predvsem v prejšnjem sestavku piše Marjana. Če vzamemo razmerje med kapitalom in delom kot razmerje med gospodarjem in psom, ki želita vsak v svojo svobodo, a sta med sabo neločljivo priklenjena s povodcem, potem kredit opravlja funkcijo povodca na patent, ki podaljšuje njuno razdaljo, a sta kljub temu še vedno neločljivo povezana. Funkcija kredita pri omilitvi zaostrovanja antaganostičnega razmerja med delom in kapitalom je prvič prišla do izraza obdobju po borznem zlomu v začetku 30-let prejšnjega stoletja. To je čas razprav glede ponovne vzpostavitve in nato opustitve zlatega kritja. Keynes je s podobno mislečimi trdil, da je nujno prilagoditi kapitalistično vladavino na način, da bi vključila novo moč dela, ki se je takrat že izrazila v valu revolucionarnih aktivnosti, s sprejetjem nove, razširjene vloge države in poznejših monetarnih politik. Roosvelt je tako zato, da bi ugodil socialnim pritiskom, leta 33 odpravil zlato kritje in uvedel prožnejše ekonomske in socialne politike. Nasprotniki, ki jih je Keynes imenoval 'stranka' starega sveta, so trdili: 'Tega ne moremo imenovati drugače kot vladavina drhali. Morda država še tega ne vendar znašli smo se v revoluciji, ostrejši od francoske. Drhal je osvojila stol oblasti in skuša osvojiti bogastvo. Spoštovanje zakona in reda je končano.' Vlada je popustila družbenemu nezadovoljstvu s sprejetjem politik, ki spodkopavajo stabilnost valute, drhali pa so dovoli v samo srce kapitala. Problemi, ki nastanejo za kapital iz takšnega tipa razvoja, so postali jasni v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih. Nenehna ekspanzija kredita vključuje predvsem slabitev discipline trga, slabitev družbene discipline, ki jo vsiljuje zakon vrednosti. Z odlašanjem in prilagajanjem krize se omogoči preživetje neučinkovitih kapitalov in kar je s stališča kapitala še hujše, preživetje neučinkovitih in nepodredljivih delavcev. Hkrati pomeni, da finančni trgi postanejo avtonomni od blagovnih. Kredit hrani kredit. Da bi si izognili neplačevanju posojil in obresti, si morajo posojilojemalci izposoditi več. Čedalje večji delež odobrenega kredita so reaciklirani krediti, krediti katerih edini namen je odplačevaje posojil (pogosto zgolj obresti na posojila). Ko postaja struktura kredita čedalje bolj zapletena, jo je čedalje teže vzdrževati, pa tudi prekiniti. Celosten ' kreditni pok ' (uničenje fiktivnega kapitala) ne bi povzročil zgolj množične družbene stiske, temveč bi hkrati ogrozil obstoj bančnega sistema in s tem obstoječo strukturo kapitalizma. Kritike, ki so jih izrazili Keynesovi nasprotniki v dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja, so zato z vso silo izbruhnile v sedemdesetih, ko so tvorile osnovo za monetaristični napad na predpostavke o povojnem razvoju kapitalizma. Namera vlade ZDA, VB in drugih vlad , da bi vsilile tržno disciplino z zmanjšanjem ponudbe denarja, je povzročila hudo socialno stisko in gospodarsko uničenje. Izkazalo se je, da namere, po kateri bi prehiteli masovno uničenje fiktivnega kapitala, ni bilo mogoče uresničiti. Odgovor na recesijo zgodnjih devetdesetih let je bil znova stari 'keyesijanski' odgovor: z znižanjem obrestnih mer spodbuditi izposojanje, ustvariti nov denar z denarjem. Bolj ko se poglablja prepad med relano in monetarno akumulacijo, globlji je prepad med resnično podredivijo življenja in podreditvijo, ki jo zahteva požrešnost kapitala. Kapital mora za preživetje postati zahtevnejši. Bistvo neoliberalizma je gon po čedalje intenzivnejši podreditvi vseh vidikov življenja kapitalu. Neoliberalizem je poskus razrešitve krize s stopnjevanjem in reorganizacijo podreditve. Ločitev subjekta in objekta (razčlovečenje subjekta) z razširitvijo nadzora skozi denar pridobiva nove razsežnosti. Tako kot je kapital v osemnajstem stoletju svojo vladavino vzpostavil na z zagrajevanjem zemlje (torej ločitvijo ljudi od zemlje), skuša danes kapital krizo z zamejitvijo čedalje večjih področij družbene dejavnosti. Vsiljuje vladavino denarja tam, kjer je bila prej podreditev zgolj posredna. Poblagovljenje zemlje, čedalje večje poblagovljenje zdravstva in izobraževanja, razširitev koncepta lastnine na programsko opremo in gene, krčenje socialne pomoči v državah, kjer še obstaja, povečanja stresa na delu: vse to so ukrepi, katerih namen je razširiti in zaostriti podreditev in ki označujejo nova področja z geslom: 'Ta področja so sedaj neposredno podrejena vladavini kapitala in denarja.' V 'očiščenju' denarja od njegove monetarne funkcije in v povratku k predkenesyanskem denarju, v vračanju v čase in modele 'stark starega sveta', preden je bogastvo prevzela 'drhal', jaz ne vodim možnosti za umik denarja iz sfer, ki jih je osvojil in za razblagovljenje/defitišazacijo družbenih odnosov. Povratek preprosto ni mogoč brez zaostritve antaganomizma med delom in kapitalom, ki se lahko razreši v tipu tiranskega korporativizma, ki ga poznamo ravno iz tridesetih let tako obliki nacizma, fašizma kot revolucionarnega leninizma/stalinizma. Tudi v tirolskem modelu ne vidim kakšnega demokratičnega presežka, ki bi ga lahko prakticirali globalno, pač pa obliko lokalnega displiniranja kapitala in dela s trdo roko lokalnega župana, ki je močno zategnil povodec v stilu idealov 'strank starega sveta', ki je dal ekonomske rezultate z gospodarskim avtatrkizmom in 'zamrznjenem' antagonizma med delom in kapitalom. Globalno soodvisen svet terja za razrešitev antagonizma med delom in kapitalom po bolj odprte odgovore ali bolje povedano: veliko množico drugačnih/različnih odgovorov, ki bodo odprti drug drugega tako, da bodo lahko tvorili globalen sistem različnih praks, s katerim bodo presegle antagonizem med delom kapitalom in poblagovljenje medčloveških odnosov kot ga pooseblja denar.

    ---
    titud



    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,48 seconds