Piše: Igor Kononenko

Rinzai (kitajsko: Lin Chi) (?-866)
Razsvetljeni mojster zena in duhovni učitelj

Rinzai je japonsko ime kitajskega zenovskega mojstra Lin Chia, po katerem se imenuje pomembnejša šola zena (kitajsko: chan), ki je bila v dvanajstem stoletju prenešena iz Kitajske na Japonsko. Lin Chi se je rodil v začetku 9. stoletja v današnji provinci Shantung na Kitajskem. Zgodaj je začutil duhovno žejo in je postal menih. Kot mladenič je študiral sutre in številne komentarje svetih tekstov. Pri dvajsetih letih ga ortodoksna doktrina in njeni rituali niso več zanimali, začel je iskati pot do neposrednega vpogleda. Na potovanjih je iskal učitelja, dokler ni prišel do samostana mojstra Huang Po-a. Po treh letih je dosegel razsvetljenje.

Nekaj časa je Lin Chi ostal pri Haung Poju, zatem pa je začel potovati in poučevati. V času velikega preganjanja budizma (okoli leta 845) je bilo uničenih skoraj pet tisoč velikih templjev in 40.000 manjših centrov. Četrt milijona menihov in nun je bilo prisiljenih vrniti se v posvetno življenje, ostali pa so se skrivali. Lin Chi pa je nadaljeval svoje poslanstvo, kot da si nič posebnega ne dogaja. Leta 851 se je naselil v samostanu Hsing-Hua v prefekturi Taming. Tam so tudi nastali spisi o njegovem učenju. Preganjanje budizma je prenehalo in Lin Chi je postal znan po celi Kitajski in od povsod so prihajali menihi, da bi se učili od velikega mojstra. Sam je protestiral proti temu, da so ga imeli za svetega človeka in ga povzdigovali nad druge. Po smrti mu je cesarski dvor podelil naziv Hui-chao – 'Modra Presvetlitev'.

Njegova pot (priprava) do razsvetljenja je bila sicer dolga, razsvetljenje pa je prišlo nenadoma in z njegove strani nepričakovano. Tri leta je prebival v samostanu pri Huang Poju, ne da bi se izpostavljal, hkrati pa ni čutil napredka. Ostali menihi so mu svetovali, naj poskusi z direktnim vprašanjem mojstru. Trikrat je postavil vprašanje Huang Po-ju in vsakič ga je Huang Po udaril. Lin Chi ni razumel mojstrovega sporočila in je bil razočaran. Odločil se je zapustiti samostan. Ob slovesu mu je Huang Po svetoval, naj gre do sosednjega samostana, ki ga je vodil mojster Ta-yu. Ko je prispel tja, mu je Ta-yu dejal, da je Huang Po ravnal z njim izredno sočutno – s svojim ravnanjem je le želel pregnati Lin Chijevo nadlogo. V tem trenutku se je Lin Chi razsvetlil – spoznal je nesmiselnost svojih vprašanj, ki jih je postavljal Huang Poju kot tudi nesmiselnost vsakega iskanja, ki ga postavlja um. Na Ta-yujeve besede je odgovoril, da je Huang Pojevo učenje zelo preprosto in da v njem pravzaprav ni ničesar. Ta-yu mu je rekel, naj se vrne k Huang Poju, ki je njegov pravi učitelj. Ko se je vrnil, ga je Huang Po vprašal, zakaj se je vrnil tako hitro. Lin Chi je odvrnil, da se je vrnil, ker je bil Huang Po tako dober do njega. Povedal mu je, kaj se je zgodilo pri mojstru Ta-yu. Huang Po je vzkliknil, da im Ta-yu velika usta in da ga bo naslednjič oklofutal. Lin Chi je odvrnil, da ni potrebno čakati in je udaril Haung Poja.

Učenje mojstra Lin Chija je bilo neposredno, grobo in navidez brezobzirno. Ni se obotavljal udariti učence, če je opazil, da jim je treba izbiti iz uma njihove navezanosti ali konvencionalno razmišljanje in logiko – namen je odpreti um onstran vsakega razumevanja. Kadar je Lin Chi postavil vprašanje, odgovor ni mogel izhajati iz logike, tradicionalnih učenj ali sklepanja. Učenci se niso mogli naslanjati na noben model ali vzorec razmišljanja – edini možni izhod je odpreti um neposredni izkušnji svoje lastne narave. Ljudje so omejeni z zaporedno kognicijo – močno tendenco, da si misli neprestano sledijo ena za drugo. Da se preseka ta brezkončna veriga misli, učitelj uporablja prijeme, ki jih um ne pričakuje. Ista beseda ali gib ali krik ima zato v različnih kontekstih lahko popolnoma drugačen pomen in namen. Lin Chi je zavrgel vsa religiozna pravila in predstave ter filozofski in šolski pristop k učenju budizma. Vedno je poudarjal in izkazoval spontanost, absolutno svobodo in praznino. Spodbujal je učence, da se osvobodijo vpliva znanstvenih konceptov kot tudi vpliva učiteljev, vključno z njim samim.

CITATI:

»Če ima kdo vprašanje, naj vpraša zdaj. Toda v trenutku ko odprete usta, ste že na napačni poti.«

»V trenutku, ko učenec pomežikne z očmi, je že na napačni poti. V trenutku, ko poskuša misliti, je ločen. V trenutku, ko pomisli, je že daleč stran.«

»Kot jaz vidim, ni tako mnogo za storiti. Samo preprosto bodi– nosi svojo haljo, jej svojo hrano, in naj čas beži, ne da bi karkoli (namenskega) počel.«

»Kar vam želim predočiti, je, da ne smete sprejemati zavajajočih mnenj drugih. Če želiš delovati, deluj. Ne obotavljaj se!«

»Na vaši kepi rdečega mesa je resnični človek brez oznake, ki neprestano vstopa in izstopa iz obraza vsakega od vas. Tisti, ki se še niste prepričali, glejte, glejte!«

»Poglejte lesene lutke, ki igrajo na odru! Vsi njihovi gibi in skoki so odvisni od človeka zadaj.«

»To tvoje fizično telo, ki je sestavljeno iz štirih osnovnih elementov, ne more niti razlagati učenja niti ga poslušati. Torej, kaj sploh lahko razlaga in posluša učenje? Ta čisti Ti, ki razločno stoji pred menoj, sijoč a brez vsake oblike – ta lahko razlaga učenje in ga posluša! Razumi to in ne boš nič drugačen od Patriarha Bude.«

»Jaz nimam ene same metode, ki bi jo dal vsakomur, ampak vsakega odrešim od težave (navezanosti), kakršnakoli že je, in človeka osvobodim.«

»Prijatelji, to vam pravim: ne obstaja Buda, nobena duhovna pot, ki bi ji bilo treba slediti, nobeno urjenje in nobena realizacija. Kaj tako mrzlično iščete? Da bi postavili glavo na vrh svoje lastne glave, vi slepi idioti? Vaša glava je prav tam, kjer mora biti. Težava je v tem, da ne verjamete dovolj vase.«

»Prenehajte se obračati navzven in ne bodite navezani niti na moje besede. Samo prenehajte se držati preteklosti in hrepeneti po prihodnosti. To bo veliko bolje kot desetletno romanje.«

»Med vsemi učenci iz vseh strani, ki sledijo Poti, nihče še ni prišel k meni, ki ne bi bil odvisen od nečesa. Tu jih udarim prav na začetku. Če pridejo naprej in uporabljajo roke, jih udarim po rokah; če stopijo naprej in uporabljajo usta, jih udarim po ustih; če pridejo naprej in uporabljajo oči, jih udarim po očeh.«

»Niti eden še ni prišel v popolni svobodi. Vsi zahtevajo bistroumnost od starca. Jaz sam nimam nobenega učenja, ki bi ga ponudil ljudem. Sledniki poti od vsepovsod, poskusite priti k meni, ne da bi bili navezani na stvari. Takrat bi se posvetoval z vami.«

»Vsi oponašate moje kričanje, toda naj vam dam preizkus. Eden pride iz vzhodne dvorane in drugi iz zahodne. Srečata se in istočasno zakričita. Ali lahko ločite gosta od gostitelja – nerazsvetljenega od razsvetljenega? Če ne morete, vam je prepovedano oponašati moje kričanje.«

»Ko je čas, da se oblečete, se oblecite. Ko morate hoditi, hodite. Ko morate sesti, sedite. Bodite preprosti lastni jaz v preprostem vsakodnevnem življenju, neobremenjeni z iskanjem razsvetlitve. Ko ste utrujeni, se ulezite. Neumni se vam bodo smejali, toda modri bodo razumeli.«

»Če srečate na cesti Budo, ga ubijte! Če srečate patriarhe, jih tudi ubijte...«

»Nirvana je mrtev štor, da lahko privežeš nanj svojega osla. Sveta učenja so samo seznami duhov - listi papirja, primerni za brisanje gnoja iz vaših turov.«

»Menihi v tem samostanu ne berejo svetih tekstov... in se ne učijo meditacije... Vse, kar storim, je, da iz njih naredim bude in patriarhe.«

»Samo človek Poti posluša moje predavanje; od ničesar ni odvisen – je oče in mati vseh Bud.«

»Če želite svobodno živeti ali umreti, oditi ali ostati, se obleči ali sleči, potem prav zdaj spoznajte človeka, ki posluša moje predavanje. Je brez oblike, brez lastnosti, brez korenin, brez izvora, in brez bivališča, pa vendar zelo čil in živahen.«

»Človek Poti ne pusti za seboj nobene sledi svoje aktivnosti.«

»Trenutno nimam druge možnosti, kot da govorim veliko bedarij in neumnosti. Ne pustite se zapeljati.«

»Niti v svetu niti onstran sveta ne obstaja noben Buda niti Učenje. Tudi če bi take stvari obstajale, bi bile samo pripomočki in besedila za usmerjanje malih otrok, prikladna zdravila za bolezen, prikazovalniki imen in fraz. Ti si tisti, ki prav zdaj žareče in živahno dojemaš, veš in razjasnjuješ – ti si tisti, ki lepiš vsa imena in fraze.«

»Ko ob vseh teh besedah sami od sebe prižgete luč znotraj vas samih in nikoli ne iščete drugje, potem veste, da vaše telo in um nista drugačna od Patriarhovega-Budinega in da ne obstaja nič nujnega za narediti – to se imenuje sprejeti Učenje.«

»Ker je um neobstoječ, kjerkoli ste, ste osvobojeni.«

»Ne moreš ustaviti misli, ki se pojavljajo in izginjajo v tvojem umu? Pridobi resnično zavedanje, ki seva brezmejno; osredotočiti se moraš na tisto, kar se ne premika.«

»Da bi spoznal, da ne obstajajo niti oblike, niti imena - nič, za čemer bi se bilo treba gnati, uporabi Meč Modrosti. Tudi najostrejši meč je treba nenehno brusiti.«

Učitelji modrosti 35

Učitelji modrosti 37