Od potopitve Titanika (1912) - Velikana, do lani nasedle Concordie (2011) - Sloge, Soglasja, je preteklo 100 let, kar je le dober vdih in izdih ene inkarnacije.

Potopil se je "ponos civilizacije" z veliko žrtvami, lani pa je nasedla "megalomanija človeštva", na srečo brez velikih žrtev.

Svetovna dogodka sporočata: "Ljudje, poskrbite za Slogo in Soglasje, kajti luknje in razpoke v barki Civilizacije povzročajo sebičnost, požrešnost, tekmovanje in boj za prevlado. Pričnite sodelovati, kajti le duh Skupne Zavesti vas lahko naredi za Velikane."

Svit Valovnik

Piše: Gaja V. v novi Hani www.revija-hana.com

Razveza zakona
Pisateljica Rita Nakashima Brock je napisala: »SPOSOBNOST, DA DELUJEŠ V LJUBEZNI IN Z NJO, DA SI NENASILEN, ŠIROKOSRČEN IN DA SPOŠTUJEŠ PRAVICE IN POTREBE DRUGIH, IZHAJA IZ TEGA, DA STA TI BILA V OTROŠTVU NAKLONJENA ŠIROKOSRČNA IN NEŽNA LJUBEZEN TER SPOŠTOVANJE.«

Razveza zakona je zelo huda čustvena obremenitev za vso družino, še posebej boleče to občutijo otroci. Starši se ob razvezi zakona premalo zavedajo posledic, ki jih to obdobje lahko pusti na otroku. Pogosto so tako obremenjeni s svojimi težavami in nesoglasji, da pozabijo na najranljivejša bitja – na svoje otroke. Otroci zaradi svoje negotovosti in strahu dogajanje med starši pozorno spremljajo, čeprav ga ne razumejo. So zmedeni, prestrašeni, prizadeti, žalostni. Sprejeti morajo vse, kar se dogaja okoli njih, in na to nimajo nobenega vpliva.

Mnogi se na različne načine trudijo osvoboditi starih vsebin, starih vzorcev.
Del tega starega je tudi strah, bolečina, trpljenje…
Staro je prav vse kar je shranjeno v spominu.
Toda v spominu je shranjeno tudi znanje in izkušnje potrebno za preživetje.

Kaj torej sploh pomeni osvoboditev od vsega starega?

Osvoboditev od starega ne pomeni blokado ali poslabšanje spomina.
To preprosto pomeni povsem novo razumevanje prave vloge vsega starega v naših življenjih.
Namreč odnos, ki ga sedaj imamo do starega in vseh starih vsebin, je v glavnem nezavedna identifikacija s starim in poveličevanje njegove vloge ali pa odrivanje in bežanje od dela teh vsebin.

Le kaj bi brez tistih, ki iščejo znanstven odgovor na vprašanja, ki se tičejo razmerij med moškimi in ženskami. Raziskovalci (da, sliši se zelo klišejsko, a slovenščina žal nima drugega primernega izraza) z Univerze Radboud na Nizozemskem so poskusili na znanstven način potrditi staro modrost, da se moškim ob prisotnosti predstavnice nasprotnega spola zmanjšajo kognitivne sposobnosti.

Izkazalo se je, da stara, izkustveno potrjena modrost drži. Z dvema poskusoma so dokazali, da se miselne sposobnosti moških zmanjšajo že, če vedo, da je v bližini ženska (in je ne vidijo) ali celo, če zgolj pričakujejo stik z žensko. Nasprotno pa poslabšanja miselnih sposobnosti niso opazili pri ženskah, ki so vedele, da jih opazuje moški ali pa so pričakovale stik z osebo moškega spola.

Temeljno vprašanje filozofije danes, pravi Alain Badiou, je vprašanje razmerja med končnim in neskončnim. Ali natančneje rečeno: naša dolžnost je, da na nov način oblikujemo vprašanje ali problem, povezan z razmerji med končnim in neskončnim. Zakaj je treba govoriti o taki dolžnosti? O njej je treba govoriti zato, ker obstaja obdobje, ki ga ustvarjajo ljudje, v njem pa se dogaja nekaj zelo posebnega.

To je obdobje prehoda iz enega sveta v drugega, iz ene realnosti v drugo, iz enega reda v drugega. Kar sicer v družbenem polju ni vidno, je nenadoma povsem očitno. Ekscesi, perverznosti, patologija, skrajni pojavi, manipuliranje z ljudmi, nevidno družbeno nasilje – vse je kot na dlani in vsakdo se lahko prepriča na svoje oči o tem, kar se je ves čas že dogajalo. To so zelo vznemirljivi časi.

Družinski zakonik v temeljih spreminja pojmovanje družine.

Življenski skupnosti ženske in moškega namreč ne priznava posebnega pomena za zasnovanje družine. / 3 člen /

S tem družina ni več vrednota, ampak definicija.

D. zakonik ne prinaša novih pravic enostarševskim, ovdovelim ,ločenim, rejniškim, neporočenim in poročenim družinam.

Tako se bodo zbegano spraševali tisti ''srečni'' otroci, ki jih bodo, kot ljubka darila, dobili /z blagoslovom države/ , že vnaprej zagarantirano - a nikjer preverjeno!, -ljubeči homosksualni pari.

Torej vsi ti otroci, ki bodo, ko bodo vsaj malo odrasli, spoznali, da so njihovo ''jajce'' podtaknili v čisto drugo gnezdo, kot je pa njhovo - lastno.

Začudeno in z malo otroške zavisti, bodo gledali tiste svoje sovrstnike in sošolce, ki imajo oba, in mamico in očka, oni pa, namesto tega, dve ''tetici'', ali dva 'strička'.

In, ki se bodo, nemara z žalostjo v očeh spraševali: Ampaak kdo in kje sta moja prava mamica in oči ?

V gorskih višavah sredi neokrnjene narave in lepote, v nedostopnem skalovju, se prebuja gospodar višav.

Zgodnji jutranji žarki sonca so orla prebudili v hipu in že je zamahnil s svojimi mogočnimi krili, ter se dvignil v praznino širnega neba.

Nikjer nobenih omejitev, nikjer poti in ovir, le neskončna svoboda gibanja v vseh smereh.
Ko bo čas za lov, ga bo na to spomnil njegov prazen želodec, sedaj pa še nima nobenih planov kaj bo počel ta hip.

Zato se je v celoti prepustil čarobnemu življenju, ki mu je podarjeno.
Tako je življenje orla.

V mesecu marcu imamo ženske kar dva posebej nam namenjena dneva. Prvi je posvečen vsem ženskam, drugi pa ženskam, ki so tudi matere. Če si ženska, mati in imaš ta mesec še rojstni dan, si sploh ne predstavljam, kako zvoziš.

Pridna čebelica
Pred okoli sto leti je bilo povsem nepredstavljivo, da ženska vodi državo, s svojim volilnim glasom vpliva na sestavo političnega telesa, se izobražuje, poklicno udejstvuje, služi svoj denar, se odloča o tem, s kom bo ali ne vstopila v intimne odnose, bo ali ne imele otroke … Ja, o vseh teh, nam tako samoumevnih, pravicah, so naše (pra)babice lahko le sanjale. V določenih predelih sveta, žal, o njih ženske sanjajo še tudi danes.

Človek in njegova želja po svobodi sta neločljiva skozi vso zgodovino do danes in tako bo tudi v prihodnosti, saj smo dosegli le »relativno svobodo, svobodo ega«.

Tudi danes ko se zdi, da nekateri živimo v svobodnih demokratičnih družbah z mnogimi svoboščinami in človekovimi pravicami, je videti, da s to svobodo nekaj ni povsem kot bi moralo biti.
Te svobode so priborjene največkrat s krvjo in trpljenjem.
Priboril jih je ego na načine kot pač zna, največkrat z orožjem in nasilnimi dejanji.
Sami lahko vidimo kako mnogi pojmujejo svobodo, ki postane nič kaj drugega kot anarhija in silna zmeda.

Skozi stoletja in tisočletja razvoja se je človeški ego le krepil.
Stvari s katerimi se je posameznik sploh lahko poistovetil je nekoč bilo manj, z razvojem pa čedalje več.
Sprva se je človek identificiral s skupino, plemenom, kasneje pa z nacijo.

Prepričanja, verovanja, tradicija, trenutna spoznanja in znanja, partner, čustva, ideje, , guruji, bogovi…, za vse to se je človek vezal in vse to je postal njegov ego, ki je tvoril skupaj z drugimi kolektivni ego.
Tako je nastajal »jaz«.
Jaz je tudi vezanost za telo, za materialno, vidno, izmerljivo…

Potreba je znotraj tebe, če ji slediš. Komurkoli slediš imaš neko potrebo. Dokler… Dokler ne sprevidiš in ko sprevidiš takrat veš, da je to bila le potreba. In od takrat naprej lahko hodiš za nekom, ker ti je zabavno.

Vsak od nas se je rodil »nepopisan« s potrebami. V potrebe je človeško življenje postavil koncept definicij. Abstraktna forma, ki nima nič skupnega s tem kar se v resnici dogaja. Neka zgodba, ki jo je nekdo povedal in jo zdaj trobijo že vsi, ki so jo kdajkoli slišali in ji začeli verjeti. »Ljudje smo hodeče potrebe…«

Vendar pa je resnica nekolikanj drugačna. Kaj če bi se rodili v družbi, kjer ne bi izražali potreb temveč le naklonjenost, ljubezen. Do njihovega izraza niti ne bi prišlo, vse dokler, dokler ne bi srečali nekoga s potrebo. In ko bi nas ta naučil potrebe, bi že imeli definicijo potrebe, ki bi jo potem širili naprej kot kakšno dogmo, posledica tega pa bi bile takšne ali drugačne.

Današnja kultura je beda od bede. Prazne besede.

Naše kulturne pridobitve so visoko cenjene. Učitelji umetnostne zgodovine in klasičnih jezikov se zelo spoštljivo priklanjajo pred stvarmi ali bogovi kulture. Življenje brez kulture se nam zdi ravno tako nemogoče, kot življenje brez pralnega stroja ali centralnega gretja,

Ali ste kdaj razmišljali, kako bi bilo brez njiju? Brez tehnike, televizije, videorekorderja ali DVD-ja, brez farmacevstke industrije, avtomobilov, letal, raket in atomskih bomb, brez kina, supermaktev? Kaj nam potem ostane od našega življenja?

Sprejetje  - čarobna beseda, ki omogoči, da življenje steče skozi nas. Beseda označuje dejanje, ki ustvari propustnost, da tok večnosti steče skozi nas in naše življenje. Ko sprejmemo lastno počutje v danem trenutku, razmere v danih okoliščinah, dejansko stanje v naši resničnosti, zaživimo svoje poslanstvo in omogočimo potencialu večnosti, da se skozi našo posamičnost, svobodno manifestira  v snovni svet. 

S sprejemanjem vsega in vseh, omogočimo življenju, da na svoj hudomušen način, sestavlja sličice v mozaik vèlikega načrta našega najvišjega dobrega. V brezpogojnem sprejetju se rojeva svoboda, ki  skozi našo resničnost raste v svobodo bivanja, kar nas vodi v otroško radost in navdušenje nad čudežem življenja, ki ga izkušamo.

Zadnji mesec v letu se človek hočeš nočeš malo umiri, vsaj v smislu delovnih akcij …

Čas prične teči nekoliko bolj počasi, na trenutke se zdi, da se celo ustavi, v zraku je zaznati vonj cimeta, kuhanega vina, iz trgovin in lokalov uhaja pomirjujoč napev zvončkov, vse je malo nališpano, okrancljano …, nemalokrat je videti kot da nastopamo v eni izmed pravljic, ki so nam jih pripovedovali v otroštvu in jih svojim otrokom sedaj pripovedujemo sami …

»Ljudje božji, občudujmo se!« nas je pozval pater dr. Karel Gržan na pomladnem večeru v kavarni Union, ko smo govorili o knjigi Žareti upanje. Tega je premalo med nami, v Sloveniji kot da se ne znamo pohvaliti in občudovati, je nadaljeval. Pa smo vsi tako potrebni občudovanja! In v slehernem izmed nas biva razlog, zaradi katerega je vreden, da občuduje samega sebe in da ga občudujejo drugi.

In sem nekaj dni po tem čarobnem večeru govorila ljudem in večkrat rekla sama sebi: Občuduj se! In sem napisala še več pisem občudovanja, kot jih že sicer, poklicala še več ljudi, kot jih običajno, da sem lahko še toliko bolj hvaleč in občudujoč ploskala vsem, ki so v meni zbudili ta neprecenljiv dar hvaležnosti in občudovanja.

Herkul in Avgijev hlev.

Herkul je neke vrste sodobni poslovnež, Polybios, ki upravlja svoja posestva in svoje gospodarstvo. Vendar pa to ni preprosta naloga, kajti nanj pritiskajo mnogi upniki. Sam Herkul je opravljal moralno in duhovno čiščenje svoje domovine. Zato ga je kralj Avgij prosil, če bi mu pomagal rešiti posebno pereč problem.

Kralj pravi:" V naši deželi tako smrdi, da ni mogoče vzdržati v njej. Pogrezamo se v gnoj." Predstavnik ljudstva pripomni:" Verjetno smo najstarejša dežela v Evropi." Nek drug prebivalec odvrne:" Pravijo, da so dežele, v katerih kupi gnoja še zdaleč niso tako visoki kot pri nas" In nek drugi pripomni:" Večina nas še hodi v tempelj. Tako slabo pa spet ni."

V kolikor opazujemo ljudi v dnevnih opravilih, ko so v družbi ali sami, velikokrat lahko vidimo pri njih nekakšno odsotnost, zamaknjenost.
Kot da ljudje ne bi bili povsem prisotni, temveč jih nekaj ločuje od vsega kar jih obkroža.

V komunikaciji in odnosu z nekaterimi sogovorniki se počutimo dobro in prav domače, saj obstaja nekakšen stik v takem odnosu.
V kolikor tega stika ni, odnos postane napor, saj se sogovornika pogovarjata drug mimo drugega.

V kolikor torej ne moremo z gotovostjo vedeti ali je mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda, na koncu naših prizadevanj, zakaj se potem enkrat ne ustavimo in si priznamo, da ne vemo?

Zakaj potem še vedno slepo sledimo napotkom, ki govorijo kako je to kar iščemo na koncu prizadevanj?
Nič koliko »duhovnih« tehnik in ritualov, so polni ravno takih učenj, kako bo nam to kar iščemo dosegljivo nekoč, ko bomo dovolj trenirali in ko se bomo razvili skozi izvajanja njihovih napotkov.

Veliko »duhovnih« avtoritet govori o inkarnacijah in reinkarnacijah, ter o tem kako se skozi številna življenja nekoč, nekoč, nekoč…približaš temu cilju.
Katoliška cerkev enako obljublja raj, nebesa…po naši smrti, torej zopet na koncu vseh koncev.

V vsakdanjem življenju smo naučeni, da vse moramo dosegati, za vse se več ali manj boriti, včasih tudi z vsemi sredstvi.

V kolikor se torej želimo prebiti do želenega cilja, moramo prehoditi določeno pot in v to vložiti trud, energijo, čas, voljo...
Cilj je zmeraj na koncu takih prizadevanj.
Tako je v naših življenjih to postal vzorec doseganja česarkoli.

Ko se človek loti temeljnih človeških vprašanj miru, radosti, sreče, ljubezni, svobode…prenaša take vzorce doseganja, v poskuse dokopati se teh največjih ciljev za vsakega človeka.

Nekoč sem imel veliko oklepov in veliko bremen.
Ko so me začeli motiti tako, da so me dušili in mi onemogočali dihati, ter živeti, sem se z njimi spoprijel.
Sprva sem jih želel premagati, jih streti, nekako uničiti, a sem postopoma dojel, da tak pristop ni pravi.

Namesto, da bi se svojih oklepov osvobodil, sem se za njih še bolj vezal.
Kako čudno in nelogično, a vendar je temu bilo natanko tako.
Tako sem si želel živeti svobodno, brez vseh teh vzorcev, ki so me omejevali in mi grenili življenje, a nisem vedel kako to narediti.

Ženske, ki zasedajo pomembne položaje in imajo v rokah precej moči, so velikokrat napačno obravnavane in razumljene. O njih se je ustvarilo že veliko stereotipov, spletna stran Forbes Woman pa je izpostavila nekaj najhujših.

Spletna stran Forbes Woman je s pomočjo najvplivnejših žensk sestavila seznam stereotipov, s katerimi se soočajo v vsakdanjem življenju in so po njihovem mnenju najhujši in najbolj sovražni.

Jesen je čas, ki po počitniških poletnih dneh predstavlja prelomnico in nam zopet nakazuje, kako se naravni ritmi ciklično spreminjajo in kako je vse povezano. Zemlja nam še vedno nudi obilje pridelkov in kljub čudovitemu septembru, pravemu indijanskemu poletju, so se dnevi zopet začeli krajšati, jutra in večeri so hladnejši in ljudje, ki so v stiku s svojim telesom niso zaznali sprememb samo zunaj v naravi, temveč tudi znotraj, v potrebah telesa in duha.

Dobro jim je prisluhniti, saj smo z naravi in ritmi v njej ter naravnimi elementi neločljivo povezani.