Kaj to ima ljubezen, ali bolje rečeno česar nima, da je od vekomaj edina, ki nas poteši popolnoma, pa če imamo veliko materialnih reči ali pa skoraj ničesar?

Zdi se kot, da sreča ne bi bila odvisna od količine tega kar imaš, temveč bolj od tistega česar nimaš.
To kar imamo nam sicer zadovoljuje mnoge potrebe, a najbolj globoko potrebo po sreči očitno ne.
Nekateri nimajo veliko, a so dostikrat videti bolj izpolnjeni kot mnogi, ki imajo vsega na pretek.

Kot kaže se tisočletja ubijamo med seboj ali ubijamo sami sebe, v dirki za čim več imeti ali nekaj postati, ne da bi kdaj dosegli trajne sreče.
Kratki trenutki zadovoljstva to le potrjujejo.
Zadovoljstvo in sreča nista eno in isto.

Zakaj potem še naprej slepo sledimo takim napačnim vzorcem delovanja?
Le zaradi tega ker to počnemo nagonsko, nezavedno, mehansko in pogojeno.
V resnici ne vemo kaj počnemo.
Nismo se ustavili in poglobili v ta vprašanja in zato nam ni jasno, da so v teh mehanskih vzorcih, vzroki za porazne posledice na vseh področjih naših življenj.
Ne govorim le o intelektualnem zavedanju in razumevanju.
To v določeni meri obstaja pri mnogih, a le intelektualno razumevanje ni dovolj.

Praznina v nas je večja od vsega kar lahko nakopičimo in zberemo.
Lahko se vsega zbranega in vsega za kar smo vezani trdno oklepamo in to branimo z vsemi sredstvi, a ko se od nikoder in nenajavljena pojavi ljubezen, nam vse to ne pomeni toliko kot ljubezen, mar ne?
Zakaj je torej ljubezen edina sposobna zapolniti to neskončno praznino v nas?
Le zaradi tega ker je tudi sama neskončna.

Poistoveteni smo s tem kar vidimo, kar nam kažejo čutila, kar se da izmeriti, kar smo uskladiščili v spomin.
Vse to pa je del omejenega in materialnega.
Nekateri sicer čutijo, da je temu tako, a so iz tistega drugega kar ni vidno in ni materialno, sami naredili silne predstave, ali so podlegli organiziranim religijam, verstvom, dogmam, lažnim gurujem.
Vse to predstavlja zakoreninjene tisočletne vzorce, katerim posameznik sledi namesto, da bi se vsega tega osvobodil.
Ljubezen je prosta vsega tega.

Ko si dejansko sam in osvobojen vseh verskih in drugih prepričanj o ljubezni, ko uvidiš, da ti k njej ne moreš pa če se trudil nešteto let in na različne načine, ter ko ne počneš prav ničesar v smeri, da bi ljubezen »dosegel«, potem ljubezen mogoče sama od sebe je.
Ljubezen je edina reč, ki ne pripada nobenemu in ničemur in zato pride kadar želi, ter ostane kolikor sama želi.

Ona je ta edina resnična in živa v vsem zlaganem svetu mrtvih misli preteklosti ali bodočnosti, za katere smo tako zelo vezani.
Ne moreš je priklicati z molitvijo ali žrtvami, s klanjanjem ali klečeplazenjem, s tem, da se trudiš in postajaš »dober…boljši…«.
Nje ni v kipcih ali obredih, guruji je nimajo, odrešitelji je nimajo.
Je vse in nič hkrati.

Razum jo želi ujeti, jo uskladiščiti, se »je naučiti« in potem to ponavljati.
Toda z ljubeznijo tako ne gre.
Ne moreš se naučiti »kako ljubiti« in potem to ponavljati.
V ponavljanju ni originalnosti in svežine, je le sivi dolgčas.
Ljubezni se misel ne more dotakniti, razum je za kaj takega premajhen.
Medtem ko ustvarja je zmeraj nova in nova, neponovljiva in sveža.

Le materialni razvoj brez ljubezni očitno ne zadostuje in ne pelje do trajne sreče in bo brez nje jalov še naprej.

Te neprecenljive in edino žive vrednote smo oropani, ker mislimo, da je materialno vse kar obstaja ali pa smo vezani za gore predstav o njej, katerim slepo sledimo.

Mirko Katalenič