Človek in njegova želja po svobodi sta neločljiva skozi vso zgodovino do danes in tako bo tudi v prihodnosti, saj smo dosegli le »relativno svobodo, svobodo ega«.

Tudi danes ko se zdi, da nekateri živimo v svobodnih demokratičnih družbah z mnogimi svoboščinami in človekovimi pravicami, je videti, da s to svobodo nekaj ni povsem kot bi moralo biti.
Te svobode so priborjene največkrat s krvjo in trpljenjem.
Priboril jih je ego na načine kot pač zna, največkrat z orožjem in nasilnimi dejanji.
Sami lahko vidimo kako mnogi pojmujejo svobodo, ki postane nič kaj drugega kot anarhija in silna zmeda.

Po vsem svetu periodično in permanentno potekajo protesti proti marsičemu kar se zdi, da nažira to navidezno svobodo.
V tem je vidno kako zelo krhka je na tak način priborjena svoboda.
Taka svoboda je še zmeraj v omejenih okvirjih ega in ni prava, ni resnična in dokončna.

Svoboda, ki jo dosegamo skozi nasilje in z revolucijo z orožjem, nima nobene podlage v razvoju zavesti.
Brez razvoja zavesti, pa ne more biti prave in trajne svobode.

Namesto, da svobodo želi doseči s silo in da sledi zgolj ideji o svobodi, bi se ego (jaz) moral začeti spoznavati in učiti o samemu sebi iz samega sebe.
Moral bi začeti spoznavati, da je sam pogojen s tem ko je identificiran z marsičem in da je zgradil veliko notranjih in zunanjih odvisnosti vseh vrst iz golega strahu pred prenehanjem trajanja.
Tam kjer obstaja odvisnost kakršnekoli vrste, ne more biti prave svobode.

V kolikor se želi osvoboditi tiranije samega sebe bi ego moral začeti spoznavati strukturo iz katere je zgrajen, ter mehanizme kako funkcionira in deluje in to direktno brez posrednikov.

Pri tem je potrebno ločiti odvisnost, ki je naravna kot so odvisnost od hrane, vode, zraka,oblačil, bivališča, življenjskega prostora.
Ob teh obstajajo številne nepotrebne psihološke odvisnosti.
Odvisni smo od partnerja, od države, ki ji pripadamo, od vzorcev obnašanja in delovanja, od čustev in premnogih strahov, ki so povezane z odvisnostjo, od religij in bogov, gurujev in odrešiteljev…, od številnih želja.
Odvisni smo od materialnih dobrin in reči vseh vrst s katerimi si zapolnjujemo našo praznino.

Vseh teh nepotrebnih, a globoko zasidranih odvisnosti se v glavnem ne lotevamo, temveč jih prelagamo, potiskamo v ozadje.
Tako se ego le debeli in čedalje bolj zapira v svoj svet misli, ki predstavlja le staro in omejeno.
Potem se čudimo ko naenkrat izbruhnejo konflikti, sovraštva, vojne…

Živimo kot neizpolnjena in nesrečna, izgubljena bitja, ki so jim glavni cilji kako preživeti, narediti kariero, ustvariti družino, zgraditi dom in na koncu umreti.
Večina se je vdala v tako življenje v sivem povprečju ker mislijo, da tako mora biti, da je to kar jim kažejo njihova omejena čutila in razum vse kar obstaja.
Tisti, ki jim tako življenje ni mar in ki iščejo kaj več od tega, v glavnem postanejo žrtve številnih pridigarjev in lažnih gurujev, organiziranih religij in verstev, ter vraževerij.

Le redko kdo si zastavi vprašanje ali je pri sebi mogoče izpeljati temeljno preobrazbo, revolucijo lastne psihe in zavesti, ne da bi pri tem hitel po odgovore k tradiciji, veri, psihologom, vračem, gurujem…
Le redko kdo se je pripravljen učiti iz edine originalne knjige, iz samega sebe in iz knjige življenja, ki ga obkroža in zavrniti kar mu v zvezi s tem servirajo drugi.
Namesto tega so nam ljubše razlage in pojasnila »tistih, ki vejo«. Pogojeni smo tako, da bolj zaupamo avtoritetam kot samim sebi in da smo plagiati namesto originali.

V sami strukturi ega je vgrajen strah pred prenehanjem obstoja, ki je temeljni vzrok zakaj se sami ne soočimo z dejstvi takimi kot so, lepimi ali grdimi.

V kolikor pa enkrat v posamezniku zraste neomajna potreba in strast po razkritju resnice o ozadju vsega kar predstavlja ego (jaz), potem je za takega posameznika mogoče popolno razkritje vseh ovir in omejitev na katerih je zgrajen.

Ko se teh ograj in omejitev preneha oklepati in jih z razumevanjem opusti, uvidi da je svoboda nekaj za kar se ni potrebno truditi, da je preprosto tukaj in da k njej ni mogel po nobeni znani poti, ki je izhajala iz lastne omejenosti.

Svoboda in ego ne gresta skupaj, saj si ego o svobodi nariše le ideje katerim potem sledi in jih skuša dosegati, a ker so to le ideje jih ne doseže nikoli.

Dokler ti si ( dokler ego je ), ne more biti svobode, lahko je le ideja o njej.
Ko zagledaš lepoto, ki te prevzame v celoti do zadnjega atoma in te vsaj za hipec ni, je svoboda ta lepota in to dejstvo.
To dejstvo in to svobodo je mogoče živeti nenehno…

Mirko Katalenič