Kako na vzgojo otroka vplivajo medsebojni konflikti med staršema? Zakaj se pri težavah doma vedno znova pojavlja razvajenost? Čeprav naj bi bila ločitev zadnji zasilni izhod, jih je v svetu pa tudi pri nas čedalje več. Po letih razhajanj, trenj, prepirov in negativnih emocij staršema ločitev običajno prinese blagoslov ali vsaj olajšanje, medtem ko je za otroka razveza skoraj vedno največja katastrofa, ki jo lahko doživi.
Starši svoje spore razširijo tudi na otroke in otroci niso nič drugega kot bojno polje, na katerem preizkušata svoje moči. Običajno se takšni starši borijo za svoje otroke, jih rešujejo iz krempljev drugega starša, ki jih uničuje ali jih branijo pred njim. Otroci so žrtev, starša pa sebe in drug drugega prikazujeta kot dobrega oz slabega, ne zavedata pa se, kakšno škodo povzročata s tem otroku.
Razvajanje ob tem je pogosto. Poleg tega pa so tu še zmeda, prizadetost, jeza, zavrnitev, izdaja, žalost, strah, nezaupanje, zavračanje samega sebe, neljubljenost in samoobtoževanje.
Andreja se je pritoževala predvsem nad neizpolnjenimi obljubami staršev, nezadovoljna je bila z obema staršema, živela je skupaj z njima, nato sta se onadva hotela ločiti. Vedno, ko sta se kregala, je imela koristi od tega, zato se je tudi naučila zanetiti spor, tako da je enemu od staršev rekla, da ji bo drugi kaj kupil in drugi ji je obljubil še več... Namesto čustev so vstopali trenutni užitki in preračunljivost, naučila se je, da se s starši da manipulirati.
Bolj ko takšni otroci odraščajo, večje so njihove zahteve in ko jih starši več ne zmorejo izpolniti, se obrnejo proti njim, saj čustev že dolgo ni več, vendar se otroci ne osamosvojijo, ampak ostanejo nesamostojni in nezreli, le staršev več nočejo.
Nejvečji problem je razvajanje. Ste v dilemi, ali svojega otroka razvajate ali ne? Najprej definirajno, kaj NI razvajanje: ljubkovanje in cartanje, razne vrste pohval in priznanj, prilagajanje vzgojnih prijemov otrokovim značilnostim, izpolnitev želja v okviru smisla in smotrnosti, posvečanje časa razgovoru, poslušanju, skupnim aktivnostim, opravičilo otroku, če smo bili krivi, strpnost do manj ustreznega vedenja, če so za to dani razlogi.
Ne obsojajmo ločitev, včasih res ni druge poti. A moramo si biti na jasnem: ko se starša razideta, ko se dim poleže in glasovi utihnejo, na pogorišče stopi otrok in nemo sprašuje, kaj sem naredil narobe, sem jaz razlog, kaj se bo zgodilo z menoj. Otrok hrepeni po pozornosti in išče ljubezen. Te pa se ne da kupiti z materialnimi dobrinami.
Kako na vzgojo otroka vplivajo medsebojni konflikti med staršema? Zakaj se pri težavah doma vedno znova pojavlja razvajenost? Čeprav naj bi bila ločitev zadnji zasilni izhod, jih je v svetu pa tudi pri nas čedalje več. Po letih razhajanj, trenj, prepirov in negativnih emocij staršema ločitev običajno prinese blagoslov ali vsaj olajšanje, medtem ko je za otroka razveza skoraj vedno največja katastrofa, ki jo lahko doživi. 
