Nekoč je v babičini kleti vse dišalo po jesenskih darovih shranjenih v zemlji, lesu in slami.
Vonjave sadja in zelenjave so bile nadvse prijetne in intenzivne, okus hrane pa pristen, naraven, osvežujoč.

Ljudje na kmetiji so sicer delali cele dneve za preživetje, a tempo življenja je bil neprimerno bolj blag kot je danes.
Prav zaradi čedalje hitrejšega tempa je videti kot, da nam življenje nekako spolzi skozi prste.
Kot bi človek pred nečim bežal in to bežanje nenehno pospeševal.

Medtem ko so ljudje včasih imeli čas za pogovor, za tiste preproste povsem človeške reči, ki so jih izpolnile se danes za tako izpolnitev morajo zadovoljevati z neštetimi umetnimi stimulansi.
Stotine TV programov, informacij z vseh koncev sveta, političnih vsebin, grandioznih vele predstav takih in drugačnih, blišč in slava manjšine, dirka za čim več imeti in biti prvi, ter borba za golo preživetje na drugi strani.
Vse to je prekrilo tisto primarno in pristno, tisto brez katerega ni ničesar.

Pozabili smo na čudež življenja.
Polni samih sebe in vsega kar smo »izumili«.
Nismo zavestni, da nismo izumili prav ničesar primarnega.
Nismo izumili vode in zraka, zemlje in vseh oblik življenja.
Celotno vesolje je preprosto samo od sebe tukaj »znanstveniki« pa se dokazujejo v tem katera teorija glede njegovega nastanka bolj drži in tako naprej…

Postajamo bolj in bolj otopeli, nedovzetni in neobčutljivi za lepoto svežega potoka, čudovite barve spomladanskega travnika z vsemi številnimi oblikami življenja v njem.
Ne čutimo se povezani z oblakom, soncem, zvezdami…, s sočlovekom.
Ne vidimo več ptic na nebu in njihovih čudoviti vragolji, pa njihovo skrb za novi naraščaj ko gradijo neverjetne oblike gnezd, brez pomoči računalnikov in znanja iz arhitekture.
Ne vidimo kako krhka ptička nosi v kljunu hrano za svoje mladiče in ne čutimo kaka silna ljubezen je vsebovana v tem.

Ne zaznavamo kako se v notranjosti mogočnega drevesa pretakajo sokovi in dogajajo tako koristne biološko kemične transformacije, preko potrebne za obstoj številnih oblik življenja.
Ne vidimo kako je vse povezano med seboj in v kaki harmoniji je celotno stvarstvo.

Pomanjkanje stika z vonjem sveže pokošene trave in svežino zgodnjega jutra na obrazu, ter povezanosti z utripom stvarnega življenja, zaprtost v notranji svet misli iz katerih pridemo ven le redko kdaj, so dejavniki razkroja družbe in življenja nasploh.

Človek se je izoliral od svoje substance, od samega življenja in se postavil nad njega.
Ni zavesten, da je le ena od številnih oblik enega samega življenja.
Zato počne kar počne tako sebi kot drugim.

To kar je človek počel skozi vso zgodovino njegovega razvoja ni nič kaj spodbudnega, saj edino on ubija in ubija za najrazličnejše izmišljene in nenaravne potrebe, kot so slava in pomembnost, bogastvo in egoizem v vseh oblikah.

Dokler se bo ljubezen matere merila z žrtvijo sina za ideale nacionalizma ali vseh sorte norih neživljenjskih ideologij, je ta »vele umen« človek zagotovo hudo bolan.

S krepitvijo ega, kopni življenje na Zemlji.

Ego je podoben nekakšnemu parazitu, proti kateremu se niti ne išče zdravila.
On nažira in nažira temeljno vrednoto imenovano življenje in se še naprej debeli in debeli.
Tak napačen proces krepitve ega izvajajo številne organizirane religije, povsem napačen sistem vzgoje in izobraževanja s celotnim družbenim ustrojem.
Spodbuja se tekmovalnost za vsako ceno, kar je oblika sovraštva.

Mlade ljudi se uči kako ponavljati ter skladiščiti čim več znanja in s tem razvijati le glavo kot, da je to vse kar je človek v resnici.
Pozabili smo na srce, na dušo, na tiste naravno človeško potrebo po miru in ljubezni.
To smo odrinili, zatrli.

Le pogleje naše politike in avtoritete iz vseh področij in se zazrite v njihove nesrečne neživljenjske obraze.
Vse o čem še govorijo so dobiček, dobiček, številke, formule...
Podrejanje avtoritetam in v kasnejšim fazam upiranje le tem so povsem napačni vzorci, ki jih starejši prenašamo na nove generacije.

Pomembno je koliko materialnega bogastva imaš in če si »nekdo«, saj »nihče« nima cene.

Le od kje ta visoka pamet izhajajoča iz ega vidi kakšen napredek?

Res je, da obstaja tehnološko znanstveni napredek, a je ta v službi iztirjenega in odtujenega ega v nepravih rokah in ne služi pravemu namenu.
Torej generalno gledano nazadujemo in to z velikimi koraki.
Tega si naš veleum ne želi priznati in si še naprej zatiska oči pred dejstvi, ki so porazna.
To so rezultati omejenega načina delovanja, boter katerega je ta isti precenjeni veleum.

Preprosti možgani so bolj dovzetni za pristno in primarno, za pravo vrednoto, ki je življenje delček katerega smo tudi sami.
Zakomplicirani možgani polni sebe, niso zmožni zaznavati in se čuditi temu iz česar so sami narejeni.
Ne uvidijo, da niso oni kreatorji, temveč so le predelovalci in tisti, ki odkrivajo kar je že ustvarjeno.

Eden največjih raziskovalcev vesolja Carl Sagan je tik pred smrtjo izjavil: »Zakaj sem celo življenje proučeval vesolje, a nikoli nisem spoznal sebe«?

Ta »sebe« je edini »krivec«, da bežimo vstran od bistvenega in primarnega.
Zaradi njega smo čedalje bolj podobni hladnim robotom.

Brez postavljanja stvari na svoje mesto, bo človeški razum še naprej deloval razdiralno in uničujoče.
On je potreben in koristen, a le do svojih meja.
Ko bi se le enkrat soočil s samim in se začel spoznavati takšnega kot je v resnici, ne pa takšnega kot bi želel biti.

Tako direktno spoznavanje sebe iz prve roke, brez pridigarjev in tradicije, ki le otežuje to spoznavanje, je edino kar na dolgi rok lahko prinese novo kakovost, brez katere je rezultat naše hoje po lestvici zgodovine in navideznega razvoja, vnaprej znan.

Brez sočutja, plemenitosti, dovzetnosti in občutljivosti za primarne vrednote bodo na tem čudovitem planetu ostali le stroji, strup in obup.

Jabolka in hruške iz babičine kleti so danes v trgovini, pobarvana z umetnimi barvami in škropljena z umetnimi škropili, v plastičnih embalažah in klimatiziranih prostorih...
Nič več ne dišijo kot nekoč in tudi takega okusa nimajo.

Vonjave in okuse stvarnega življenja ne morejo nadomestiti še najlepše predstave o njem, ki jih proizvajajo misli in človeški razum.

To življenje je še tukaj, a zaradi sprememb, ki bodo "jutri" je čedalje bolj šibko.

Edini smo, ki v zvezi s tem lahko kaj ukrenemo.
Ta sprememba je mogoča le danes.
»Jutri« je ceneni izgovor v službi starega, saj ta jutri zagotovo nikoli ne bo prišel.

Mirko Katalenič