Človek se skozi vzgojo in izobraževanje ne razvija celostno ampak le delno.
Skozi celotno naše odraščanje smo bili deležni vcepljanju silnih družbenih in kolektivnih vzorcev, v katere sodijo tudi religijski in verski vzorci.
Naši učitelji in starši so vsekakor tudi sami produkt takih vzorcev in posledično jih prenašajo na tiste, ki jih vzgajajo.

Mnogi napotki pravijo: »Ne obsojaj, bodi samokritičen…, sprejmi vse…«.
Cerkev uči: »Grehi so v tebi, očisti jih…, sprejmi trpljenje kot del procesa očiščevanja na poti do nebes…, bodi ponižen…«.

Tudi ostale oblike »duhovnosti« pravijo podobno: »Za vse si sam odgovoren, le v sebe poglej…«.
Na take načine se je pri mnogih oblikoval kot prevladujoči, vzorec samokritike.

Kaj v resnici pomeni biti pretežno samokritičen?
Kadarkoli kakšen del celote izstopa in ni v ravnovesju z drugimi deli, nastopi disharmonija.
Lažna duhovnost ali napačna vzgoja s tem ko spodbuja le samokritiko, poglablja notranjo razdvojenost znotraj posameznika, ki se potem prenaša tudi navzven.

Torej kadar samokritike hkrati ne spremlja tudi kritika in to v enaki intenziteti, to ni celostno in objektivno videnje.
Logično enako velja za pretežno kritiziranje in kazanje s prstom na drugega ali drugo, brez hkratne samokritike.

Tistim, ki imajo oblast ni v interesu, da posameznik vidi celostno in objektivno, saj potem ne morejo z njim manipulirati in ga imeti v oblasti.

Posledice takega enostranskega razvoja so katastrofalne.
Na vsakem koraku lahko vidimo pohabljene posameznike, ki se klanjajo ali "služijo" lažnim duhovnim avotritetam, saj so jim le ti uspešno vcepili občutke krivde in manjvrednosti, prav skozi vzorce samokritike brez trohice kritičnega pogleda.

Neke raziskave so pokazale, da je vsak četrti prebivalec tega planeta nevrotičen.
Ne vem zakaj je bilo potrebno zapravljati čas in denar na take raziskave, ki kažejo povsem napačne rezultate.
Mar nismo nevrotični prav vsi?
Kdo je ves čas v harmoniji s samim seboj in okolico?

Moč vzorcev je omejena, saj delujejo le dokler jih ne razgalimo.

Posamezniku, ki je strasten in pri kateremu šteje le objektivnost in resnica, se bo v te vzorce poglobil in ne bo nasedal manipulacijam enostranskega razvoja katerega mu prodajajo lažni pridigarji, tradicija, starši, učitelji…, družba.

Osvoboditev od takih in podobnih vzorcev se ne bo zgodila skozi analitičen pristop ali izvajanje kakšnih tehnik »čiščenj«, temveč z golim razumevanjem mehanizmov delovanja in omejenosti vzorcev.

Pozornost, ki vzorcem dovoli, da so kar so in v kateri le ti sami povejo svojo zgodbo ne da bi se v njih vmešavali, povzroči, da ti vzorci sami pridejo do svojega konca.
Potem uvidimo, da sta samokritika in kritika dva dela ene same celote in da skozi potenciranje ene na račun druge, do te celote ni mogoče priti.

Mirko Katalenič