Dragi eckhart, tudi to tvoje opazovanje, kar se tiče letnic pa je tako: če se ljudje zgledujejo on se sklicujejo na "dokaze", "argumente" in "poglede", ki so stare 2045 let... tvoji podatki v primerjavi s to številko - precej mladi in očitno je, da se s časom nič ne spremenilo :)

Prispeval/a: eckhart dne sreda, 21. marec 2012 @ 00:18 CET

Zanimivo razmišljanje katoliške teologinje o katoliškem
odnosu do žensk:

Katoliški svetnik pravi, da je mnogoženstvo Božja volja

Teologinja Uta Ranke-Heinemann je v svoji knjigi Katoliška
cerkev in spolnost objavila veliko zanimivih informacij,
citiram:

»Po mnenju Avguština mnogoženstvo ne nasprotuje redu
stvarstva, pač pa mnogomoštvo. Kajti soproge so, tako meni,
služabnice svojih mož. »Noben suženj pa nima nikdar več
gospodarjev, pač pa ima gospodar več sužnjev. Tako tudi
nismo še slišali, da bi svete žene služile več živim soprogom,
pač pa beremo, da so številne svete žene služile enemu
soprogu… To ni zoper bistvo zakona.«

V Kazenskem zakoniku cesarja Karla V. (iz leta 1532) je na
primer člen 133 uporabo sredstev za preprečevanje zanositve
– ta je Cerkev preklela kot sredstvo razvrata – kaznoval s
smrtjo.

Papež Siricij je v 4. stoletju dejal: »Jezus si ne bi izvolil
rojstva iz device, če bi mislil, da je njena vzdržnost tako
šibka, da bi bilo lahko isto naročje, iz katerega je izšlo
Gospodovo telo, da bi bila torej tista dvorana večnega kralja
omadeževana z navzočnostjo moškega semena.« Rojevanje
otrok je torej nevzdržnost, padec v slo, spočetje otroka, razen
od Svetega Duha, pomeni nečistovanje, omadeževanost. Da
to ni samo zasebno mnenje posameznega papeža, potrjuje
katoliški dogmatik Michael Schmaus, ko pravi, da je Siricij s
svojimi ugotovitvami izpričal »enoglasni nauk Cerkve«.

Papež Siricij je na razvoj celibata odločilno vplival s pismom
španskemu škofu Himeriju iz Taragone (385), v katerem je
označil kot crimen, torej kot zločin, ravnanje tistih
duhovnikov, ki imajo po posvetitvi še vedno spolne odnose z
zakonskimi družicami.

Ugledni pariški profesor teologije Johanennes Beleth (+okrog
1165) je prepovedal umrle nosečnice med pogrebno mašo
položiti na mrtvaški oder v cerkvi, ker nerojeni otrok še ni bil
krščen. Dalje so morali, preden so smeli nosečo žensko
pokopati na posvečenem pokopališču, iz njenega trupla
izrezati otroka in ga pokopati zunaj pokopališča. Prav ta
prepoved kaže na razširjenost grozljivih posledic
Avguštinovega nauka o izvirnem grehu.

Avguštin pripoveduje med neko pridigo svoji srenji naslednjo
zgodbo: Neki otrok je umrl, ko je še obiskoval pouk za krst,
kot katehumen pred krstom torej. V obupu zaradi njegovega
večnega prekletstva je nesla mati otrokovo truplo k skrinji sv.
Štefana. Obujen je bil od mrtvih samo za krst, nato pa je
ponovno umrl, tokrat pomirjen, saj je ušel »drugi smrti«,
peklu.

Tomaž Akvinski (+1274) je dejal: »Žena je samo pomoč pri
ploditvi in koristna v gospodinjstvu, za moževo duhovno
življenje je brez pomena. Z otroki ji je dana tudi kuhinja,
cerkev pa se po cerkvenih očetih razume sama od sebe.« To
stališče je živo še danes. Primarna teološka misel o ženski je
pri katoliški hierarhiji še vedno ta, da sodi žena k otrokom in k
štedilniku.

Katoliški celibat ima poganske korenine. Celibatistični predpisi
glede čistosti izhajajo iz kamene dobe religiozne zavesti.
Številni poganski duhovniki so se skopili, da se ne bi
omadeževali s spolnostjo in bi lahko ostali čisti in sveti
posredniki med ljudmi in bogom ali boginjo.

Cerkveni oče Hieronim piše v nekem spisu o tistih škofih, ki
mirno prenašajo, »da so žene klerikov noseče in da otroci
kričijo v materinem naročju«, takole: »Konec koncev se v
ničemer ne razlikujejo od svinj«.

Od leta 1139, ko je cerkev uradno uvedla celibat, so bile žene
duhovnikov po krščanski terminologiji označene samo še kot
»konkubine« ali »vlačuge«, kot jim pravi papež Aleksander
(+1181), oz. »prešuštnice«, kot jih imenuje papež Inocenc III.
(+1216).

Jezus ni imel samo dvanajstih učencev, temveč tudi številne
učenke, med njimi dame iz visoke družbe, kot je bila Joana,
žena enega od visokih Herodovih uradnikov. V Jezusovih časih
je bilo na splošno tako: že če je ženska na ulici govorila z
moškim, jo je lahko zaradi tega mož brez izplačila
ženitvenega zneska (ki nekako ustreza naši odpravnini)
pognal na cesto. Okrog Jezusa zbrane žene, njegove učenke,
niso bile samo pasivne poslušalke. Bile so prve, ki so oznanile
Jezusovo vstajenje. Jezusova nepristanskost do žensk je
zbodla v oči celo njegove lastne učence. Pri vodnjaku je prosil
neko Samarijanko, naj mu da piti, in čeprav so bili Judje s
Samarijani v sovraštvu, se je z njo pogovarjal.

Za celibatistični odnos do žensk je odločilnega pomena
Avguštinovo stališče. Njegovo negativno stališče do žensk je
zato še posebej usodno. Težko si je misliti večje nasprotje,
kot ga najdemo med Jezusovim obnašanjem in vedenjem tega
velikega svetnika. Njegov dolgoletni sostanovalec in prijatelj
Pozidij poroča o njem: »Nobena ženska noga ni nikdar stopila
v notranjost njegove hiše, nikoli ni govoril z nobeno žensko
brez prisotnosti tretjega in zunaj govorilnice. Celo pri svoji
starejši sestri in pri nečakinji, ki so bile redovnice, ni poznal
izjeme«. Iz takšnega obnašanja lahko sklepamo na duševno
motnjo.

Papež Janez XXIII. Zapiše leta 1895 (kot štirinajstletnik) v
svoj duhovni dnevnik v enakem duhu kot Avguštin: »Ob
vsakem času… se izogibati druženju, zabavi ali igranju z
ženskami – ne glede na njihov stan, starost ali stopnjo
sorodstva.«

Za zapostavljanje žensk pozna Cerkev še druge ukrepe in
prepovedi. Sinoda v Elviri z začetka 4. stoletja je v kanonu 81
določala, da ženske v svojem imenu ne smejo prejemati in
pošiljati pisem. Tudi las si ne smejo striči (Sinoda v Gangri,
4.st.). Hefele: »Apostol Pavel vidi v 1. Pismu Korinčanom
(11,10) v ženskih dolgih laseh, ki so jim dani kot naravna
tančica, znak njihove podložnosti možu.«

V samem jedru diskrimacije žensk v Cerkvi je ideja, da so
ženske pred svetim nekaj nečistega. Klement Aleksandrijski
(+215) piše: pri ženski »mora že zavest o njenem lastnem
bistvu izzvati občutek sramu«.

Celibatistično discipliniranje žensk je segalo tudi v zasebno
življenje. Apostolske konstitucije svarijo, češ da se ženske ne
smejo prepogosto umivati: »Dalje naj se (žena) ne postopi
prepogosto umivati se, tudi opoldne ne, in če je možno, naj se
ne umiva vsak dan.« Klement Aleksandrijski se zanima za
ženski šport. Medtem ko zahteva za mlade moške telovadišča,
pravi o mladih ženskah takole: »Toda tudi žensk ne smemo
izključiti iz telesne vzgoje. Vendar jih ne smemo pozivati k
rokoborbi ali teku, ampak naj pletejo in tkejo, in, če je
potrebno, pomagajo pri peku kruha. Dalje naj žene s svojimi
rokami iz shramb prinašajo tisto, kar nam je potrebno.«

Če se celovito ozremo na represijo proti ženskam, na njihovo
zatiranje, diskrimacijo in sataniziranje, potem se nam pokaže
celotna cerkvena zgodovina kot ena sama dolga veriga
samovoljne vladavine omejenih moških nad ženskami. In ta
samovoljna oblast se tudi danes nemoteno nadaljuje.

Pri papežu Leonu Velikem (+461) med neko božično pridigo
srečamo izjavo, da je vsakršno zakonsko občevanje greh.
Leon hvali izjemo Marije, ki je spočela brez greha, »medtem
ko pri ostalih zemeljskih materah spočetje ni brez greha.«

Škof Cezarij iz Arlesa (+542) takole nagovarja vernike:
»Vsakomur, ki se pred nedeljo ali pred katerimkoli drugim
praznikom ne more vzdržati občevanja, se rodijo pohabljeni
ali epileptični ali od hudiča obsedeni otroci. Pohabljenci
namreč ne prihajajo od razumnih ljudi, ki so ob praznikih
vzdržni, ampak v največji meri od kmetov, ki se ne morejo
obvladati.«

Iz mnogih knjig pokore, npr. iz dekreta Burkhalda Wormskega
(+1025) je razvidno, da so morali spovedniki zakonce
spraševati o njihovi vzdržnosti. Opat Regino iz Prüma
formulira v svoji knjigi pokore vprašanja takole: »Si imel na
nedeljo spolni odnos? Potem se moraš pokoriti tri dni… Si se s
svojo ženo pregrešil v času posta? Potem se moraš pokoriti
leto dni in plačati odpustek 26 soldov.«

Sv. Bernardin Sienski je leta 1443 v Padovi pridigal, da je
»svinjska nespoštljivost« in smrtni greh, če zakonca nekaj dni
pred prejemom obhajila nista bila spolno vzdržna.
Škof Cezarij glede preprečevanja zanositve: »Kdo sme brez
opozorila gledati, kako žene jemljejo napitke, ki jih storijo
nesposobne z zanositev ali omejujejo v njih naravno silo, ki je
po božji volji sposobna rojevati sadove. Tolikokrat, kot bi
lahko spočela ali rodila, toliko umorov bo imela takšna žena
na vesti. In če si ne bo naložila primerne pokore, je obsojena
na večno smrt v peklu.

Preprečevanje zanositve je bil v katoliški cerkvi označen kot
umor vse do leta 1917. Do takrat je bilo to sestavni del
cerkvenega prava katoliške cerkve. Kot dejanje
preprečevanja zanositve ni veljalo samo jemanje napitkov,
ampak tudi razne vrste spolnega odnosa, pri katerih do
zanositve ne more priti: coitus interruptus, analni ter oralni
spolni odnos. V posameznih knjigah pokore sta oralni in analni
spolni odnos pogosto kaznovana strožje kot splav, celo ostreje
kot naklepni umor.

Preprečevanje zanositve izenačuje Rimski katekizem z
umorom: »Zločin najtežje vrste stori vsakdo, kdor v
zakonskem življenju z medikamenti prepreči spočetje ali
odpravi plod, kajti takšno dejanje je enako brezbožni zaroti
umora.«

Neverjetna in nesmiselna označba preprečevanja zanositve
kot umora se je dotaknila tudi posvetne kazenske zakonodaje.
Za številne ljudi so bile posledice strašne. V »Kazenskem
zakoniku« cesarja Karla V. iz leta 1532: 133. člen kazenskega
zakonika kaznuje preprečevanje zanositve s smrtno kaznijo,
namreč z obglavitvijo za moškega in utopitvijo za žensko.

Frankovska knjiga pokore Hubertense: kazen je doletela tudi
tiste zakonce, ki so v spolnosti uporabljali drugačen položaj od
tistega, kot so jim ga predpisali menihi, če je bil npr. mož
spodaj in žena zgoraj. Takšen položaj je veljal za posebno
obliko pohote in za oviranje zanositve.

Od 8. stoletja dalje je bilo spovednikom naloženo, da morajo
vernike v spovednici izrecno izprašati glede preprečevanja
zanositve. Temeljni točki sta bili splav in preprečevanje
zanositve. Vprašanja, ki so bila namenjena zakonskim
možem, so se glasila takole: »Si se s svojo ženo ali s katero
drugo paril od zadaj, kot to počnejo psi? Če si se, potem ti
nalagam deset dni pokore ob vodi in kruhu.

Teolog Albertus Magnus je bil velik sovražnik žensk. Takole je
trdil: »Ženska je ponesrečen moški in v primerjavi z moško je
njena narava defektna in pomanjkljiva.«
Tomaž Akvinski na več mestih ponavlja izračun, ki ga je v
4./5. stoletju opravil že Hieronim, da namreč deviški prejmejo
stoodstotno, vdovci šestdesetodstotno in poročeni
tridesetodstotno božje plačilo.

Zaradi »defektnega razuma«, na kakršnega, razen pri
ženskah naletimo »tudi pri otrocih in duševnih bolnikih«,
ženska po mnenju Tomaža Akvinskega tudi ne more biti priča
pri podpisovanju oporoke. Tudi otroci morajo upoštevati
izbornejšo očetovo kakovost: »Očeta je treba bolj ljubiti kot
mater, saj je oče aktivni, mati pa pasivni ploditveni princip.«

Tomaž Akvinski pravi, da žena kot nepopolno bitje, v razvojni
stopnji nekje na ravni otroka, otroke sicer sposobna rojevati,
ne pa tudi vzgajati. Duhovno jih lahko vzgoji samo oče, saj je
on duhovna glava družine.

Cerkveni oče Hieronim je dejal, da »ženska preneha biti
ženska« in jo lahko imenujemo »moški«, »če se odloči, da bo
namesto svetu služila Kristusu«.
Kratek pregled zlonamernih označb in skovank, ki jih je
uporabljal sv. Tomaž za zakonski spolni odnos: nečistost,
omadeževanje, nagnusnost, sramota, onečaščenje.
Svetnik in cerkveni učitelj Krizostom: »Ni se dobro poročiti.
Kaj je žena drugega kot sovražnica prijateljstva, neizbežna
kazen, neizogibno zlo, naravna skušnjava, zaželena nesreča,
hišna nevarnost, škodljiva zabava, pomanjkljivost narave,
prebarvana z lepo barvo.«

Avtorja »Čarovniškega kladiva sta mnenja, da »bi bil svet, ko
ne bi bilo žensk – tudi če ne upoštevamo čarovnic -, odrešen
premnogih nevarnosti.«

Žalostno usodo so imeli tudi gluhonemi. Nekateri teologi, ki so
menili, da so takšni ljudje izločeni iz vere in zapisani peklu, so
se pri tem sklicevali na Avguština, ki je dejal: »Ta napaka
(prirojena gluhost) ovira tudi vero samo, o čemer pričajo
apostolove besede: »Torej vera prihaja iz slišanega.« Avtor
Bachmann: »V nobenem drugem kulturnem krogu človeške
zgodovine niso invalidom prizadeli večje škode, zaničevanja,
nestrpnosti in nečloveškosti kot v krščanstvu.«

3. novembra 1586 je bila objavljena bula papeža Siksta V., je
odrejala, da morajo biti zakonolomci ter zakonolomke in
enako starši, ki prodajajo otroke, kaznovani s smrtjo. Enako
morajo biti po sodnikovi presoji kaznovani tudi tisti, ki se na
lastno pest ločijo…

Leta 1919 so francoski škofje izjavili: »Hud greh proti naravi in
proti božji volji je, če kdo zaradi egoistične in pohotne
preračunljivosti zakon oropa njegovega končnega namena.
Teorije in prakse, ki razvijajo in omogočajo omejevanje
rojstev, so nesrečne in zločinske. Vojna je v nas globoko
vtisnila nevarnost, kateri izpostavljajo našo deželo. Vrzeli, ki
jih je napravila smrt, je treba ponovno zapolniti, če nam gre
za to, da naj pripada Francija Francozom in da naj bo dovolj
močna, da se bo lahko sama branila.«

Vsiljivo poudarjanje prepovedi kontracepcije je bilo posebej
izrazito hkrati ob vojnah 1870/71 ter 1914-1918. In še danes
so namišljeni otroci deležni večje zaščite pred kontracepcijo
kot pa realni napol dorasli otroci pred peklom in smrtjo bojišč,
pač v skladu s tistim neznosnim katoliškim zmotnim
prepričanjem, da se pravi človeški zločini dogajajo v
zakonskih spalnicah in ne na bojiščih ali v množičnih
grobnicah. V katoliški moralni teologiji so veliko razpravljali o
pravičnih vojnah, prav nič pa ne o pravičnem preprečevanju
zanositve. V tem je neka dosledna logika, saj je treba
zagotavljati spočetje nenazadnje tudi z ozirom na bojišče.
Oboroževanje se torej začne že v spalnici. Zato ni naključje,
da dosega zavračanje kontracepcije najvišjo točko prav v
našem stoletju oboroževanja in svetovnih vojn. Zakaj si
katoliška cerkev za zaščito živega človeka ne prizadeva tako
zelo, kot si prizadeva za zaščito potencialnega in namišljenega
človeka? Zakaj ne prepoveduje vojne z enako odločnostjo kot
prepoveduje kontracepcijo? Zakaj dobiva v katoliški morali
vojna včasih okrasni pridevnik »pravična«, kontracepcija pa
nikdar? Kdor se odloča za otroke, bi se moral odločiti tudi proti
vojnam. In kdor žene skrb za namišljene otroke tako daleč,
da nikakor, tudi ob »še tako tehtnem razlogu«, ne dopušča
preprečevati zanositev, ta naj svojo skrb za žive otroke žene
še dalje in naj se zavzema za prepoved vseh vojn, tako da bo
iz mota tistih škofov in kardinalov, ki so govorili: zato, ker je
vojna, potrebujemo otroke, končno nastal resnični krščanski
moto: zato, ker so otroci, naj nikdar ne bo nobene vojne!

Konzervativni »Offertenzeitung für die katholische Geistlichkeit
Deutschlands« je oktobra 1977 pisal: »Dejansko bo
kontracepcijska tableta prav gotovo v desetih do dvajsetih
letih zaustavila rast Cerkve z vsemi posledicami za prirast
duhovništva in redovništva, kot tudi za prihodke od cerkvenih
davkov.«

Kardinal Höffner mi je v pismu z dne 5. Avgusta 1986 potrdil,
da je mnenje številnih ljudi, da Cerkev danes dopušča splav,
kadar obstaja smrtna nevarnost za matere, zmotno, in da gre
v resnici samo za spoštovanje zdravniške odločitve v
primerih, kadar bi sicer umrla oba, tako mati kot otrok.

V času nacionalsocializma so bili čaščenje Marije, katoliški
ideal čistosti in ideja celibata rjavkasto obarvani. Leta 1936 je
v izšla knjiga »Biti devica« (s cerkvenim dovoljenjem za tisk
škofije v Münstru) župnika E. Breita, v kateri Marija podpira
nacionalsocialistični rasizem: »Okrog Marijine podobe se je
tako razcvetelo zdravo, čisto, dobrohotno ženstvo, ki je bilo v
najvišjih čislih. »Pranemška ženska rasa« želi »gojiti, varovati
in dopolniti« »Marijino podobo«. »Z vidika povezanosti
posameznega človeka z njegovim ljudstvom in s človeštvom
nasploh pomeni vsa nečistost razsipavanje svetega izvira
življenja. Zato je to zločin nad ljudsko skupnostjo«.

Tradicionalni nauk o deviškem porodu pravi 1., da je Marijin
himen ostal nepoškodovan, 2., da je bil porod brez bolečin in
3., da ni bilo posteljice. Marija, da je rodila Jezusa kot
svetlobni žarek in ga tako že obsijala z njegovim vstajenjem,
oziroma rodila ga je kot goreči trnov grm, ki ne zgori, ali
tako, »kot gredo duhovi nasploh brez odpora skozi telo«. Z
naukom o deviškem porodu je bilo neki materi odvzeto njeno
materinstvo. S tem so jo hoteli izvzeti iz prekletstva, ki po
mnenju zaobljubljenih samcev bremeni materinstvo običajnih
mater. Pri mariologu Aloisu Müllerju je poškodovanost matere
ob porodu posebno »znamenje prekletstva izvirnega greha«,
ki po mnenju mariologov bremeni matere in materinstvo. Brez
bolečin je bil samo Marijin porod, medtem ko so bile vse
druge matere deležne božjega prekletstva.

Celibatisti so hoteli naslikati takšno podobo Marije, ki ne bi
imela nič skupnega z drugimi ženskami. To jim je uspelo.
Čaščenje ene čiste ženske v nasprotju do vseh drugih nečistih
je celibatističnim samcem pri njihovem življenju brez žensk,
lahko v oporo, vendar so s tem številnim ljudem prizadejali
mnogo škode. Za ženo je bolj bedna usoda, da mora živeti
žensko življenje, ki ga utesnjujejo in dogmatizirajo moški.
Marijo je to doletelo na enkraten način. Vse, kar ima karkoli
opraviti z žensko spolnostjo, vse, kar pomeni zaplojevanje in
rojevanje otrok, so ji odvzeli. Sina ni smela dobiti z moškim,
biti je moral Sveti Duh in zgoditi se je moralo brez sle. Sina ni
smela roditi po naravni poti, kajti tudi pri porodu je morala
ostati nepoškodovana. Tako so iz nje naredili brezspolno
bitje.«



---
Bog ja, cerkev ne!

Bog daje, cerkev vzame!

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

[ Odgovori na to | # ]