Zanimiv pojem, ki ga tudi zasledimo v knjigi DAO DE JING je Zakon nasprotij, oziroma polarnosti. Lao Zi pravi, da je to zakon pojavnega sveta, kjer ego vse spreminja v svoje nasprotje. Recimo dobro v zlo, prav v narobe, za v proti, ljubezen v sovraštvo itd..

Mogoče najlažje razumemo primer, kako lepoto spremenimo v svoje nasprotje. S tem ko postavimo merila kaj je lepo, nehote ustvarjamo tudi merila kaj je grdo. Vsako merilo, vsaka sodba, vsako stališče dobi takoj nasprotni pol. Težje je recimo razumeti, da glasni zagovorniki miru oživljajo in hranijo tiste, ki zagovarjajo zob za zob. Hmm, če prav razumem, če ne bi bilo zagovornikov nenasilja, bi zob hitreje zmanjkalo kot si mislimo?

Vse kaže, da ne bomo še kmalu vsi Bude ali Jezusi, verjetno še vsaj kakšnih X milijonov let ne. Ampak nič hudega, ti veliki učitelji nam samo sporočajo, da tudi ta duhovna dimenzija obstaja. Ne vem kaj to komu pomeni...morda neke vrste tolažba ?

Razsvetljenja si ne izbereš sam. Ravno tako, kot si sam ne izbereš pubertete. Pride, ko je čas za to. Do takrat nam preostane edino, da se pogledamo v ogledalo naše duše, če morda že opazimo kakšen sveti mozolj , ki je prvi znak, da se je začela naša duhovna puberteta. Če se je, potem že dojemamo, kaj nam veliki učitelji sporočajo.

Malo veze z biblijskim učenjem pa ima tudi Vatikan. Papež Frančišek ob tem času vsako leto poljublja leseno lutko, ki naj bi predstavljala Jezusa.

Druga Mojzesova zapoved iz Biblije pa pravi;

Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo!

Utrujen popotnik se je usedel v senco drevesa, da bi počival. Ni pa vedel, da je bilo to drevo čarobno; ''Drevo, ki izpolnjuje želje.''

Ko se je usedel na trda tla, je pomislil kako lepo bi bilo, če bi se sedaj znašel na mehki postelji. V trenutku se je pred njim prikazala postelja.

Osupel je zlezel nanjo, pomislil je, da bi bil višek sreče najti ob sebi lepo dekle, ki bi mu masirala vneta stopala. Nemudoma se je dekle prikazalo in ga začelo masirati.

V Wikipediji je zapisano: “V psihologiji je TRAVMA vrsta poškodbe psihe, ki se pojavi kot posledica hudega trpljenja. “
Travma je glavni razlog, ki nam onemogoča živeti zdravo in srečno življenje. Povzroči jo izjemno stresna in neprijetna izkušnja, ob kateri smo dobili občutek, da smo izgubili nadzor. Če travmatični cikel ni bil zaključen, spomin in občutek te izkušnje ostaneta v nas, prav tako pa ostane v našem telesu tudi ves stres, ki je povzročil travmo. Travma je nekaj, kar je v nas povzročilo tako stisko in toliko bolečine, da je preprosto ne moremo izpustiti.

To je stanje čustvene in duševne stiske, ki jo povzroči izkušnja, ki ni rešena.
Vsak od nas doživi travmo na drugačen način. Kar povzroči travmo eni osebi, ni nujno, da jo tudi drugi. Kako se odzivamo na travme, je odvisno od naše biološke sestave, našega fizičnega, duševnega in čustvenega praga ter kako se odzivamo na okolje.

Bratstvo tantrikov čaka, da se ponovno obudi. Začelo se bo prebujati, ko se bo približeval konec Kali juge. Prepoznalo bo moč ženskega principa in transformiralo svet. V ekstatičnem trenutku prehoda iz enega obdobja v drugega, bodo ti zvesti privrženci te nesebične poti, dosegli svoj cilj.
Kaula tantra

KAJ JE TANTRA
»Ni lahko definirati tantrizma,« pravi akademik Mircea Eliade. In res, Indija je dežela v kateri sobiva toliko različnih redov, filozofij in duhovnih tradicij, da jih je nemogoče sistematizirati, zato smo zanje izumili predal, v katerega jih lahko strpamo in ta predal se imenuje »hinduizem«. Beseda, ki nič ne pove, še najmanj to, da jih razumemo, daje nam pa občutek da so nekam pospravljene.

Če izluščim duhovni nauk mnogih ki prinašajo sporočila, je ego največje ovira na naši poti do razsvetljenja.

In če nismo že po naravi tista srečna čisto dozorela duša, nam bo ego delal kar precejšnje težave.

Seveda, če kažemo neke znake duhovne zrelosti, ki nas sili v notranje raziskovanje in samorefleksijo.

Blagor pa tistim, ki te potrebe nimajo in se jim ni potrebno z egom igrati mačke z miško.

Skozi moje delo se je pokazala potreba tudi po malce drugačnemu pristopu k delu sploh pri predavanjih o Popolni preobrazbi prehranskih navad saj gre tu za celostno spremembo, za spremembo življenjskega sloga. Tu ne gre za takojšnjo spremembo a počasi in vztrajno ko spremenimo svoje prehranske navade, spremenimo tudi svoje življenje. Kot vedno omenim nismo samo fizično bitje, temveč tudi čustveno in duhovno in potrebno je delovati celostno na vseh nivojih, da dosežemo svoj cilj prej in še učinkoviteje. Tako sem se povezala s prijateljico Sabino Veroniko Golob, ki dela na spreminjanju podzavestnih prepričanj, navad in skupaj sva za vas pripravile nov sklop predavanj, kot ga pri nas še ni bilo in ki vam bo korenito spremenil življenje za vedno.

Moje delo že dokaj poznate- jaz se bom držala spremembe prehranskih navad po načelih Antične Tradicionalne kitajske medicine.

S poenostavljanjem se ustvari višek časa, ki ga lahko namenimo za dejavnosti, ki nas veselijo, izpolnjujejo in dajejo našemu življenju smisel. Take dejavnosti zmanjšajo vsakodnevni stres nas ujetih v vijaku novodobnega drvenja.

Življenje postane igra, lažje ter hitreje opravimo vsakodnevne nujne obveznost. Tako se nam sam po sebi ustvari višek časa, ki ga lahko namenimo za dejavnosti, ki nas veselijo, izpolnjujejo in dajejo našemu življenju smisel.

Piše: Primož Škoberne

Aspirant: "Zaslutil sem dušo v svojem srcu. Zahrepenel sem po njej. Hrepenenje je moja vera, ki me podžiga, naj stopim na pot."
Učenec: "Vera v dušo se je spremenila v spoznanje in spoznanje spreminjam v življenje. V meni se prebuja srce duše in žari za druge ljudi. Tako hodim po poti."

Duša ni samo čustvenost, kot to pogovorno rečemo; duša je mnogo več, duša je angelsko bitje. Nekateri Judje so doživeli srečanje s tem bitjem, bodisi v meditaciji, v izjemnih trenutkih svojega življenja ali pa tudi na pragu smrti. Ni tako malo pričevanj klinično mrtvih, ki jih je uspelo obuditi nazaj v fizično življenje, o srečanju z bitjem iz ljubeče svetlobe. Opisovali so ga kot sijoče angelsko bitje, ki je izžarevalo brezpogojno ljubezen. To bitje je človekova duša.(1)

Preden je Gregg dobil službo kot voznik kamiona, je učil matematiko na kmetijski šoli. Kot učitelj je imel le malo denarja in časa. Prevozništvo mu je dalo oboje. Za volanom je imel dovolj časa, da je razmišljal o Realnosti. In v kamionu je lahko prav tako nemoteno meditiral kot v svojem stanovanju. Prišel je na mojo delavnico “Samo-izpopolnjevanje: ključi vzhoda”, da bi se naučil, kako uskladiti duhovna in seksualna prizadevanja.

Gregg nam je pripovedoval o svojem guruju. “Je Američanka, babica, ki živi v Kaliforniji in je dosegla zenit človeškega potenciala. Ne glede na to, kaj se dogaja, je vedno blažena. Izžareva mir, ljubezen in svetlobo. Zadnjič, ko sem bil pri njej, je govorila o spolnosti. ‘Dokler ne obvladamo spolne sle’, je rekla, ‘je naš duhovni napredek omejen.’ Ni razložila zakaj. Od takrat me ta trditev preganja.

(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Precej zdelan si videti danes. Očitno te je napadel prehlad.

(Tomaž:) Ja stari. Čisto sem fuč. Najraje bi šel v posteljo, pa imam še nekaj nujnih opravkov. Ko bi si lahko pomagal s kakim dobrim zdravilom...

Morda ti bo pa tale pogovor pomagal. Veš, v zvezi z zdravjem veljajo določeni stereotipi, ki nam zelo otežujejo zdravljenje. Le malo ljudi se zaveda, da nam dvom v lastno zdravje povzroči veliko škode.

Samo-sabotaža je ena od ovir, ki človeka najbolj oslabijo na duhovni poti, kajti deluje povsem nezavedno, tako da se je izredno težko spopasti z njo. Le težko bo kdorkoli kdajkoli priznal, da želi namenoma spodkopati svoje najboljše interese, pa vendar mnogi med nami precej zatrejo samega sebe, na subtilen kot tudi zelo očiten način. Kaj je potrebno, da bi izkoreninili program samo-uničenja in ga nadomestili z osebno spodbudo?

Ego se maščuje

Prvič, priznati moramo, da obstaja del našega uma, ki se boji in se upira kakršnikoli spremembi, četudi bo ta sprememba za nas dobra in nam bo prinesla večjo srečo. Ego ima težko nalogo (in je obseden s tem), da bi ohranil status quo - celo takrat, ko status quo smrdi. Njegov miselni sistem temelji na prepričanju, da je “znano vedno varnejše kot neznano in zato za vsako ceno ohrani znano”.

Po mnenju Mircea Eliade je alkimija izšla iz metalurgije .Posebne verske izkušnje kovačev, talilcev in alkimistov so bile obvezne za ritualne posvetitve. Vse te tri skupine so delale s snovjo, ki je bila zanje živa in sveta. Doseči so želeli transmustacijo. Skupna točka med metarulgijo in alkimijo je bila tam, kjer se je poseglo v ritem obdelovanja snovi. Verjeli so v svetost zemlje kot izvira življenja in so bili prepričani, da je zaradi vsake skrunitve potrebna daritev.

Pojem »alkimija« izvira iz prevodov arabskih besedil iz 12.stoletja. Obravnavajo al-kimiyo, kar je bilo v latinščino prevedeno kot alkimija, alchimia, alchemia ali aquimia. Albert Magnus (1193-1280) je pisal o«ars nuova«(nova umetnost) ali alchimija. Po mnenju H.W.Shultza izvira alkimija iz antičnega Egipta. Menil je, da Serapeion-tempelj boga Serapisa dokaz za to, da sta imeli grška filozofija in religija ter egipčanska religija in tempeljska umetnost globok medsebojni vpliv. Kasneje je nastala sinteza vere, filozofije in zdravilstva, kar je določalo mišljenje in vedenje pravih alkimistov. Ti zdravniki so se ukvarjali s farmakologijo.

Na svet smo prišli, ne samo kot fizično telo, ki ga sestavlja pribl. 37,2 bilijonov celic, ki je določeno na osnovi števila vseh organov v telesu in vrst celic. Človeško telo sestavljajo določeni kemični elementi v različnih razmerjih (Wiki, 2018).

Sestavljeno pa je tudi iz uma in duha, astralnega in mentalnega telesa. Podobno, kot je fizično telo instrument za delovanje v svetu materialnosti, je astralno telo instrument v astralnem svetu. Pojavi v njem so razlog psihičnih stanj; lahko bi rekli, da se v njem psihični pojavi »materializirajo«. Mentalno telo, sedež razuma, je inteligenten organizem, ki živi na mentalni ravni. Ta je še nekoliko subtilnejša in bolj pretanjena kot astralna, obe pa sta redkejši kot etrska.

Za filozofa je RESNICA najbolj zaželena stvar v Vesolju. Podarja namreč geometrično svobodo v kraljestvu idej, brez kakršnih koli osebnostno omejenih zadev. Izlušči bistvo iz kraljestva oblik in tako opredeli njih dejanska razmerja. Astronavta Edgarja Mitchella je neskončno majhen obseg zemlje v primerjavi s celotnim sistemom tako očaral, da ga to sedaj sili, tako pravi, da živi bolj po načelih kot po pravilih.

V prejšnjem stoletju je dr. Franz Hartmann, znan teozof in Paracelzusov biograf, dejal, da duša v človeku občuduje lepe oblike, vendar pa, da človekov duh ljubi načela (Glej Essay on Chastity v Five Years of Theosophy, London, 1885)

Pogosto sem slišal, a nikoli verjel doslej, da obstajajo takšni, ki s silnimi uroki podrejajo svojim sprijenim namenom zakone narave.
Milton

V “Korespondenci” tega meseca številna pisma pričajo o močnem vtisu, ki ga je na nekatere pustil naš članek iz preteklega meseca, “Praktični Okultizem”. Ta pisma dokazujejo in podpirajo dva logična zaključka:

(a) da obstaja veliko več dobro izobraženih in mislečih ljudi, ki verjamejo v obstoj Okultizma in Magije (ki se med seboj precej razlikujeta) kot si to domišlja sodobni materialist; in
(b) da večina verujočih (vključno s številnimi teozofi) nima določne predstave o naravi Okultizma in da ga mešajo z Okultnimi znanostmi na splošno, vključno s “Črno umetnostjo”.

“Navada je druga narava. Navada je deseterna narava,” naj bi izjavil Vojvoda Wellingtonski; in v kolikšni meri je ta izjava resnična ne more oceniti bolje nihče drug kot vojaški veteran. Vsakodnevni dril in leta discipline so se pri njem končala s popolnim preoblikovanjem večine njegovih zmožnosti ravnanja.

Obstaja zgodba, ki je dovolj prepričljiva, če že ni resnična, o hudomušnem šaljivcu, ki je, ko je videl odpuščenega veterana kako nosi domov svojo večerjo, nenadoma zavpil: “Pozor!”, in ubogi človek se je v trenutku strumno postavil v položaj ter pri tem izpustil iz rok v odtočni kanal svojo ovčetino in krompir. Dril je bil popoln, tako da so se njegovi učinki vtrli v človekov živčni sestav.

Vse več ljudi se zaveda da nekaj takega kot je magija obstaja, zato sem se odločil napisati ta članek, kot poskus razjasniti nekatere stvari.

Naj sprva pojasnim razliko med črno in belo magijo, saj nekateri zanikajo to razliko, češ da govor o črni in beli magiji implicira, da je svet črno-bel ter podobno. No, seveda je popolnoma res, da svet ni črno - bel, ampak to nas ne sme zavesti v pretirano relativizacijo. Nesmiselno je enačiti nekoga, ki deluje le iz neegoističnega principa pomagati drugim in nekoga, ki išče svoje žrtve, da uživa nad njihovim počasnim propadom ali njihovo smrtjo. In prav za to distinkcijo gre v tej debati.

Zdravljenje ran iz preteklosti
Spoznala sem, da je delo z notranjim otrokom neprecenljive vrednosti, ko se trudimo ozdraviti rane iz preteklosti. Nismo vedno v stiku z občutki prestrašenega otroka znotraj nas. Če je bilo vaše otroštvo prepolno strahu in bojev in se miselno še naprej ponižujete, ravnate enako tudi z otrokom v sebi. Vendar nima otrok v vas kam iti. Preseči morate omejitve svojih staršev. Vzpostaviti morate stik z izgubljenim otrokom znotraj sebe. Mora vedeti, da vam je mar zanj.

Vzemite si trenutek in povejte mu, da ga imate radi: “Rad te imam. Ljubim te. Res te ljubim.” Mogoče ste to govorili odraslemu v sebi. Začnite govoriti malemu otroku. Vizualizirajte, da ga primete za roko in ga nekaj dni vodite s sabo, kamorkoli greste. Videli boste, kako čudovito radostne izkušnje lahko doživite.

Lokostrelec cilja s puščico v središče tarče, na vso moč napenja lok, in ko je napetost največja, sproži. Puščica zleti in zadane tarčo. V sredino ali pa ne. Seveda si športni tip človeka želi zadeti tarčo, meditativni tip pa se bolj osredotoča na celoto; pravzaprav je že sámo dejanje njegov cilj. Ker ni bistven nagib, je v dejanju zajeto vse: merjenje, napenjanje, sprostitev, zadetek. In prav s to menjavo je zaznamovano tudi naše življenje.

Kje je cilj? Friedrich Nietzsche zapiše:

Čas je, da si človek določi cilj. Čas je, da človek posadi seme svojega največjega upanja. Njegova zemlja je zaenkrat še rodovitna, nekega dne pa bo osiromašena in izčrpana in na njej ne bo več zraslo nobeno visoko drevo.

Iz Shakespearove drame Hamlet včasih citiramo Polonijev nasvet sinu: “Predvsem pa to: samemu sebi bodi zvest”. Polonij je bil neumen starec, toda njegov nasvet je dober.

Toda, ali vemo, na koga se nanaša ta »samemu sebi«, kdo je, ki naj bi mu bili zvesti? Vprašanje “Kdo smo?” je lahko predmet dolgih razprav. V načelu je tisto, kar imamo v nekem trenutku za “jaz”, odvisno od tega, kje je tedaj osredotočena naša zavest(nost). Na zgodnji stopnji našega razvoja, ki poteka skozi mnoge inkarnacije, ali pa v sedanjem življenju, ko smo še dojenčki, je “jaz” naše fizično telo. Ta odnos se je ohranil v jeziku, saj rečemo: “Zebe me”, “Lačen sem”, “Zob me boli” ali “Udobno mi je”, in mislimo, da vse to doživlja naše telo.

Veliko je že napisanega o višjem zavedanju, o nadosebnem zavedanju. O zmožnosti doživljanja resničnosti življenja skozi neosebno prizmo zavedanja. Doživljanje resničnosti mimo omejitev našega ega, oziroma doživljanje izkušnje svobode od svojega Jaz-a. Precej abstraktni pojmi, med katerimi ni kakšne jasne ločnice. Tako, kot je ni v prehodu zavedanja otroka v zavedanje odraslega.

Zavedanje je namreč kot vesolje, ki se odkriva pred našimi očmi. Podnevi je omejeno z obzorjem modrega neba. Sončna svetloba je v tem primeru slepilo- slepilo kot iluzija, ki jo tvori mehanika delovanja našega razuma. Vendar bolj kot se večeri, več vesolja se nam odkrije. In lahko se že strinjamo v tem, da je izza modrega neba neverjetna razsežnost in globina.