Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080211185523785




Pozornost!

torek, 16. april 2019 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Večji del našega življenja se sestoji iz tega, da nam drugi posvečajo pozornost, oziroma, da mi posvečamo pozornost drugim. Pozornost lahko označimo kot neko obliko zbranosti in predstavlja zavestno miselno usmeritev na kaj, pomeni pozorno poslušati, spremljati, kazati zanimanje, zavestno misliti na nekaj ali o nečemm premišljevati. Pri vsem tem gre za zavestno aktivnost.

V številnih trenutkih, kosmo manj zavestni, nam opazno primanjkuje pozornost, zavestna izmenjava energije, predvsem življenjske energije. Izkazalo se je, da človek ni sposoben zadržati svoje življenjske energije. Energijo sprejmemo, in jo, obarvamo z svojo osebno vibracijo, oddamo naprej. Energija je potrebna, da bi lahko živeli.

Toda le kdo lahko energijo neposredno in v zares čisti obliki pritegne in sprejme? Za to so potrebna leta molitve in meditacije, da se do te čiste oblike energije pride. Izjemoma so jo deležni posamezniki, v primeru ko jim to čisto energijo podeli po milosti sam Bog.

In zato se ljudje za nasvet obračajo na soljudi, na skupino, h kateri spadajo, na družino, katere člani so, na svoj narod ali raso. Iščemo torej tam, kjer so prisotne takšne vibracije energije, kot jih trenutno potrebujemo. Išče se tista vrsta vibracije energije, ki ustreza osebni ravni posameznika. Vsak kanal energije ima torej lastno, posebno vibracijo ali barvo, ki nastane zaradi značaja odgovarjajoče skupine. Energija, ki kroži v določeni skupini, je prazaprav ujeta v napetostno polje te skupine. To lahko primerjamo s štafetno palico, ki jo posamezni član preda drugemu članu. Nihče pa te palice ne more zadržati dlje časa. Lahko jo začasno sprejme, potem pa jo mora predati dalje.

Tako energija, ki oživlja, kroži v skupini, ne da bi prišlo do prenove ali rasti.. In iz tega razloga se v skupi vidi določena homogenost, ki končno zajame vse člane skupine, če seveda krog ni prekinjen. Tako se po eni strani ljudje prepoznajo kot člani skupine, po drugi strani pa nastanejo v skupini določene navade, obredi in načini obnašanja, kar pa seveda krožečo energijo, skoraj ne more spremeniti, kaj šele dvigniti na višjo raven.

Zaradi tega slej kot prej pride znotraj skupine do določene mere gotovosti in varnosti. Toda za tiste člane, ki pa so skupino prerasli, pa to lahko pomeni ujetost. Vsi vemo, da družina ,ki pravilno deluje, je za otroka v odraščanju, varno pristanišče. Ko pa se v puberteti prične oblikovati otrokov značaj, lahko otrok isto družino kot ječo. To so najtežja leta, predvsem za starše, saj otrok svojo mladostno energijo uporablja, da bi staršem dokazal napake in spremenil način njihovega delovanja. V primeru, da mu to ne uspe v zadostni meri, neminovno zapade v kalup družinskega značaja in družinskih navad.

To isto se dogaja tudi v vseh političnih strankah, sektah, kultnih skupin, združenjih, klubih, verskih skupnostih in še posebaj v zaprtih življenjskih skupnostih zaprtega tipa. Vse imajo svoja interesna področja in vibracije, ki jih energetsko vzdržujejo njihovi člani. Kdor pa najde v taki hiši razpoko in se na njo odzove kritično, ga skupnost zagoto izloči. To pa je posebno kruto za odraščujoče otroke, saj potem zgubijo temelj.

Kot vemo je izmenjava neprekinjen proces. Prisotna je prav pri vsaki misli, čustvu, delovanju, razpravi, branju knjig, časopisov, poslušanju radia in gledanju televizije. Pri vsakem stiku, neodvisno od vtisov, prihaja neposredno ali posredno do izmenjave ali prevzemanje energije. V koliki meri pride do tega, je odvisno od vsakokratnega delovanja udeleženih. Čim večja je koncentracija ljudi, tem večja je pozornost. Zato tisti, ki zabava ljudi, rad dela v polni dvorani, da doseže dobro medsebojno sodelovanje. Tako od svoje publike dobi energijo in jim jo prežeto s svojo, vrne. Na ta način je pridobil pozornost ljudi.

Takšni procesi potekajo po vseh živih bitjih. Tako rastline pritegnejo pozornost žuželk s svojim vonjem in barvo, torej z bolj snovnimi značilnostmi. Živali se obnašajo bolj ali manj podobno. Pozornost drugih pritegnemo pra tako z zunanjimi znamenji, z določenemi gibi, šumi, obleko, barvami, vonjem. Vendar pa tega ne delamo le zaradi ohranjanja vrste, ampak predvem zaradi sebe. Obstaja veliko oblik vedenja, ki so podobne tistim pri živalih in služijo izmenjavi energije. Človek se obrne k svojim soljudem in k svoji okolici, toda predvsem zaradi tega, da bi na ta ali oni način sam postal močnejši in boljši.

Duhovni iskalci si prizadevajo za večjo, višjo ali celo drugačno zavest kot njihovi soljudje, gre torej za rast zavesti. V največjih primerih se ta rast omeji na razširitev in povečanje zavesti in ne seže do njene poglobitve. Sama gola rast praviloma še ne pomeni spremembe vibracije in s tem zavesti. Toda, kakor hitro pa prenesemo težišče pozornosti od zunaj navznoter, lahko zavest nas samih tudi notranje raste, to pomeni, se poglobi, zori. In prav to predstavlja spremembo vibracije in posledično zavesti. Na našem začetku je torej potrebna rast in razširitev zavesti, dokler ne spoznaš, kakšen mora biti novi razvoj. Nato pa se lahko v polni meri začne zorenje in poglobitev naše zavesti.

Proces je razvojni, korak po korakom in je podoben razvoju otroka. V prvih letih življenja smo kot goba vsrkavali vsak impulz. Potem je sledillo obdobje občutkov in podoživljanj. To je tudi čas čaščenja idolov. Nato je prišel čas dvomov, krize in kritiziranja. Toda zavest pri vsakem koraku raste, tako notranje kot zunanje.Ko rastoča zavest nekega bitja doseže določeno vibracijo, se kaj rado zgodi, da se se začne razodevati drugačna, še popolnoma neznana.notranja zavest. In ko se to ali če se to zgodi se moramo predati tej novi zavesti v vodenju našega življenja, in to je naslednji nujni korak! V primeru, da se to ne zgodi, potem ostaja vse pri starem in naša zavest se zapira vedno manjši spiralni krog.

Postavlja se nam vprašanje kako lahko to drugačno zavedanje-zavest, novo zavest spoznamo in izkušimo? Običjno nam govorijo, da je potrebna nenehna pozornost in usmeritev na to novo zavest-zavedanje, a to izgleda preveč preprosto. Toda kljub temu pa je tako. Na žalost, je v današnji naglici sodobnega življenja, ki ga vsi živimo običajno le redkim dano, da bi bili zavestni. Obstaja resda veliko tečajev, seminarjev za doseganje večjega samozavedanja, vendar to ni ravno pot, ki resnično daje rezultate. Da bi si človek pridobil to popolnoma novo zavedanje, ki nikakor ni le inačica stare zavesti, je potrebno, da naredimo prostor določenemu majhnemu mestu v našem srcu, zadnji še dovzetni točki božanskega dotika med našim notranjim človekom in našim Stvarnikom in k Bogu dejavno in neprestano usmerjati svojo pozornost. Seveda pa pred tem poteka v nas in našem življenju intenziven notranji boj.

Usmeritev naše pozornosti od nas zahteva cilj. Usmeritev in cilj sta povezana. Podoba lokostrelca, ki v popolni koncetraciji usmeri puščico k cilju, da bi le ta dosegla cilj, mora strelec najti točko, na kateri lahko stoji trdno z obema nogama. Ali z drugo besedo: imeti moramo glavo visoko »v nebesih in noge trdno na tleh!«

Da bi lahko doživeli notranjo, duhovno točko dotika, se moramo trdno držati dejstev. V trenutkih negotovosti in dvoma, ki vedno pridejo nam v takih trenutkih primanjkuje trden temelj. Teda je naše življenje podobno ladji na viharnem morju. Vso energijo in pozornost pa usmerjamo le na to, da določimo smer in se je držimo v upanju, da bomo dosegli varen pristan.

Usmeriti pozornost na točko dotika torej od nas zahteva stabilno izhodišče. To točko v nemirnem vsakodnevnem življenju težko najdemo. Vendar pa na m jo sploh ni potrebno v njem iskati, kajti tam je ni! Ta točka je seme, bit našega malega vesolja v nas samih, duhovnega sveta. Kdor hoče to trdno točko dotika najti v sebi, se mora vprašati: »Kaj je v mojem življenju zame res pomemebno? V kaj v resnici verjamem? Kaj je to, kar me vodi?«

To so temeljna vprašanja, ki se jih ni mogoče izogniti. Dvignejo se in razurkajo vso našo zavedanje prav do temelja našega življenja. Naši možgani nam ne morejo dati odgovora na ta vprašanja, takoj se zapletejo v svoj lasten dvom. Postavljanje takih vprašanj pa že pomeni, da naša pozornost ni usmerjena na vsakdanje, ampak na drugačne vibracije v našem duhovnem sistemu teles. Seveda moramo vsakdanje življenje živeti navzven nemoteče za druge soljudi.

Odgovoriti na ta temeljna najtežja vprašanja našega življenja z razumom bi za nas pomenilo le odvračanje in priklicanje projekcije razuma, ki pa nam odgovora ne more dati. Zakaj nekaj sploh obstaja, se z razumom ne da odgovoriti. To je največji in najtežji problem fundamentalne filozofije. Zakaj ti obstajaš? Naš razum ni sposoben  ujeti vibracije pravega odgovora. Odgovor ja nemreč tisto, kar je spraševalec sam, tako kot sam živiš in se približuješ svojim sobitjem. Ta odgovor smo mi sami z lastno barvo in obliko. Ta odgovor je tisto, kar nas ljudi povezuje med seboj in nas dela enake.

Enaki smo v svojem najvišjem hrepenenju, enaki v usmeritvi in v zavestnme usmerjanju pozornosti na tri stebre problema človek, enaki smo tudi v prizadevanju, da bi kot človek lahko bili pravi odgovor. V odgovoru je vsakdo med nami edinstven, orginalen in samostojen. V tem se človek razlikuje od drugih ljudi in v tem jim je hkrati enak. V tem se doseže enost, ki je v tebi od začetka. Ta preprost odgovor, brez odvečnih besed leži tudi v čudenju, v istem tihem čudenju, ki ga lahko občasno zaznamo pri majhnih otrocih, čudenju nad tem, da preprosto smo. To je velko začudenje nad tem, da ne glede na to, kako  nenavaden izgleda svet, kako nenavadni so lahko njegovi pojavi, da so kljub temu vsi ljudje skupaj na poti skozi vesolje, in da bo mnogim uspelo, da dosežejo cilj, Boga. To je res pravo čudenje, pozornost, ki v nas povzroči, da postane naše življenje pobožna zbranost, ki iz tega sveta naredi lepoto in čudeč. To čudenje pa nastane iz prave vere in popolnega zaupanja v Kristusovo hierarhijo vodenja našega življenja. Potem kot edina varnost ne velja več smrt, ampak le še brezoblična vera, ki jo vzdržuje samo življenje. Ta vera je tako močna, da ne potrebuje več praznih dogmatičnih besed.

Miran Zupančič

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20080211185523785







Domov
Powered By GeekLog