Ljudje v glavnem doživljamo sebe in vse kar nas obkroža, posredno ali indirektno.
Misel je ta, ki se skoraj zmeraj vmešava in prevaja v svoj jezik vse, s čemer pride v stik.
Tako doživljamo svet iz druge roke, skozi prevode lastnih misli.

Naše reakcije in odzivi, so pogojeni z gorami spominov zavestnih ali ne, saj se skozi le te odzivamo na situacije in dogodke.
Enkrat nam je nekaj všeč in drugič ne, včasih nam je nekaj žalostno in potem naenkrat veselo…
Nenehno nekaj premišljujemo, presojamo, merimo in primerjamo.
Imamo svoja mnenja skoraj o vsem in prepolni smo najrazličnejših želja, občutkov, hrepenjenj...
Iz starih vsebin projiciramo bodoče dogodke in tako se vrtimo v začaranem krogu starega.

Vedno sem imela rada glasbene lestvice. Kot najstnica sem vedno vedela, kdaj in na kateri radijski postaji vrtijo »lojtrco« priljubljenih skladb, na katerem mestu se nahaja katera od skladb, katere so novitete in katera se počasi poslavlja z lestvice, ker se vrti že predolgo ali pač nima dovolj glasov poslušalcev. A tokrat ne bom opisovala, katere skladbe so mi najljubše in katero mesto na lestvicah so dosegle.

Govorila bom o drugačni lestvici. Na njej se elementi ne menjajo in ne prestavljamo jih sem ter tja, temveč se kar sami dvigujemo ali pač spuščamo po njej. Glede na našo vibracijo, seveda. Govorim o čustveni lestvici. Seveda tudi te lestvice obstajajo v različnih izvedbah, a osnova je vedno ista. Čustva. In sami določamo, na katero mesto se bomo zavihteli, čeprav se nam včasih zdi nemogoče, da bi se z nižjih mest sploh lahko povzpeli višje. Predstavila vam bom čustveno lestvico po metodi Abraham – Hicksa, ki mi je najbližje in če sem iskrena, drugih niti nisem preučevala, čeprav se na prvi pogled, kot rečeno, ne razlikujejo dosti.

Bi si želeli živeti svoje življenje tako sproščujoče kot živali? Veliko se lahko naučimo od njih, zato pa jih imejte ob sebi čimvečkrat, če je le mogoče. Mnoge študije pa so tudi pokazale, da so domači ljubljenčki lahko izredno učinkovita terapija okrevanja po srčni kapi. Celo borznim mešetarjem se je po interakciji s psi drastično znižal krivni pritisk.

Vendar za vse te ugotovitve ne potrebujete strokovnjakov. Omislite si domačega ljubljenčka, ki ga boste lahko negovali in božali. V podobni terapiji lahko uživate tudi tisti, ki si zaradi alergije ne morete privoščiti domačo žival. Lahko jih opazujete na sprehodih po parkih ali pa v živalskem vrtu.

Realno dno je realen položaj človeka in je popolen razlog za zbujanje druge strani. Notranje strani in notranjih stvari, ki jih tako prepogosto enačimo z realnimi stanji (realnim dnom - kar vidimo).

Pobuda pisanja so boleče stvari, ki jih opazujem okoli sebe vsak dan, pa ne le verskih vojn, katastrof, temveč že navidez nepomembna dogajanja, dogodke. Že ko opazim nestrpnosti, ki je velikokrat zatrto agresivna do človeka, ki se npr. pred nekom pomika počasi, boji za parkirni prostor ali čakanje za kruh v vrsti. Boleče je, če ti je kaj mar do sočloveka ali živali in drugih bitij. V takih trenutkih ljudje večinoma v drugi osebi, ki jih živcira s svojim delovanjem, ne vidi ničesar drugega kot le nekega starčka, ki še samo krade zrak in prostor na pločniku, delavko, ki se znajde po nesvoji krivdi sama za postrežnim pultom, kot največjega uničevalca po napornem dnevu, ki posluša dolgo vrsto nerganja ali nekega nesposobneža za volanom.

Novo leto je odlična priložnost, da razčistimo nekatere stvari iz preteklosti, in motivacija za spremembe. Odslej bom dvakrat na teden jedel ribe, vsak dan bom pol ure telovadil, nehal bom kaditi, v službi se bom trudil biti vsak dan nasmejan, šefu bom vedno povedal, ko se bom počutil preobremenjenega, in zbral pogum, da mu predstavim svoj pogled na nove poslovne priložnosti. Doma bom vsak dan pomil posodo, otroke bom vedno vprašal, kako so preživeli dan v šoli...

Tisoč obljub, ki jih sprejmemo z iztekajočim se letom, se navadno po prvih nekaj tednih tudi razblini. Od 200 milijonov Američanov, ki se vsako leto odločijo, da bodo spremenili svoje življenje, je 1. februarja le 70 milijonov takih, ki še niso pozabili na svoje novoletne obljube. Zakaj?

Če bi danes vprašali uspešne ljudi o tem, kako gledajo na svoje probleme, bi verjetno dobili zelo podobne odgovore. Problemi so priložnosti, da postanemo boljši – predstavljajo možnosti, da smo edinstveni v našem življenju.

Oče Alfred D'Souza je nekoč zapisal: »Dolgo časa se mi je zdelo, da se življenje šele dobro začenja; Pravo življenje. Toda vedno so bile na poti ovire, kot so nedokončani posli, nesreče, dolgovi. Potem se je življenje začelo in ugotovil sem, da so ovire moje življenje.«

Probleme lahko mirno poimenujete kar izzivi. Poglejte nazaj v vaše življenje, nekateri največji problemi so se na koncu izkazali za najboljše priložnosti vašega življenja. Toda takrat, ko se pojavijo, jih pogosto ne zaznamo kot take. Od sedaj naprej boste vedeli, večji problem ali ovira, kot se pojavi v življenju, večja in donosnejša priložnost se vam obeta, ko oviro preskočite.

Med mnogimi duševnimi boleznimi smo v našem času pogosto priča krizam neodločnosti in negotovosti med ljudmi. Mnogi ljudje pustijo, da življenje teče mimo njih v konstantnem nemiru, ki je posledica tega, da ne vedo, kaj početi in kako nekaj narediti, da bi bili rezultati učinkoviti.

Nekateri ljudje se, da bi zapolnili ta prazen prostor, ukvarjajo z določenimi aktivnostmi, za katere upajo, da bodo dale smisel njihovemu življenju. Tako iščejo rešitve za svoje probleme v študiju ali delu, čeprav imajo te izvor globoko v njih samih. Vsa praktična dejavnost je brez vrednosti, če tisti, ki jo izvaja, ne pozna motiva svojih dejanj.

»Družina mi pomeni vse na svetu, prepričan sem, da sem v osmih ali devetih letih, kar sva bila poročena, naredil vse, da bi bili res Družina. Da bi imela otroka dobrega očeta, da bi se z njuno mamo dobro razumela. Ne morem dojeti, da se je tako rekoč čez noč vse spremenilo, da ni vredno nič več, kar sem počel, za kar sem se trudil, kar sva z zdaj že bivšo ženo skupaj ustvarila. Pri zdravi pameti in pri življenju me ohranja le želja, da bi otroka naučil, kaj je v življenju prav in dobro.

Počutim se kot zguba, hudo mi je zaradi otrok, razdvojenih med mamico in mano, prejšnjim življenjem, ki smo ga živeli skupaj kot družina, in sedanjim, razbitim, kjer se ne znajdemo najbolje. Jaz sploh ne, čeprav je od ločitve minilo že polna tri leta,« je kar vrelo iz Milana, enega od štirih moških udeležencev delavnice z naslovom Po ločitvi.

Bodite pogumni in dovolite spremembam, da razbijejo življenjsko rutino. Če je odgovor na eno izmed vprašanj iz naslova pritrdilen, je morda čas še za eno spremembo – spremembo videza. Če ste končali eno poglavje v življenju in se vam odpirajo nova vrata, potem bo vaši samozavesti koristilo, da skozi njih stopite prenovljeni.

Ne le osebnostno, ampak tudi vizualno. Če vam na obletnici mature nekdanji sošolci rečejo, da se od srednje šole niste nič spremenili in da ste še vedno videti enako, je to morda ravno zaradi pričeske. Bodite drzni, ne bojte se in se odločite za drastično spremembo.

Znanstveniki so dokazali, v kar so bili mnogi že dolgo prepričani. Življenje s taščo lahko resno ogrozi zdravje snah. Včasih je dovolj, da se tašče samo spomnite, pa je dan pokvarjen. Znanstveniki pa so sedaj dokazali, da ženske, ki živijo skupaj s taščami pod isto streho, obolevajo trikrat pogosteje kot tiste, ki so na svojem. Najpogostejše so težave s srcem, stres, da se mora ženska v takšni skupnosti vesti kot mama, partnerica in hčerka obenem, pa lahko povzroči tudi povišan krvni tlak in diabetes.

Kar se tiče številk, so znanstveniki z japonske Univerze v Osaki v raziskavo vključili 91.000 parov srednjih let, ki so jih spremljali 14 let v obdobju od 1990 do 2004. Med tem časom je 339 oseb umrlo zaradi srčnih bolezni, 6255 pa zaradi drugih vzrokov. Ženske, ki so živele s taščami, so se spopadale s srčnimi boleznimi trikrat pogosteje kot ostale srečnice.

Kako naj se soočimo z izgubo, žalostjo in bolečino?
Kot prvo se je treba zavedati, da smo žalostni, da nas boli, in ne bežati pred bolečino. Če si upamo sprejeti dejstvo, da nas boli in se zavestno predati bolečini in si reči, preplavi me bolečina, preplavi me žalost, ja, žalosten sem, naj bom žalosten, če si upamo to storiti, potem smo na dobri poti, da bomo iz te bolečine in žalosti tudi priplavali ven.

Če se ne upamo prepustiti bolečini, nas bo vseeno mučila in v njej se lahko cmarimo vse življenje. Če si ne priznamo, da smo žalostni, bo žalost vseeno delovala nekje v naši podzavesti, zaklenjena in okamenela, oklepala bo naše srce, da se ne bo moglo odpreti in zaživeti, in čakala, da jo nekoč osvobodimo.

Zadnje čase se sprašujem o tematiki iskrenosti. Tudi sama imam izredno rada iskrenost, ampak ne vem, če vem, kaj to zares pomeni? Mogoče si to predstavljam samo v okvirih, ki ustrezajo meni. V vsakem primeru pa ugotavljam, da ljudje na splošno težko prenašamo iskrenost in ne samo to, tudi zelo neiskreni smo.

Sama imam dve pravili. Prvo, katerega sem upoštevala kot vodja, je, da pohvalo osebi vedno izrečeš ali napišeš javno, kritiko pa na štiri oči oz. osebno. Drugo pravilo, ki se ga skušam držati pa je, da osebi ne svetujem (ali pametujem) oz. ne podam svojega mnenja, če me ne vpraša oz. za to ne prosi.
Uvajam pa še tretje pravilo, da ne govorim o osebi, ki je v pogovoru ni zraven, razen če govorimo o tej osebi samo lepe stvari.

SKRIVNOST JE V RAZLIČNI ZGRADBI MOŠKIH IN ŽENSKIH MOŽGANOV
»Ah, ženske, kdo bi jih razumel«, sem slišala ali prebrala že velikokrat – in tudi obratno »ah ti moški, ne razumem, zakaj so takšni«. Ženske od moških velikokrat pričakujemo vzorce obnašanja, ki so jim tuji in prav tako tudi moški od žensk. Knjiga »Dečke vzgajamo drugače« avtorja Michael-a Gurian-a mi je razkrila marsikaj, česar si prej nisem znala razlagati. Največja skrivnost je v različni zgradbi moških in ženskih možganov.

Raziskovalca z univerze Hopkins sta preučevala navade 100.000 fantov in deklet, pri čemer so ju pri obeh spolih še posebej zanimali različni pristopi k učenju in življenju. Rezultate svoje raziskave sta objavila v poznih osemdesetih.

Kar naenkrat je moral kakšen dan v službo še zvečer za nekaj ur. Najprej nisem na to polagala prevelike pozornosti, čez čas pa se mi je zdel nekako spremenjen. Pričela sem sumiti, da se dobiva z drugo.

Glede na moj karakter, popolnoma pričakovano, da sem pričela delati plan, kako bi temu prišla do dna. Moj načrt je bil vrhunski, čakala sem samo še na pravi dan. Naslednji petek je bil idealen dan za izpeljavo akcije. Prišel je domov, otroci so bili pri babici. Popoldne je minilo in proti večeru, tako med pogovorom sem ga vprašala. A greš danes tudi delat? Ja, žal spet, ta služba me bo čist zmozgala.

Thomas Edison je nekoč dejal radovednemu novinarju, da je poskusil čez 10,000 različnih materialov in pristopov za novo inovacijo – električno žarnico. Novinar vpraša Edisona kako se sooča s tako velikim številom porazov pri svojem delu. »Porazov?« odvrne Edison. »Saj nisem izgubil. Kar sem naredil je to, da sem 10,000 poskusov bliže delovanju električne žarnice.« Kar bi večina ljudi imenovala poraz, je Edison imenoval proces inovacije.

Zmožnost, da sprejmemo tako imenovan poraz enostavno kot informacijo in potem narediti popravke z notranjo preobrazbo, je redkost. Ampak je ključna za uspeh. Sprejeti poraz ali kritiko ni nikoli lahko, ampak ljudje, ki to zmorejo nikoli, prav zares nikoli ne morejo biti neuspešni.

Bilo je obdobje v mojem življenju, ko sem preživljala strašne dileme, dvome, strah in osamljenost. Počutila sem se kot da sem sama na svetu. Deloma je bilo to res, kajti odšla sem delati v tujino, daleč od doma in družine. Moram priznati, da takšne osamljenosti prej nisem poznala.

Nekega jutra sem odšla na sprehod, da preženem otožne misli. Hodila sem po ogromnih avenijah in opazila skromno stojnico z knjigami, ob njih je na stolčku sedel starejši sivolasi mož. Pritegnil me je in nevede sem korak usmerila proti njemu.

»Vedno imaš na izbiro dve možnosti, in ko eno izbereš, se ti spet odpreta dve možnosti,« mi je sošolec iz srednje šole nekoč predstavil svojo življenjsko filozofijo. Takrat se mi je zdela zanimiva (kakršno se mi je zdelo tudi marsikaj skrajno trapastega), a nič posebnega (kar sem menil tudi za marsikaj edinstvenega).

Kljub temu, da ji nisem posvečal pozornosti, me je vse odtlej spremljala. Srečeval sem jo na najbolj nepričakovanih mestih, včasih jasno kot beli dan in drugič zakrito kot Afganistanka. Če sem ji pustil, je vedno znala pocukati za pravi krak gordijskega vozla, da se je vsaj zmehčal ali zmanjšal, če že ne odvozlal (včasih ji nisem pustil, ker sem se hotel sam igrati z njim).

Z vsem spoštovanjem do ljudi, ki so na moji poti spoznavanja duhovnega sveta primaknili nek delček, ne morem preko tega, da že 25 let poslušam in berem zelo podobne stvari. Že pred 25 leti je bilo nujno, sedaj, v tistem času narediti nekaj velikega, veliko spremembo v pomembnejših odnosih, da bomo lahko živeli srečno naprej.

Odkar razmišljam o osebnostni rasti na tem področju vidim, da so"problematične" iste zgodbe. Problematični so partnerski odnosi, pa odnosi v službi, težave s starši, otroci, družino in prijatelji. Splošno je pomenilo delo na sebi, oditi iz problematičnega partnerskega odnosa, menjati službo, postavljati meje staršem ,svojim otrokom in prijateljem. Da, vse to je na nek način pomembno na poti do harmoničnega življenja. Vendar, jaz se danes sprašujem, kakšna  je razlika med"težavami" pred 25 leti v vseh teh odnosih in DANES?

Zakaj je nujno in potrebno pozdraviti vse to?
Dokler ne pozdravimo travm, bolečin in stisk iz otroštva, nismo sposobni in nismo zreli za pravo partnersko zvezo, niti imeti zdravega razmerja z otroci, prijatelji, znanci, sodelavci in širšo družbo.

Kaj nam to povzroča?
Zaradi bolečih in nezdravljenih izkušenj smo v neskladju s samim seboj,ves čas v neravnovesju in v stalnem prikritem stresu. Naša notranja moč ni razvita, kot je treba, pretok energije v telesu je moten, kar pogojuje razvoj številnih fizičnih in psihičnih obolenj, živčnosti, depresije, agresije, žalosti, neodločnosti, šibkosti, neljubljenje, nesprejemanje, nevrednotenje sebe in nizko samopodobo.

Sodobni človek živi v iluziji-utvari. Beseda utvara se nanaša na varanje čutov, na sanjsko podobo ali predstavo, ki bi jo rad uresničil, ali pa na predstavo ali načrt, ki se ga ne da uresničiti.

Človeka goljufajo njegovo lastni čuti. Ustvarjajo mu utvaro sveta, ki pa sploh ne obstaja. Oblegajo ga z neresnični vtisi. In tega se človek oprime. Premišljuje o vtisih. Sanja o njih in sanje ga zapeljujejo. Končno se pokaže, da njegova pričakovanja izginjajo v dimu in da ni dosegel zastavljenega cilja.

Morda bo kdo, ki me pozna, sedajle pomislil, da bom naredila promocijo za svojo stran na Facebooku. Pred približno štirimi leti mi je bilo v nekem trenutku vsega dovolj. S komerkoli sem se pogovarjala, vedno je bilo vse obarvano nekam negativno. Samo ljubo pritoževanje nad vsem mogočim, kako mi v življenju nič ne uspe, česarkoli se lotim, mi spodleti, sploh ne vem, kaj ves čas delam narobe, ni denarja, ne morem shujšati, ne dobim dobrega partnerja, s svojim se ves čas kregava, otroci so nemogoči in podobno.

Pa ne govorim o težavah svojih klientov, od katerih se kot terapevt seveda čustveno distanciram, da lahko kakovostno opravljam svoje delo. Taka je bila tematika pretežnega dela mojih zasebnih pogovorov s prijatelji in znanci.

Ali sem že prestara? Za karkoli že.
Od začetka smo se morali boriti z 'saj si še premlada', zdaj sem pa že počasi na točki, ko se moram boriti z 'saj si že prestara'. Ja, vmes pa tudi nimamo prav veliko lufta, pa še tako hitro mine, da ko se ozreš, ne veš kdaj je šlo. A vse je odvisno od točke našega opazovanja ali točke našega fokusa.

Morda sem res prestara, da bi sama šla v peskovnik in se igrala z lopatkami. A zanimivo, da nisem prestara, da to isto naredim s svojimi vnuki, ki ne vem, če jih bom sploh kdaj imela, saj moj sin že zdaj govori, da ne bo imel otrok, da noče v ta svet spravljati novih nedolžnih bitij (komentarju, da ga razumem, se vzdržim!). No, pa vendarle, tudi z vašimi otroci in vnuki se grem lahko igrat, ni problema, še z velikim veseljem, saj so mi mali raziskovalci, še nezapackanih misli, zelo všeč in se rada z njimi menim.

Vsak človek je v življenju iz trenutka v trenutek postavljen pred izbiro. Kaj in kako bo izbral je njegova svobodna volja. Kdor izbere pravilno vzstopi v krog zmagovalcev, kdor izbere napačno naj se iz tega kaj nauči in poskusi znova.

Človek se tako iz dneva v dan srečuje z ovirami tega sveta. Ovire pa so pravzaprav bridki blagoslov boga našega očeta, ki nas vodi od trpljenja do razsvetljenja. Človek je bitje svobodne izbire in kdor sledi poti ljubezni, miru in zadovoljstva, ta bo izpopolnitev tudi dosegel, kajti ljubezen, mir in zadovoljstvo so vzvišena stanja našega notranjega bitja, ki je popolno v vsakem pogledu.