V moji soseski je med stanovanjskimi bloki park; vanj vodijo ljudje na sprehod svoje pse. Živali se vedejo precej različno.

Boleča mi je ugotovitev, kako je eden od psov, droben pinč, enkrat takšen, drugič povsem drugačen, nasilno prilagojen tistemu, ki je na drugi strani vrvice. Največkrat ga vodi petdesetletnik. Ob njem je pasji prestrašenec videti na moč zaskrbljen, ali bo s čim ujezil gospodarja. Ne pogleduje okoli sebe ali za drugimi živalmi; vsak trenutek je njegov pogled usmerjen na njegovega človeka. Takrat živalca nima nič od sprehoda, razen povečanega strahu - po vsej verjetnosti pred kaznijo.

Kadar pa je psiček na sprehodu z materjo petdesetletnega moškega, je povsem sproščen in radostno drobi ob njej. Presenečena sem bila, ko sem ga slišala celo zalajati. Ob njej si je torej dovolil izražati svoje mnenje.

Spomnim se svojega očeta, ki mu je zadnja leta na vasi delal družbo tudi volčjak Rex. Ta je sprejel naročilo, da mora pred vrabci očuvati zrnje, ki ga kokoši niso povsem pozobale, ker so se največ zadrževale na trati. Rex je skočil pokonci le, kadar se je na vratih hiše pojavil oče. Tedaj je urno pregnal vse do zadnjega vrabca.

Spominjam se jeze sosede, ko je odkrila lep kupček jajc v grmovju blizu hiše. Eni iz jate kokoši je bilo očitno dovolj, da ji je bila namenjena le vloga nesnice jajc za ljudi, ki so jo prikrajšali za materinstvo in naraščaj.

Vse živali so bistre opazovalke, sposobne prilagajanja, kolikor je potrebno.