Mnogo družbenih struktur je osnovanih hierarhično, tako tudi večina organizacij in podjetij. Običajno jih vodi majhna skupina ljudi, ki jo sestavljajo idejni vodje in načrtovalci.

Pod njimi je srednja, izvršilna skupina, ki se v določenem času vzpne v vrh in ki jo sestavlja široka množica delavcev in uslužbencev. Struktura ima obliko piramide. Kadar je piramidna struktura harmonična in usklajena v dobro vseh sodelujočih, deluje optimalno. Če pa je spodnja osnova preširoka in vrh prenizek, ljudje bedno živijo – ko namreč manjka vrh, nastane kaos!

Indijski sistem kast je imel sprva duhovno zgradbo. Od silnic, ki so tekle skozenj, so lahko vsi udeleženci prejemali največjo mero razpoložljivih moči. Vrh je prestrezal svetlobo in modrost in ju posredoval spodnjim ravnem – podobno kot pri koncentričnih krogih, ki nastanejo ob padcu kamna v vodo.

Najvišje so bili tisti, ki so bili zaradi svojega notranjega razvoja nejbolj dovzetni za božanski impulz. Sledili so jim svečeniki, ki so imeli nalogo, da od zgoraj sprejeto sporočilo uresničijo v svojem življenju in ga razširjajo dalje. Sledili so jim verniki, nazadnje pa vsi tisti, ki dotika svetlobe še niso mogli prejeti ali ga prenašati dalje, saj so jih vodili podzavestni impulzi in so torej še živeli povsem povnanjeno življenje.

Tako je v toku mnogih stoletij sistem kast žal kristaliziral in danes ne obstaja več v prvinskem pomenu. Raznoliki sloji so sedaj strogo ločeni med seboj, tako da ne more nihče zapustiti svoje kaste. Sprva je imel sistem kast duhovno izhodišče in je vsem udeležencem dajal priložnost za »dvig«, kajti vsi so vrhovno vodstvo doživljali kot dobro in zdravilno. Samoumevno je bilo, da je od tod prihajal tok moči in modrosti, o čemer poročajo številna stara indijska izročila.

V Vodnarjevi dobi izginevajo vse tiste umetne meje, ki jih je postavil človek sam, torej tudi strukture moči, ki so nastale zaradi razlik v mentalnem razvoju. Vsakdo išče mesto, ki mu pripada, in se zanj bojuje. Čuti, da tako mora in ta napor mu jemlje energijo. Vsakdo ima drugačne talente in kvalitete. Idealno bi bilo, ko bi lahko vsak človek izkoristil svoje sposobnosti za to, da bi služil družbi. Takšna zamisel je bila temelj za komunizem, sedaj pa je temelj sodobnega kadrovanja v zaposlovanju in vodenju. V komunizmu so kvalitete vseh ljudi služile blaginji družbe, v sodobnih podjetjih pa logiki dobička. Tako je danes človek samo kapital. Svoje sposobnosti mora kar najbolj izkoristiti, da bi se delovni kapital čim bolj povečal. Največkrat je to vzrok za konflikte. Na poti do želenih položajev se ljudje poslužujejo prilizovanja hierarhiji nad sabo, ob sebi ali pod sabo pa teptajo vse, kar jih ogroža.

Konkurenca velja za zdravo. Ljudje se poskušajo neprestano dokazovati in postanejo zavistni, kadar nekdo drug zasede delovno mesto, ki bi si ga želeli zase. Namesto, da bi človek izhajal iz lastne vrednosti in moči, ki mu jo je dala narava, se počuti nepotrjen in manjvreden. Zato poskuša ta občutek nadomestiti, izravnati, in tako tlači in izničuje svojo resnično notranjo vrednost. Vodnarjeva težnja po enakosti se srečuje s težnjo po samopotrjevanju, ki je vselej na škodo drugega.

In tako se dogaja danes, da o politiki podjetij in o tem, ali poslujejo dobro ali slabo ne odločajo več podjetja sama, ampak investitorji kapitala. Ti obravnavajo podjetje kot predmet premoženja, ki ga pridobijo, povečajo ali izgubijo, enako pa tudi zaposlene. To pa pomeni osamosvojitev denarja. Tako cene stvari ne določata več delo in surovina. Samo denar določa potek dogajanja. Denar je oblast in tako odloča o usodi človeka. Veliki denar je tako postal vladajoča moč, ki ima za cilj oblast.

Čarobna beseda, s katero danes izražamo evolucijsko prizadevanje , se imenuje »rast«. S pojmom rast povezuje človek vedno nekaj pozitivnega Starši se veselijo, če njihovi otroci napredujejo in rastejo. Tudi politiki se znebijo mnogih skrbi, če gospodarstvo«cveti«. Vendar rast, ki je dvignjena do gospodarsko – politične maksime ravnanja, do splošnega življenjskega načela, izdaja človeški napuh, ki pride dobesedno«pred padcem«. Današnji gospodarski razvoj nam nadvse jasno kaže, da ima rast, umetno proizvedena in vzdrževana-visoko ceno.

Rast je tesno povezana s pridobivanjem energije. Moč, ki je potrebna zanjo, se dobi prek pretvarjanja surovin, ki so nam na razpolago v naravi. Problem pa je v uporabi, račun-vse to se zdi najbolje rešeno s cepljenjem atoma, če se ne bi pri tem pojavil nek drug problem: odpadki, ki ostanejo pri pridobivanju, spreminjanju in izkoriščanju energije. Človek mora tam, kjer v svojo korist poseže v naravo, poskrbeti za ravnovesje med nastajanjem in minevanjem. Naravno ravnovesje pomeni, da sta v našem področju obstajanja in minevanja nenehno uravnovešena. Če človek poseže v naravno ravnovesje, ne da bi se oziral na naravne zakonitosti, izzove katastrofe, povzroči zastrupljanja, smrt in uničenje. Gore smeti uporabnikov, industrijski odpadki, še posebno pa atomski, so umazana cena življenja na račun narave, na račun večjega dela prebivalcev naše zemlje.

V preteklosti je človeštvo že moralo izkusiti uničenje, samouničenje in smrt, odkar se je oddaljilo od božanskega reda, odkar je hotelo postati Bog, ne da bi delovalo iz Boga in zanj, in ni postalo le samozavedajoče se, ampak tudi naravnano nase. Izvirni greh božanskih sinov, ki ga lahko podoživljamo le v prispodobah, označuje tudi naš obstoj, obstoj zemeljskih končnih bitij, ki pa nosijo v sebi možnost vrnitve v božansko kraljestvo. Naša sebičnost, pregrehe človeštva, brezobzirno samovoljno in suvereno delovanje povzroča vse večje uničenje in usihanje življenjskih virov. Preostanki nekdanjih visokih kultur, ki v času svojega zatona niso spoštovale ne duhovnih ne zemeljskih zakonitosti, nam še danes pričajo o tem in nam napovedujejo mračno prihodnost. Dobro je da se zavemo teh povezav. Dobro je tudi, da so v tem prostorsko časovnem svetu gibanja, ki se zoperstavljajo temu uničevalnemu razvoju in kažejo drugo stran sodobne moderne družbe ter poskušajo pridobivati in ohranjati življenje.

Tudi z duhovnega vidika je pomembno, da se zemlja ohrani za človeštvo kot življenjsko in izkustveno področje, kar najdlje možno. Tako bo še mnogim dušam omogočeno na dan razodetja najti pot nazaj v božansko kraljestvo. Cilj duhovnega impulza, ki se dotika človeštva, pa seže še veliko dlje. Pri tem ne gre toliko za ponovno vzpostavitev starih zmožnosti, ampak v prvi vrsti za nove zmožnosti ter za pravilno in zavestno uporabo novih razodetij.

Miran Zupančič