V svetu so se in se igrajo mnoge igre. Na našem odru življenja so to igre skupinske pripadnosti, igre odkrivanje smisla življenja, vrnitve k svojemu izvoru življenja. Prevladujoča pa je vsekakor igra moči, denarja, samopotrjevanja. Tak pristop k razumevanju duhovnega razvoja kot igra, ki jo Bitje igra, zrcali nivo realnosti, na katerem se nahaja.

Ena od najpogostejših iger je zagotovo igra »rešitelja« in«žrtve«. To je igra, ki jo igra velika večina danes v tem svetu. Nekateri v krajšem, nekateri v daljšem obdobju, nekateri pa celo življenje. Kot potrebuje življenje dve individualni zavesti, da življenje sploh je, tako vsaka igra potrebuje dva udeleženca. Človeškemu bitju je potrebno drugo bitje, da bi temu lahko rekli življenje. To kar se med dvema dogaja, je življenje. Včasih človek piše knjigo, dnevnik, navidez le za sebe. Toda vedno ima v svojih mislih nevidnega bralca, ki presoja napisano. To prav tako velja tudi v primeru, ko neka oseba leta in leta meditira, je v njeni zavesti prisoten drugi pol, nevidni – Učitelj, o kateri oseba razmišlja, dela, zaradi katerega vztraja v naporih, ali je to vseprisotni Bog, ki ne dovoli človeku, da pozabi na končni cilj.

V igri žrtve in rešitelja ne obstaja žrtev brez rešitelja, niti rešitelj brez žrtve. Vse do takrat, dokler se rešitelj in žrtev igrata, sta povezana z nevidno in močno verigo astralnih sil-onostranstva. Bistvo vloge žrtve je njeno prepričanje – verovanje, da je nemočna, da ji partnerji, člani družine, okolica ali sile vesolja delajo krivico, ali da nima drugega izhoda kot, da trpeče sprejme to, kar ji naložijo kot jarem.

Preprosto rečeno, na njemu ali njej se dela nasilje, ki ga mora trpeti, ker nima moči, niti možnosti, da bi vplivala in preprečila tako stanje. Ker običajno takšna«žrtev« ni v stanju zrelega razmišljanja, da bi pozitivno vplivala na situacijo, nenehno išče in priklicuje rešitelja, ki potem naredi, kar bi morala sama.

Rešitelj je aktivni pol na relaciji rešitelj – žrtev, vendar pa sam ni v stanju da skrbi za sebe, niti da prevzame odgovornost na sebe. Rešitelj je aktivni pol in prevzema odgovornost za druge, žrtev pa, ker je pasivna, tega ne zmore. Prvi poizkuša, da zadovolji svojo močno potrebo po varnosti – sigurnosti na račun drugih, skozi drugo osebo. Rešitelj čuti močno potrebo, da najde žrtev, katero bo kasneje reševal ali spreobračal, osebo, ki je brez moči, katera svojo nemoč vidno kaže navzven, katero lahko samo njegovo reševanje odreši, žrtev nemoči.

Ekstremni primer je prav gotovo veza rešitelj – žrtev, ženska, ki rešuje moškega alkoholika, odvisnika od droge itd., in moški, ki na vso moč poskuša »rešiti moralno – propadajočo žensko«, s sklenitvijo zakonske zveze. Obstaja pa še veliko število subtilnejših in prikritih relacij, kot npr.«v poučevanju duhovnih resnic«, kjer je marsikje opaziti pojav«vsevednega« ali«preroka – prerokinje« in raznih«mojstrov« za vse tegobe današnjega človeka.

Često pa se dogaja tudi, da gre ena oseba iz ene v drugo vlogo, tako je v enem odnosu žrtev in v drugem rešitelj. Obstajajo osebe, ki so vedno žrtve, ki večno kličejo k rešitelju, sebe doživljajo kot vredno človeško bitje le takrat, ko jih nekdo rešuje. Take osebe pa naredijo prav vse, da prikličejo osebo, ki bo na sebe prevzela takšno vlogo. Igra se tako lahko prične.

Človek, ki se poistoveti z vlogo rešitelja, vidi povsod okoli sebe trpljenje, bedo in krivico. Pri tem pa mu manjka jasno zavedanje, da so takšna doživljanja posledica vzroka v njem samem. Rešitelj ne more biti zainteresiran za drugo osebo v smislu reševanja, če v sebi ne čuti lastno nemoč, pri čemer se s takšno osebo nezavedno poistoveti.

Od nje se torej osvobaja na napačen način, indirektno in prav zaradi tega, neučinkovito.. On vlaga velike napore, da bi rešil drugega, namesto da reši sebe. Takšen pristop je seveda neploden. Prav tako, kot nosi rešitelj v sebi žrtev, iščoč ga v zunanjem svetu, išče v bistvu osebo, ki bo kot ekran v stanju sprejeti na sebe njegovo moč, da v popolnosti kontrolira njeno življenje.

V nadaljevanju procesa razvoja takšna oseba nikakor ne more izstopiti iz takšnega odnosa, dokler drugih vidi problem in rešitev. V kolikor želi takšna oseba preseči takšno situacijo, mora neizbežno poiskati pot v sebe. V takem trenutku se pojavi možnost prekinitve in odstop od začaranega kroga igre.

Simptomatično za rešitelja je, da ne spregleda, da je prvo potrebna pomoč njemu. Ker je zaslepljen s prisilno idejo reševanja drugih, ni v stanju, da v popolnosti doživi svojo nemoč in nepopolnost, obup ter izpraznjenost svojega življenja. Kadar pride v kontakt s svojimi občutki, jih kar se da hitro »zakoplje« čim globlje in hitro poišče nekoga, kateremu bo«nesebično in brezpogojno« pomagal z vsem svojim srcem. Iz takih prisil se marsikje potem razvijejo različna služenja sočloveku.

Pri tem pa se dogaja to, da gredo takšne osebe včasih celo tako daleč, da zapadejo v vlogo »poklicanih« od Boga!
Rešitev problema pa je v bistvu jasna in zelo preprosta, toda naporna v praksi življenja. V kolikor se takšna oseba preusmeri v sebe, kar je edino smotrno, se prične proces preobrazbe od pasivne posledice v aktivni vzrok. Nakar sledi razumevanje vlog, ki so se igrale v tej jalovi igri na odru življenja. Rešitelj počasi dojame, da miselno, telepatsko in s svojim načinom prenaša nezaupanje v vrednote drugih živih bitij, žrtev, s takšnim načinom jih prisiljuje, da ostanejo v takem stanju, namesto da jim pomaga.

Začetek osvobajanja od takšne patološke veze, se začne v tistem trenutku, ko uvidimo, da to počnemo iz strahu, ker se bojimo, da nas druga oseba v igri ne zapusti ali odkloni. Resnica je preprosta, mi moramo rešiti sebe in šele takrat, v določeni meri, lahko rešujemo svet. V trenutku, ko kakšen rešitelj žrtev spusti, se ljudje pričnejo postavljati na lastne noge ter pričnejo sami skrbeti za svoje življenje. Tako se prične rast samospoznanja in s tem občutje lastne odgovornosti.

Iz povedanega, bi se lahko pojavil celo napačen občutek ali vtis, da je pomoč drugim nezaželena in nezrela. Takšen vtis je prav gotovo napačen. Resnična zrela pomoč brez osebnega interesa je osnova zdrave človeške skupnosti, nekaj čisto drugega pa je reševanje sebe na račun drugega. V kolikor pomagamo drugi osebi, največkrat to počnemo zaradi sebe, da bi se bolje počutili. Včasih si je potrebno priznati, da nas bolečina drugega ali trpljenje morda celo vzburja, ker je bolečina ali trpljenje tudi v nas samih. Obe osebi morata brezpogojno doživeti preobrazbo osebnosti, da kasneje presežeta takšno igro. Prisilni rešitelj mora kot prvo rešiti sebe, žrtev pa mora prenehati podtikati drugim svojo odgovornost.

Modro je, da se soočimo s svojimi problemi tukaj in sedaj, sicer se z njimi kasneje zopet »srečamo« in ponovno preživljamo. Ali spoznamo sedaj in tukaj, ali pa kasneje postaneš to od česar smo pobegnili, še več, vse izkušnje, ki smo jih odklonili, za časa življenje na Zemlji, nam zagospodarijo in nas držijo tudi po fizični smrti. In prav to je pekel ali ječa. Pekel ali takoimenovana peklenska sfera je vedno in povsod osebna ječa, zaradi nepoznavanja sebe in življenja.

Če se ne spoznamo dovolj dobro, se tudi ne moremo sprejeti in to ima za posledico nesprejemanje drugih okoli nas, kar pa potem vsak za sebe doživlja ta svet kot neznosno praznino. Zaradi tega občutja vsa družba počasi postane bolna, apatična ter nehumana.

Ker pa vemo, da obstaja Božanski načrt evolucije, lahko z vso gotovostjo trdimo, da je samoozdravitev predvidljiv proces, ki nosi v sebi tudi veliko fascinantnost. Izhod iz začaranega kroga igre se prične takrat, ko zaprosimo od svojega resničnega Drugega v nas samih vodstvo ter lastno pripravljenost za odgovornost.

Vidnih nagrad na Poti ni, so samo velike šanse preobrazbe. Zapustitev ter preseganje igre nas pripelje do točnejših in jasnejših presoj v življenjskih situacijah, a tudi do pravega uvida tega, kar smo prerasli v svoji oklici. Nastopi prihod nezavednih vzorcev in podatkov v našo zavest, nastopi zavedanje. Faza prebujanja je tu, to pa je že pričetek višje igre na bolj subtilnejšeh ravneh bivanja. To nas pripelje do novega obnašanja – stila in novih pravil, ki so v soglasju z višjimi nivoji realnosti ali obstoja. Dobimo stik z drugim kraljestvom Bratstva.

Odvezovanje in zapustitev prejšnjih vlog v igri izzove prekinitev nekaterih starih prijateljstev, kar je vedno za vsakega težak in boleč proces, a žal neizbežen. Običajno se zgodi sledeče: čim izstopite iz presežnih odnosov igre »rešitelj – žrtev«, začnejo takrat drugi igralci nemudoma pritiskati na vas, da bi si zagotovili nadaljevanje vašega sodelovanja v igri. Običajni vrstni red pritiska je sledeči: starši, zakonski ali izven zakonski partner, sodelavci v službi, dolgoletni prijatelji ali kdor koli od udeležencev igre. Vsi vam ponujajo pomoč in kažejo povečani interes za vas, da ne bi morebiti zašli v napačno smer življenja. Ta igra Ega teh ljudi je včasih prav neverjetna, celo dramatična.

Vzrok za takšno reagiranje je vedno lastna ogroženost, polasti se jih občutek, da ste jih prevarali, ogoljufali. Resnica je v tem, da so sami nezavedno soočeni z lastno bolečino, ki je, kot se ve, težko breme. Izjeme so osebe, ki so pripravljene, da s svojim paralenim razvojem spremljajo spremembe pri partnerju, da pride kasneje do skupne zrelosti in takšen razvoj, čeprav na redko posejan, je zelo ploden za oba.

V večini primerov je odpor in pritisk okolice na osebo, ki se odloča, kateremu kraljestvu se bo priklonila, hudo močan. Tu nastopi odločilen moment, ali ostati v starem, torej se odločiti za ovelo posušeno igro, ali pa vstopiti v nepoznane nove igre ter se izpostaviti nevarnosti izgube, porazov, novih strahov in seveda možnosti pridobitve novih izkušenj in nadaljevanja revolucionarnega duhovnega razvoja.

To je večno ponavljajoča se situacija na Kolesu življenja in večno, ponavljajoče se vprašanje. Vsakokrat v takem prelomnem trenutku nastopi globoka kriza, ki je zagotovo ena od najtežjih situacij za vse tiste ljudi, ki hočejo spremembo in se resnično spremeniti. Na tej točki se mora človek odločiti, drugače je odločitev že padla.

Skupinska pomoč ljudi, ki takega romarja-potnika opogumljajo v procesu preobrazbe, mu bo zagotovo zelo pomagala, da bolj z gotovostjo in manj dvomov hodi po poti k Bogu ali samorealizacije.

Toda mnogim skupinska opora ne odgovarja, saj skupine niso za vsakega, pa v takem primeru podpora neke zrele dobronamerne osebe prav tako veliko pomeni. Takšna oseba lahko z vami podeli svoje izkušnje in kar je najpomembnejše, ko drži pozornost na vas, pa čeprav le od časa do časa, pomaga procesu vaše preobrazbe. Vendar svojo delo morate opraviti vi sami. Za vsako osebo, ki se po dolgem in«krvavem«potu razvoja postopno prebije na višje ravni realnosti velja, da svet postane prijaznejši in mnogo bolj zdrav v odnosu na prejšnje staro stanje. Atmosfera medčloveških odnosov postane čistejša in prijetnejša. Novo stanje pa ni samo dragoceno darilo za vas, ampak za vse ljudi, ki prihajajo v kontakt z vami. Svoboda in Svetloba Boga je tako vaša nova družba, katero vam na Poti puščata čistejšo Pot, da vsi tisti, ki sledijo, malo lažje hodijo. Kot posledica tega nastopijo nova stanja, novi zavednejši in iskreni prijatelji in s tem višji nivo življenja postane realno dosegljiv.
»Tisti, ki je spoznal sebe, je spoznal Vse«, so zapisali naši predniki.

Tako se preide iz zunanjega gledanja k notranjemu opazovanju. Iskalec postane romar na Poti. A pri tem se moramo dodobra zavedati, da ima vsak človek svojo avtoriteto. To je naša božanska duša, ki nas nenehno prosi za posluh in nas vodi skozi vse težave življenja. Na začetku je ta glas duše še šibek in tih. Lahko ga preglasi notranji ali zunanji hrup vsakdanjega življenja. Kdor se začne spopadati s seboj. Zagreši seveda mnogo napak, ker glasu duše duše dostikrat še ne razume.Kljub temu pa je bolje narediti nekaj narobe in si tako pridobiti izkušnje, kot mirno opazovati, kako hodijo drugi po kostanj v žerjavico in jih potem kritizirati!

Za spoznanje in odpravljanje lastnih napak, ki jih kot posamezniki dostikrat vidimo celo kot pozitivne lastnosti, je pač potreben pogum. Lastnosti Ega ovirajo svobodo naše duše. Ustvarjajo kramo in povzročajo bolečino in trpljenje ker naš Igo doživlja svoje omejitve. Jih bo prepoznal in jih opustil? Ali pa bo poskušal zgraditi nove zidove, maske zato, da bi se zavaroval?
Ko enkrat odkrijemo in doživimo avtoriteto svoje duše, se naučimo sprejemati lastne napake. Svojih zahtev ne bomo več uveljavljali in soljudi obsojali za tisto, kar so nam storili. Zaradi notranje bolečine pride v nas do kesanja in čiščenja. Spoznavamo svoje napake. Z izkušnjo dosežemo samospoznanje in preplavi nas hrepenenje, da bi delovali v skladu z zakoni višjega duhovnega življenja.

V Pitagorovi šoli je nekoč prišlo do spora med svobodomiselnimi in pravovernimi-ortodoksnimi, ki so zvesto izpolnjevali uveljavljena pravila reda. Svobodomiselni so se imeli za boljše od dogmatikov. V vsakem procesu duhovne revolucionarne preobrazbe nastajata dva tokova: tok tistih, ki hočejo zadržati, kar imajo in tok drugih, ki želijo preobrazbo in poskušajo odstraniti meje.

Oba tokova sta potrebna. Sta del procesa, do katerega mora priti v človeku, ki hrepeni po resnici in svobodi. Zaradi omejitev Ega se pogosto izrazita v zunanjih tokovih, ki so si sovražni. Tako pa, seveda, ni mogoče slišati glasu duše.

Na novo rojena duša( prebujena) se prostovoljno drži notranjega zakona duhovnega življenja. Sposobna je razlikovati in pošilja osebnosti svoje impulze ter vzpodbude. Ko osebnost (Miran…) zasliši dušo in ji prisluhne, začne delovati, ne da bi škodila duši, ki hrepeni po drugim. Tako se avtoriteta drugega umakne avtoriteti duše, ki hrepeni po duhu, da bi jo razsvetlil. In iz tega nastaja zmožnost stalnega notranjega dotoka prenove, ki žarči v svet in spodbuja druge duše, da bi tudi sledile tej Poti.

Avtoriteta ne pride od zunaj, ampak si jo mora vsak človek pridobiti. Zaradi prebujene duše postane človek sam avtoriteta, česar mu ne more vzeti nihče. Kdor doseže to notranjo avtoriteto, zmore, hoče in bo deloval le še iz nje! Kar duh sporoča duši, bo osebnost razširjala v službi sveta in človeštva.

Miran Zupančič