Vedno sem imela rada glasbene lestvice. Kot najstnica sem vedno vedela, kdaj in na kateri radijski postaji vrtijo »lojtrco« priljubljenih skladb, na katerem mestu se nahaja katera od skladb, katere so novitete in katera se počasi poslavlja z lestvice, ker se vrti že predolgo ali pač nima dovolj glasov poslušalcev. A tokrat ne bom opisovala, katere skladbe so mi najljubše in katero mesto na lestvicah so dosegle.

Govorila bom o drugačni lestvici. Na njej se elementi ne menjajo in ne prestavljamo jih sem ter tja, temveč se kar sami dvigujemo ali pač spuščamo po njej. Glede na našo vibracijo, seveda. Govorim o čustveni lestvici. Seveda tudi te lestvice obstajajo v različnih izvedbah, a osnova je vedno ista. Čustva. In sami določamo, na katero mesto se bomo zavihteli, čeprav se nam včasih zdi nemogoče, da bi se z nižjih mest sploh lahko povzpeli višje. Predstavila vam bom čustveno lestvico po metodi Abraham – Hicksa, ki mi je najbližje in če sem iskrena, drugih niti nisem preučevala, čeprav se na prvi pogled, kot rečeno, ne razlikujejo dosti.

Zakaj torej gre pri teh lestvicah? Kako si lahko z njimi pomagamo?

Če velja, da imamo največjo sposobnost doseganja željenega, ko smo v najvišjih vibracijah, kjer kraljuje Hvaležnost in Ljubezen, potem nam ta lestvica v grobem nekako pokaže, koliko stopničk nas še loči do tam. Seveda se kdaj pa kdaj vsi znajdemo na katerikoli od teh stopničk, a pomembno je, na kateri stopnički je naše »stalno prebivališče« in kako hitro se zopet vrnemo tja, tudi če zdrsnemo nižje. Predvsem je pomembno, da čustev ne opredeljujemo kot negativne in pozitivne, ker vsa čustva so naša, čutimo jih v sebi, ker nas želijo na nekaj opozoriti, nam pokazati, kaj je v nas in tako ne moremo reči, da je na primer jeza negativno čustvo, čeprav se nahaja pri dnu lestvice. Lahko pa rečemo, da imajo prav vsa naša čustva visoko ali nizko vibracijo. Ko doživljamo čustva nizke vibracije, se počutimo slabo in ko doživljamo čustva visoke, se počutimo dobro. Tako preprosto je to. In še preprosteje je razumeti, da ko se počutimo dobro, lahko dosežemo vse. Kaj pa dvigovanje našega čustvenega doživljanja po lestvici navzgor, ko se počutimo tam nekje na dnu? Tisto pa ni več tako preprosto, kajne? Vsaj zdi se tako, dokler se ne začnemo zavedati določenih dejstev.

Najvažnejše dejstvo v tem trenutku je, da naše misli oblikujejo naša čustva. Dokler je nekje v zraku samo misel o čemerkoli, je to vendarle samo misel. A ko o tej misli razpredamo v svoji glavi, se okoli nje počasi začnejo oblikovati neka čustva. In nič več ni tako, kot bi poslušali recimo poročila na radiu o dogodkih, ki se odvijajo nekje daleč od nas. Pozorni postanemo, ko zaslišimo morda ime svojega domačega kraja, ki ga je prizadel rušilni potres in v delčku trenutka ozavestimo celo poplavo čustev nižje vibracije, ali v nasprotnem primeru, če je naš kraj dobil nagrado nekega sklada za najlepše urejeno okolico, ko imajo naša čustva takoj naboj visokih vibracij.

In sedaj, ko to razumemo, je potrebno razumeti še nekaj. Da se, če začutimo čustva nižjih vibracij, ne začnemo takoj obsojati in napadati z vso silo s še nižjimi čustvi. Začutim na primer jezo, zavedam se, da to ni v redu in v meni se naseli strah, da nisem dober človek, ljubosumnost, krivda in podobni občutki, kar me seveda potegne še nižje navzdol. Namesto tega objamem svoje občutke, poskušam ozavestiti, kaj je tisto, kar me je razjezilo, zakričim, saj moje telo kliče po sprostitvi te napetosti. Če tega ne storim, pomeni, da sem te občutke potlačila vase, si jih ne priznam in nekoč, nekje se bodo manifestirali morda v fizični bolečini telesa. Prav tako, če začutim žalost, vem, da ko se bom iskreno zjokala, bo napetost veliko manjša ali bo celo minila, saj sem žalostna zato, ker me je nekaj prizadelo, ker sem začutila razočaranje in s tem ni prav nič narobe, saj sem čustven človek, ki živi v tem svetu, ki je prepreden z dogodki, na katere včasih nimamo vpliva. In najbolj živi smo takrat, ko čutimo. Nato pa v svojem srcu začutim Hvaležnost, ker sem ravno skozi to, kar me je razžalostilo ali razjezilo, spoznala nove lekcije, v srcu začutila novo upanje in navdušenje nad tem, da me čaka nekaj lepega, postala sem močnejša in pripravljena sprejeti Ljubezen, ki prihaja v moje življenje. Ne zatikam se za neljube dogodke v svojem življenju, češ, saj nikoli ne bo boljše, nikoli ne bom dobila partnerja, ki bi me ljubil, če me je prejšnji prevaral. Vse to so samo vzorci, ki jih stkemo na podlagi preteklih izkušenj in če sem nekoč padla, ker sem pohodila olupek od banane, ga bom naslednjič pač prestopila, ne bom pa se oklepala prepričanja, da bom tako ali tako zopet padla. Šalo na stran. Zato je tako pomembno, da živimo v tem trenutku, tukaj, zdaj, z občutkom Hvaležnosti za vse, kar nam življenje nudi, ter predvsem, da začutimo predvsem Ljubezen do sebe, do vsega kar smo in tudi do čustev, ki jih nosimo v sebi.

Na sliki je opisana lestvica naših čustev. Položite roko na srce in poiščite svoje »stalno prebivališče«, mesto, kjer se največkrat zadržujete. Ste večkrat jezni, vas stalno nekaj skrbi, živite v strahu, se oklepate svojih razočaranj v vsaki situaciji, ki vam prihaja naproti? Ali se morda kdaj zalotite, da v vas vedno gori iskrica upanja, da vam bo nekoč le uspelo?

Kaj pa, če vsak dan začnete s Hvaležnostjo in se zahvalite Vesolju, ker ste se zbudili v topli postelji, si lahko pripravili okusen zajtrk, spili svojo kavo, čeprav ste samski in svojega sanjskega princa še čakate, če ste srečni, ker imate službo, kakršnakoli že pač je, občutite Ljubezen do česarkoli? No, potem ste na konju, kajti veste, da si zaslužite najboljše, veste, da v vas gori strast do življenja, pripravljeni ste, da nekaj za svojo srečo tudi naredite in Vesolje bo storilo vse, da vas pri tem podpre.

Namaste,

Vir: mychi.si