Ljudje v glavnem doživljamo sebe in vse kar nas obkroža, posredno ali indirektno.
Misel je ta, ki se skoraj zmeraj vmešava in prevaja v svoj jezik vse, s čemer pride v stik.
Tako doživljamo svet iz druge roke, skozi prevode lastnih misli.
Naše reakcije in odzivi, so pogojeni z gorami spominov zavestnih ali ne, saj se skozi le te odzivamo na situacije in dogodke.
Enkrat nam je nekaj všeč in drugič ne, včasih nam je nekaj žalostno in potem naenkrat veselo…
Nenehno nekaj premišljujemo, presojamo, merimo in primerjamo.
Imamo svoja mnenja skoraj o vsem in prepolni smo najrazličnejših želja, občutkov, hrepenjenj...
Iz starih vsebin projiciramo bodoče dogodke in tako se vrtimo v začaranem krogu starega.
Žal večino naših življenj preživimo v oklepu tega posrednika, ki povzroča bolečine in trpljenje, ter občasno veselje.
To veselje se dogaja kratko in praviloma ko je vse v skladu z njegovimi željami, ter prepričanji.
Le v redkih trenutkih ta posrednik ne deluje in le takrat srečujemo življenje direktno, ter takšno kot v resnici je.
Kadarkoli se odzivamo na neko situacijo ali reagiramo v nekem odnosu, so naše reakcije avtomatične in pogojene, ker izhajajo iz prepolnega skladišča posrednika.
V vseh naši odnosih manjka nekaj premora preden odgovorimo in delujemo kar na pamet in pogojeno.
V takem premoru in v tej tišini je mogoče delovanje, ki je povsem novo in je zato popolnoma v skladu s trenutno situacijo.
Tako delovanje ni ujeto v miselni svet posrednika in v sled tega prinaša povsem novo kakovost.
Kakovost, ki se pojavi je zunaj vsega kar si misel predstavlja, saj opis dejstva ni samo dejstvo.
V kolikor se torej na dnevne izzive ne odzivamo iz skladišča starega, živimo resničnost takšno kot je, ne pa takšno kot bi želeli da je.
Ta resničnost je edino kar je dejansko živo.
Staremu posrednik daje moč in pomen, ker ni zavesten, da je zunaj polja njega samega prava resničnost in pravo življenje.
Šele ko smo si v zvezi s tem popolnoma na jasnem, vidimo v kakem zaporu smo živeli in kako smo bili žejni, zraven večnega izvira.
Lahko živimo to kakovost in to lepoto nenehno sedaj in tukaj in ne v nekakšnih bodočih življenjih, le spoznati moramo kaj nas pri tem omejuje.
Te kakovosti ne živimo, ker to lepoto izniči posrednik.
Ljudje v glavnem doživljamo sebe in vse kar nas obkroža, posredno ali indirektno.
