Spletni časnik Žurnal24 piše, da je v času recesije odpuščanj vse več, zaposleni, ki obdržijo delo, pa se soočajo s 'krivdo preživelih' in 'zavistjo preživelih', pravijo socialni psihologi. Ko začne podjetje odpuščati zaposlene, tisti, ki jim je uspelo obstati, pogosto občutijo olajšanje.

Po drugi strani se lahko počutijo tako slabo, da si lahko skorajda začnejo želeti, da tudi sami ne bi več delali v takšnem okolju. Seveda je izguba rednih dohodkov v času recesije velik stres in so tisti, ki se jim s tem ni treba soočati, nedvomno v boljšem položajo od odpuščenih kolegov.

Vendar pa gledati, kako sodelavci pospravljajo svoje stvari in odhajajo – ter se soočati s krivdo, da to niste vi, strahom, da bi lahko bili naslednji, utrujenostjo zaradi dodatnega dela, ki ga morate prevzeti, celo zavistjo do tistih, ki jim je uspelo zapustiti tako moreče okolje – ni ravno razlog za slavje.

Komu je do veselja?
''Podjetja pogosto uporabljajo besedo 'prizadeti' za odpuščene delavce, kar naj bi pomenilo, da tisti, ki ostanejo, to niso,'' je dejal Joel Brockner, socialni psiholog in profesor menedžmenta s poslovne šole na Univerzi Columbia. ''Še kako so prizadeti,'' poudarja.

Kakšen je občutek ostati med srečniki? ''To je depresivno,'' je povedal neki raziskovalec tržišča iz New Yorka, ki je bil priča, kako so ukinili celoten oddelek v njegovem podjetju. ''Ko stopite v pisarno, najprej zaznate popolno tišino, atmosfera je popolnoma drugačna. Ko slišite, da je nekdo napredoval, mu želite čestitati, nato pa se ugotovite, da je napredoval, ker sta dva sodelavca dobila odpoved, on pa je ostal, ker je bil za delodajalca najcenejši.''

Kljub naporom slabši rezultati
Psihologi občutke tistih, ki ostanejo, opisujejo kot 'krivdo preživelih' (zakaj on, ne jaz?), 'zavist preživelih' (razmišljanje, da bi bilo tudi za vas bolje, če bi odšli), emocionalno okužbo (težnja prevzemanja občutkov brezvoljnosti in brezupa od odpuščenih sodelavcev). Posledice na delovnem mestu so lahko škodljive in dolgotrajne. Manjša predanost delu in manjša produktivnost se lahko razvlečeta na večji del leta, še posebej, če odpuščanja niso bila primerno izvedena in so delavce na hitro pospremili do vrat podjetja.

Pogosti naknadni odhodi
Ko se načrtovana odpuščanja končajo, lahko del preostalih uslužbencev prostovoljno odide drugam, kar predstavlja še dodatno tveganje za destabilizacijo načete atmosfere. Raziskava, ki sta jo izvedla Charlie Trevor in Anthony Nyberg z Univerze Winsconsin-Madison, je pokazala, da se v podjetjih, kjer so na veliko odpuščali, pozneje soočajo s 13-odstotno stopnjo odhodov na letni ravni. Pri podjetjih, ki niso bistveno odpuščala, je omenjena letna stopnja 10,4 odstotka. Pogosto odhajajo najboljši kadri, ki imajo na tržišču največ možnosti.

Hrabrih kolegov je malo
Ljudje, ki izgubijo službo, se pogosto počutijo izključeno in zavrženo, tisti, ki so obdržali delo, pa se tako do njih pogosto tudi vedejo. ''Večina ne reče ničesar, kakor da bi se vas bali,'' je dejal Damien Birkel, svetovalec za razvoj kariere. ''Če nekdo ponudi kakršnokoli pomoč in podporo med tem za odpuščenega najtežjim obdobjem, je to hrabro dejanje.''

''Naša samozavest v zahodni kulturi temelji na poslovnem uspehu. Ko vam vročijo odpoved, je tako, kakor da bi podrli temelje vašega življenja,'' opisuje psihologinja Lynn Joseph. ''Pokazati razumevanje, se pogovarjati, poslušati ali na zajtrk povabiti odpuščenega sodelavca še kako koristi prizadeti osebi. Istočasno pa vas opomni, da bi lahko bile stvari še precej slabše, še pišejo v Žurnalu24.''

Vir: lifestyle.enaa.com