Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20090530194504264

Prevarana.....najdena sreda, 14. marec 2018 @ 00:03 CET Uporabnik: Lania Videla sem, prebrala sem kaj ji je pisal in takrat me je zlomilo, nekaj v meni je otrdelo, nekaj v meni se je iz nežnega in pernatega spremenilo v robato in mrzlo. Lagal mi je, varal me je. Najin svet je bil ena sama laž, vse za kar sem se trudila je bilo kot pesek, ki polzi skozi prste. Moji peščeni gradovi so bili izbrisani z enim samim valom. Ostala sem gola pred dejstvom, razgaljena v vsej svoji veličini, sramoti, ponižanju, nevednosti in bolečini. Stala sem na razpotju in nisem vedela ne kod ne kam. Stala sem in jokala, jokala kot da bi s solzami lahko izbrisala vse kar je bilo in ponovno narisala boljšo prihodnost. Vdala sem se, pretrgala pričakovanja, pustila da me viharji premetavajo kot nemočno bilko, brez vere da zame obstaja še kaj več. Niti dihala nisem, bala sem se, da bo preveč bolelo. Moja prva napaka je bila, da je postal ves moj svet, pa še vedela nisem ali ga res ljubim. Jaz nisem več obstajala, moje želje so bile zdaj podrejene njegovemu načinu življenja, moja upanja so postala najina. Čez čas ko sem se obrnila sem spoznala, da mene nikjer ni bilo. Vse bi naredila zanj, sijala kot sonce, deževala in grmela kot vihar, bila vljudna, prijazna in nepogrešljiva. Le jaz nisem bila. Pa še vedela nisem, ali ga res ljubim. Nikoli nisem zastala in se vprašala kaj pa si želim jaz, kje pa se jaz vidim, kaj pa si jaz hočem kupiti? Nekako sem sprejemala kar mi je prineslo na pot, brez da bi se prepričala ali mi je to v oporo, ali mi res koristi. Sprejela sem vse, ker nisem vedela kdo sploh sem in kaj želim. Vedno sem hotela biti nasmejana, vljudna, ustrežljiva, pozitivna, tista ki rine naprej, toda zdaj vem, da nikoli nisem znala biti resnična. Nisem poznala svoje vrednosti in sem potrebovala druge, da so mi jo določali in skladno z njo sem se obnašala. Zdaj vem, da svet sprejme tisto ceno, ki si jo sam določiš, če se počutim kot nič bom to privlačila in slej ko prej bodo z mano ravnali kot z ničlo, če pa sem za +10, bom delala, sprejemala takšne stvari, ki bodo potrjevale mojo ceno. Za zdaj sem si določila da bom +-5. Od drugih sem pričakovala, da me bodo posadili na prestol in mi govorili, da sem občudovana, ljubljena in spoštovana, toda pozabila sem, da me drugi kaj lahko zamenjajo s kom tretjim. Sama sebe moram posaditi na lastni prestol, če sama sebi ne bom zaupala in se ljubila, kdo bo to naredil namesto mene? Kdo sem sedaj je rezultat mojih preteklih misli in nočem več brskati po včerajšnjih smeteh, ker bom samo zbolela. Prevzeti odgovornost je najtežje, kajti ne moreš se skrivati za izgovori, takrat moraš verjeti v svoje odločitve in jih živeti vsak dan. Zdaj prevzemam odgovornost in se vprašam, kako bo to moje dejanje vplivalo na mene, ali je v skladu s tem kdo sem, nehala sem biti žrtev, kajti nisem bila rojena s tem namenom. Tako radi krivimo druge za naše neuspehe, toda drugih ne zanima naše življenje, imajo svojega. Jaz pa sem svoje življenje tako prerado poklanjala vse naokoli, da bi ga nekdo napolnil z srečo in pomenom in veste kaj sem dobila, stare oglodane kosti, medtem ko sta sreča in Bog bivala v meni sami, sem se jaz obračala k drugim, da mi ju pokažejo. Vedno sem hotela, da drugi v meni vidijo nekaj posebnega, toda bilo je potrebno, da to sama vidim. Živeti brez strahu, kajti nikoli ničesar ne izgubimo, ne zares. Vse kar potrebujemo je ob nas, v nas, to smo mi sami. Ko bomo bolani bomo sami, ob najhujših odločitvah bomo sami, ob smrti in zato smo mi vse kar je potrebno, da smo srečni, ker mi smo vse kar je in kar bo. Nič nismo prinesli na ta svet in nič ne bomo odnesli. Vprašam se, kaj je moj namen. Ali je moj namen najti skupni cilj ali pa se prepirati zaradi zaves, ki niso rdeče barve in se s tem še bolj oddaljiti od osebe? Ko čutim, da se me polašča jeza si rečem: Čustvuj! Kaj je vzgib te jeze? Če ne vem kaj hočem, ne vem kam grem in ne znam presojati stvari. Nikoli ne zgubim, nikoli nisem osamljena niti neljubljena, nikoli nisem prisiljena, razen če se sama tako odločim. Ljudje to je naše življenje, samo naše, in na koncu si bomo želeli, da bi ga živeli kot smo hoteli. Če ne veš ne kod ne kam, vsaka pot te drugam. Kaj pa ti, živiš ali se bojiš? Komentarji (1) www.pozitivke.net