List v vetru
joče, ko
umira sam.
Bleda senca
izgubljenega poletja,
misel ujeta v včerajšnji dan.

Svoje stopinje sem zagrebla globoko v zemljo.
Spremenile so se v donebno drevo v izčiščeni podobi.
Spomnila sem se časa in kraja svojega rojstva
in se s strahom dotaknila gnezda siničke,
zibelke, kjer ptičje žgolenje soustvarja glasbo,
ki prebuja jutranje sonce, da zopet zasije.

Na tisoče glasov sem slišala in si tipala
svoj mladi obraz v tej glasbi življenja,
ki sledi samotni ptici v njenem letu,
odmevu blagoglasnega žuborenja reke,
zvenu hrepenenja dreves po dežju in vetru,
izzvenevanju nežnosti in miline
skoz cvetove in liste bivajočega v prosojnosti stvaritev,
ki odmevajo glasove podaljška ozelenele flavte.

Kakor padajoči bršljan sem plezala
čez robove osamljenega kamnitega zidu
in užila roso pred opoldanskim ognjem.
V natančni spolnitvi svojega diha
sem krenila po mehki poti, ki jo utira glasba
skoz občutljive praznine svilnatega hrepenenja.

Kako si predstavljam angela,
se vprašam.
Mojega angela,
ki me spremlja in brani vsepovsod.

Jaz ga vidim
kot belo razpeto jadro na morju,
ki nad čolnom moje plovbe bedi
in prisluškuje vetru.

Nebo mu pronica skoz krila
in ves angel je moja luč.
Ko priplujeva na kopno
se angel spremeni v drevo s cvetočo krošnjo
in jaz ga čutim kot strune vetra v svojem srcu,
ko me gleda s svojimi očmi,
potopljenimi v moje.
Njegove roke so tople v mojih zapestjih,
njegova krila so v meni svoboda.

...oOo...

Oženjen s svojo samoto
jo je spoznal in nagovoril.
Obarvan z belino snežne gore
jo je prijazno pozdravil
in sonce mu je namenilo nekaj moči,
da je v lica zardel in se nasmehnil.

Njegove tople besede
so razveselile njeno srce.
Njegova pokončna drža duha
jo je okrepila, kakor zvok iz glasbila,
ki se dvigne in dotakne neba.

Na vsem lepem sta sever in dež
izrazila željo, da pobelita oba.
Zapihala je burja, dež je ledenel,
ogenj znotraj nje je še tlel.

Čisto obzorje in sinje ozračje
je zven glasu glasbila še okrepilo,
z njim razpršilo meglice srca
in zbudilo mlade gozdove
polne skrivnosti.

Še vedno mi v srcu živiš.
Tvoja postelja te čaka,
da se živ spomin uleže nanjo.
Vse tvoje stvari čakajo,
da jim čas določi usodo.

Sedaj nimaš moči.
Ali premišljuješ
kdaj boš prišla nazaj?
Vse te čaka.
Čakam te tudi jaz,
da bi ti lahko povedala,
da sem ti hvaležna za vse.

Vse to nima zate
nikakršne resničnosti več,
vendar resničnost obstaja:
nedostopna in nedosegljiva si.
Ko se bo zdanilo,
bo sanj konec
in vse bo po starem.

Kapljica vode,
sol na zemljini dlani
in prah ljubezni.

In prah ljubezni?
Sanje ali realnost?
Kaj pravi telo?

Kaj pravi telo?
Oh, čisto nič ne reče,
samo zadrhti

Samo zadrhti,
kapljico vode spusti
sol v dlan zemlje

V srce sprejemam to krasno daritev – poletje
in vsaka kaplja morja v brezmejnem prostoru
mi prinaša neko sporočilo:
modrosinji lesk neba mi govori,
da sta nebo in morje eno,
da je nebo v meni brezglasni vrtinec
in da morje trka ob obrežje mojega srca
in nosi s sabo čoln, ki ima hrastov značaj.

Ko pride čas v meni hrast ozeleni
in topla sapa maestrala mi govori
naj zaprem oči, vdihnem globoko
in izgovorim vzvišeno besedo: življenje.

V sebi slišim glas vzdrhtelega travnika,
nikdar potešene želje morja,
na sebi čutim prvine soli, ki puščajo sled
na mojih očeh, licu in rokah.
Preštevam krušne drobtine dobrote,
spočete v barvah jutranje zarje
speče v odgovorih poletnega dneva.

Tu sem, da razveselim.
Tu sem, da ljubezen podarim.
Odpuščam in se učim.

Jaz sem tu,
da med ljudi sejem smeh..
Tu sem, da kažem iskre v očeh.

Tukaj me potrebujejo tako.
Vsakič drugačno in nikjer enako.
Jaz sem tu, da premagam oviro vsako.

Tu sem, da ljubim vse,
Kar je pred menoj.
Da pozabljam slabe strani življenja in se spomnim dobrih le.

Tukaj sem,
za ljudi in sama zase.
Tu sem, da mislim na druge
in čisto malo tudi nase.

Ko gledam tebe sin in moja dva vnuka
pomislim na setev in žetev.
Pred sabo vidim prešerno njivo zeleno
in ne vem kako naj ji dam pravo ime.
Ves trud in ljubezen seva iz nje.
Težko jo je opisati in imenovati v eni besedi,
ker je vse valovanje rastočega žita
že veter s spomini s sabo vzel.
Na stebelcih se šibi zrelo klasje
in seme teži k rodovitni zemlji navzdol.

Sklenjen je krog: ljubeča žena, otroka in ti.
Namesto klasja ti oči govorijo,
kot sončni žarki podnevi žarijo
in kot kresnice luč se ponoči iskrijo,
ko plavajo iskre veselja v tvojih očeh.

Čas, mir in rodovitnost so v tvojih dlaneh,
njiva zori in valovi v lastno kri.
Vse se pomika naprej. Ni vzvratne poti!
V žile sem ti otroku vlivala napotke srca,
kako se prejeto ljubezen naprej družini preda.

Krhek okrušek svoje duše sem ti dala.
Bila je le prošnja, kakor napisano pismo,
v katerega je bil priložen še košček srca.
Ta svoj posebni občutek sem doživljala
kot prebujanje, šepetanje mladosti v meni.
Bil je tisti čudoviti dar, ko metež sreče
napolni dlan in te nauči razumeti hip
kako združitev misli napolni dušo z veseljem.

Izrečene besede so vzpostavile ravnotežje
med obrežjem, morjem in nebom.
Bile so kakor kapljice čiste vedrine,
ki krožijo obrnjene proti soncu
in se ustavijo pod senco drevesa,
da se ne bi izgubile,
v večnost zapisane vodi, znoju
in žejnemu pesku.

Jutro me je pozdravilo
in zarja mi je pobožala veke,
ki so se prilagodile svetlobi.
Še pomislila nisem,
da bo vroč poletni dan
tako oznojil in utrudil ljudi,
izsušil cvetno gredo
in da bodo gibi in njegova govorica
težki, vroči, soparni in dušeči.

Niti pomislila nisem,
da bo ta dan pordečil češnjo,
ji naložil lepoto ljubezni
in jo daroval mojim očem.

Ta dan je privabil ptiče,
hrošče, čričke in ljudi.
Stegnila sem dlan,
da vanjo narava odloži svoj sadež.
Rdeč pomen, ki ga je ta dan
temu dogodku zapisal,
sem shranila v srce.

Nobeno bentenje te ne bo odrešilo jeze,
noben strah te ne bo rešil z roba prepada,
nobeno tavanje po mraku ti ne bo prineslo žarka svetlobe.
Ti potrebuješ notranji glas, notranjo pesem,
notranjo melodijo, ki se bo vzpenjala vse višje
in višje s svojim akordom – tako visoko,
da boš dosegel svojo oplemeniteno stopnjo harmonije,
ki je galebu podarila bela krila
in svoboden let čez brezmejno morje.
Ti potrebuješ radost, ki te vedri
in nič več ne misli na skrbi,
ki ne potrebujejo hrupa v tvoji duši,
skrbi, ki potrebujejo pozabljenje
na pomene nepomembnih stvari.
Ti potrebuješ moder odgovor,
ki ne pozabi povedati, da si sam sebi vodnik
in da se zateči vase pred samim seboj.

...o0o...

Kako daleč si.
A ko pogledam vase,
si tu z menoj.
....

Nič ne rečeva.
veter dela valove,
so odgovori.
....

Vrti se vrti,
na palici telesa
svilena misel.

Hvala vsem stvarem okoli mene, vetra tihemu šepetu, vsem živim bitjem, sonca žarkom poživljajočim in dežju in snegu, ki padata z neba. O, ve ptice na nebu, z vami letim! Pajki v zidovih, skrivam se z vami! Drevesa, z vami rastem od zemlje do neba! Sonce in planeti, z vami zjutraj vstajam in živim. Vse popolno je in na mestu, tam, kjer mora biti; in srečen in hvaležen za življenje sem vsemu.

Tudi sam sem trubadur,
pišem prav o tistem nič,
v katerem vendarle nekaj je,
v katerem je moj navdih,
v katerem je moje vse,
v katerem je moje srce.

Tisti, ki zaznajo ta nič,
se mi zahvalijo za ta stih,
in znotraj sebe odkrivajo,
njegov večen božanski izvir.

Tudi tvoj božanski duh,
potrebuje svoj večen posluh,
potrebuje te notranje veze,
da ne končaš spet v nevednosti
in ti je vse do tvoje smrti,
spet vse brez veze.

Najdi ga,
na čigar besedah,
ti zazveni srce !

Amen

stojči Stojan Svet

Prevrnjeno podstrešje diši po prahu.
Odsev odprtih spominov nagajivo ščegeta
drhteče nosnice.

V trenutku me objame toplina.

Ne neučakano,
temveč z belo porcelanastim nasmehom,
nabiram v košaro pojoče kristale

in sonce skozi lino boža spečega mačka

in tvoj klobuk

Puhasti fikus (i)
na konici kozmosa
pokončno stoje.

Odtisi duha,
odtrgani, zlomljeni,
vpijajo sonce.

Časovna vlakna
na planetu dihanja.
Snežijo zvezde.

Ti jaz in vsak,
je mira ljubezni vodnar
in mira ljubezni vodnjak.

Marsikateri je presušen,
marsikateri je zasut,
marsikateri vodnjak je,
kot kanta za smeti,
v katero človek meče,
svoje najslabše stvari.

Iz njega takrat zasmrdi
in človek lahko zboli.

Kakšen je ta tvoj vodnjak?

Je znotraj tebe dovolj čist,
da se v njem srečujeta,
vsa tvoja ljubezen in mir?

Zajahala bi oblak,
in z njim poletela v višine,
videla bi vse, jutri in včeraj.

Videla bi vse svoje spomine.

Vidim lahko tudi tako,
da stojim trdno na tleh,
vse kar mi je bilo hudo,
vse, kar je sreča in greh.

Pogledam v sebe, v svoje srce.

Pogledam kaj delam,
kdo sem, kako mi je ime.
Potopim se v srčne globine.

Tam vidim vse svoje spomine.

Stric metulj me je vzel.
Čisto potiho se je priplazil,
se zabubil in preobrazil,
me vzel in z menoj odletel.

Nisem ga slišala priti,
ali on je mene slišal.
Nisem ga videla priti,
ali on je mene gledal.

Ko je želel odleteti,
so njegova krila nežno zadrhtela,
a niso uspela.
Niso bila še pripravljena svetu se odstreti.

Žalostno je poskušal,
a na koncu počakal.
In ni minilo veliko časa,
postala sva prijatelja.

Resnično četudi si,
lahko,
da še vedno nisi...

Kajti stanje prave biti,
je nasprotje,
od tvojega stanja imeti.

Tvoje stanje imeti,
je lahko nasprotje,
od tvojega stanja
notranje poleteti.

Tvoje stanje imeti,
je lahko nasprotje
od tvojega upati si.

Ko boš čutila,
da je ljubezen,
tvoje življenje,

Da je to dajanje
in sprejemanje
vse iz globin tebe,

Boš razumela tudi
svoje hrepenenje

Boš razumela tudi,
vse ostale ljubezni.


stojči Stojan Svet

Nasmeh na obrazu...
iskra v očeh...
upanje v srcu...
ogenj v dlaneh...

Pa misliš,
da to ni mogoče?
Ne verjameš v belo,
misliš, da vse je temno?
Se ti zdi, da vse veš,
ko nekdo na tvojo ramo se zjoče?
Si ne upaš enkrat
zares poleteti v nebo?