Draga Melita, odlična vsebina, ki nosi mnogo globlje sporočilo, kot je razvidno iz tvoje res čudovite vsebina.

Z spomini je ravno tako kot z reko pozabljenja, ki se v grški mitologiji imenuje Leta.Kaj pravzaprav pomeni pozaba?
Reka teče skozi kraljestvo Had, skozi podzemni svet, v katerega prihajajo duše umrlih. Tam pijejo vodo iz Lete in s tem pozabijo na prejšna življenja. Izguba spomina na prejšne življenje vsebuje nadaljni vedik pozabe, ki pa ima daljnosežne posledice. S tem se misli na spomin na prvotno Božansko življenje (od kod sem prišel in kam grem?).

Vsak človek nenehno pije iz reke pozabe, ne samo po smrti fizičnega telesa, ampak predvsem v času življenja. Materialni svet, v katerem poteka naše vsakodnevno življenje, ni samo plod pozabe, je pozaba sama. Ta minljivi svet je reka Leta, ki brez cilja nosi ljudi. Vanjo se potapljajo in vsakodnevno pohlepno pijejo vodo iz nje. V njej živijo in umrejo v nenehnem ponavljanju, ki se prekine le, ko se pretrga tančica pozabe. Kako globoko smo se pogreznili v preteklost? Kako nam gre s to zadevo v našem vsakdanjem življenju? Pri vožnji z avtomobilom, branju časopisov, ko smo pod stresom ali pa pregledujemo svoje finance?

V odnosu do drugih ljudi, ko nam kdo laska ali pa nas grdo goljufa? In kako doživljamo telesno šibkost? Nas potegne tok pozabe, ali pa ohranimo spomin na Božansko? Še sploh še spomnimo česa, kar bi lahko označili kot neskončnost, večnost, Oče, božanska modrost in energija? Ta nevednost o Očetu in izguba spomina na božansko enost sta porodila grozo in bila vzrok strahu. In iz tega strahu je nastal naš jaz-ego. Tako je ta jaz sedaj zunaj mene, tebe, so drugi, je vse drugo. Jaz je s svojimi omejitvami ločen od Izvira. Je pravzaprav zgoščen strah.

S tem, da je ego omejeno področje zavesti, predstavlja vse, kar prihaja od zunaj, grožnjo ali napad na lastno področje. Ego si lahko predstavljamo kot jez v obliki kroga sredi velikega toka. Energije, ki se stekajo proti temu jezu, pritiskajo nanj. Zato se ego nenehno boji za svoj obstoj. Jaz-osebnost je strah, ker je omejitev nastala iz pozabe. Hoteti biti omejeni ego pomeni, da je božanska enost pozabljena. Tako vsakodnevno pijemo iz reke pozabljenja. Strah je nepoznavanje božanske ljubezni, nepoznavanje božanske neskončnosti. Duhovni človek, ki pa je eno z božansko enostjo, je popolnoma odrešen strahu, je ljubezen.

Kakor koli že, ljudje se med seboj razlikujemo, občutek strahu je v vsakomur isti. Povodi za strah so lahko različni, vzrok pa je vedno pozabljenje, neznanje, omejitev. Pravi vzrok človeškega strahu izgine šele tedaj, ko preneha obstajati zavest ega in njene karmične posledice.

Obstajata pa nam vsem dve poti k spominu, spominjanju.
Kadar slišimo govoriti o spominu, to še ne pomeni, da spomin tudi zares doživljamo. Spomin, ki izpodrine pozabljenje božanske enosti, je mnogo več kot miselna dejavnost v smislu: "Oh, da, zopet se spomnim, kam sem založil dokumente." Odrešujoč spomin pomeni: vrniti se ponovno v svojo notranjost(" se potopiti v srčne globine", kot sama temu tako rečeš). Pravo duhovno videnje, je bistvo vsakega duhovnega pouka, pomeni: večnost, neskončnost v nas.

Božanska Luč, njena energija in inteligenca sta v srcu vsakega med nami ljudmi. Spomniti se pomeni tudi: čutiti vibracijo večnosti, ne premišljevati, ampak čutiti, kot bi to zagotovo dejal Stojči. To pa začutimo v sebi in ta občutek je sočasno vedenje. Vprašanje pa je, če je človek v svojem srcu dojemljiv za to posebno delovanje.. Samo tako mu lahko besede ob spominu nekaj pomenijo.

Obstajata neposredna in posredna pot do ponovnega spomina "Kdo sem jaz?". Po teh poteh pa ne moremo hoditi ločeno, ampak sočasno. Posredna pot je: spodbuda s pomočjo besede in pisanja, s pomočjo razsvetljenega učitelja, s pomočjo duhovnih šol. Prehod s posredne na neposredno pot je: prenos energije preko besede, preko razsvetljenega učitelja, preko duhovnih šol. Neposredna: čutiti v lastnem srcu neskončnost v dobesednem pomenu besede priti do spomina. Ponovno se vrniti vase. Doseči vedenje, ki ga lahko imenujemo, sijoče, živo-modrost.

Duhovni božasnki spomin v nas ni nekaj, kar nas občasno prešine. Ne, ampak je osnovni, občutek, ki določa naše vsakodnevno življenje, ki izvira iz Božanske iskre v našem srcu in odpravlja, pozabljenje od znotraj navzven. Razkinka strah in krivdo kot podobi strahu in megle.

Vsi razsvetljeni učitelji so skozi ves čas opozarjali, da se je nemogoče spomniti brez zunanjega posredovanja. Včasih se nam zdi tako, kot bi se določeni ljudje prebudili in dosegli odrešitev brez zunanje pomoči. Toda pri tem moramo vendarle vedeti, da ne poznamo njihove zgodovine. Pogosto sodimo prehitro in rečemo: "Le poglej, saj greš lahko tudi sam po poti!" Toda to je velika iluzija. Sam, biti odvisen le sam od sebe in hoteti doseči vse, to je samoprevara, delovanje pozabljenja.

To pomeni: ego, omejitev, strah, občutek krivde, sodbo. Kajti brez zunanjega oživljanja, brez pravih navodil, kar pomeni tudi vselej prenos energije, spomin ni možen! Toda brez občutenja v posebnem središču našega srca, brez nežnega vedenja od znotraj, ostane spodbuda brez haska. Zunaj in znotraj morata sovpadati. Zunaj in znotraj sta znamenji zemeljskega mišljenja pozabljanja. Če je spomin biti zopet eno z Bogom, postal dejstvo, je premagana razlika med zunaj in znotraj.

zato se moramo dnevno dvigovati nad pozabljenjem. V vseh starih duhovnih tradicijah imenujejo stopiti na pot odrešitve tudi "vstop v tok odrešitve". In tako obstajata dva tokova, smeri: Leta reka pozabe in tok odrešitve-prebuditev praspomina. Le-tega naredi prepoznavnega svetleče znamenje in kažipot tistih, ki so vanj stopili pred nami. Naša naloga je dvigniti se nad to usodno reko pozabe. Ne naključno, če nam ravno ustreza ali če smo zopet enkrat budni ne, nadnjo se moramo dvigniti z vsakodnevnim delovanjem.

Povsem jasno je, da vspon ne pride sam po sebi. Od nas zahteva predajo božanskemu vodstvu, budnost in tudi napor, nikakršne krčevite napetosti, ampaj prizadevanje, ki izhaja iz naše globine našega srca, svetleče, razsvetljujoče posredovanje. Vzpon od nas zahteva napor, do padca pride samo po sebi. Zdrs v pozabo se zgodi brez muke, dvig vsebuje težnjo pozabo premagati. S pomočjo spomina zvrtamo prehod skozi težišče pozabe. S pripravljenostjo spomniti se, se lahko naše srce vsak trenutek odpre in tako pretrga mrežo pozabljenja.
Spomniti se pomeni ozavestiti, zavedati se. Zavedati se pomeni zavestno to tudi živeti. Zavestno življenje pomeni resnično spremembo. Spremembo, ki jo hrani in vodi moč neskončnosti, Luč, ki je zunaj in tudi znotraj.
Lep pozdrav draga Melita od duhovnega prijatelja
Mirana.

[ Odgovori na to | # ]