Jutro me je pozdravilo
in zarja mi je pobožala veke,
ki so se prilagodile svetlobi.
Še pomislila nisem,
da bo vroč poletni dan
tako oznojil in utrudil ljudi,
izsušil cvetno gredo
in da bodo gibi in njegova govorica
težki, vroči, soparni in dušeči.

Niti pomislila nisem,
da bo ta dan pordečil češnjo,
ji naložil lepoto ljubezni
in jo daroval mojim očem.

Ta dan je privabil ptiče,
hrošče, čričke in ljudi.
Stegnila sem dlan,
da vanjo narava odloži svoj sadež.
Rdeč pomen, ki ga je ta dan
temu dogodku zapisal,
sem shranila v srce.


V krošnji sem videla
tisti mladi obraz,
ko je češnja cvetela
in ko je jutro v belo pobarvalo
vse njeno skrito poželenje,
a dan s svojimi barvami vedno znova
daje odgovor na vprašanje kaj bo s teboj
in da so tudi letni časi tvoje življenje,
ki ne budijo le želje po cvetenju,
temveč tudi strah,
da bo drevo izpilo vso luč.
Zato vsak dan stopi v vrt
in videl boš sebe v notranjost
kako zoriš kot končno bitje.

…o0o…