Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050720155116499

Kako naporno je... nedelja, 24. julij 2005 @ 05:51 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Kako naporno je služiti dobroti, kako naporno je služiti ljudem, kako naporno je izkazovati sočutje, še celo pozdravljati je naporno, če ti ljudje ne odzdravijo. Katera so tista dejanja, ki bi ljudi radostila? Ko ljudem pogledaš v oči in jih s prijaznim nasmehom vabiš na pomenek, drvijo mimo tebe. Strašno se jim mudi. Ko mladenič odstopi sedež v avtobusu starejšemu, mu ta ne nameni niti besede:«hvala«, kaj šele hvaležnega pogleda ali nasmeha. Svet je strašno oduren in odtujen, brez samoumevne prijaznosti je. Nasmeh in režanje sta prazna, votla ali narejena. Za neumne vice se človek smeji kot za stavo. Le kje je v ljudeh tistih nasmeh vedrine in zaupanja, ki privre iz najglobljega predela srca? Včasih si mislim, da ta svet ni več moja hiša In da strmim v človeka tujca, da srečujem po ulicah nepokopane mrliče, ki se ne morejo ločiti od porabništva. Pozabili so na skromnost in hvaležnost, pozabili so se veseliti jutranje zarje in pozdraviti mater, očeta, sestro in brata, ki so samo hvaležnost srca. Koliko cvetja ljudje darujejo ob pogrebih in kako malo cvetja namenjajo za praznik preobrazbe in spoznanja. Vsaka vrlina ima svoje božanstvo, ki mu ne znamo izkazovati časti, le kamenje odmikamo pod katerim so mrtvi, da se živi delijo in prepirajo med seboj. Nič več ni skoz okna slišati veselih glasov o prepevanjih deklet o ljubezni in rožah. Nič več ni videti moških s cvetom v gumbnici in s šopkom cvetja v roki za svojo drago. Tudi spanec ljudi ostaja pred vrati spalnice in bedenje poganja skrbi kako čimveč zaslužiti, kako čimveč porabiti in seštevati užitke. Joj, kakšni nori zakoni poganjajo ta svet naprej in kako naporna je ta klavrna teža življenja. …o0o… Komentarji (0) www.pozitivke.net