Kako naporno je služiti dobroti,
kako naporno je služiti ljudem,
kako naporno je izkazovati sočutje,
še celo pozdravljati je naporno,
če ti ljudje ne odzdravijo.

Katera so tista dejanja, ki bi ljudi radostila?
Ko ljudem pogledaš v oči
in jih s prijaznim nasmehom vabiš na pomenek,
drvijo mimo tebe. Strašno se jim mudi.
Ko mladenič odstopi sedež v avtobusu starejšemu,
mu ta ne nameni niti besede:«hvala«,
kaj šele hvaležnega pogleda ali nasmeha.

Svet je strašno oduren in odtujen,
brez samoumevne prijaznosti je.
Nasmeh in režanje sta prazna, votla ali narejena.
Za neumne vice se človek smeji kot za stavo.
Le kje je v ljudeh tistih nasmeh vedrine in zaupanja,
ki privre iz najglobljega predela srca?


Včasih si mislim, da ta svet ni več moja hiša
In da strmim v človeka tujca,
da srečujem po ulicah nepokopane mrliče,
ki se ne morejo ločiti od porabništva.
Pozabili so na skromnost in hvaležnost,
pozabili so se veseliti jutranje zarje
in pozdraviti mater, očeta, sestro in brata,
ki so samo hvaležnost srca.

Koliko cvetja ljudje darujejo ob pogrebih
in kako malo cvetja namenjajo
za praznik preobrazbe in spoznanja.
Vsaka vrlina ima svoje božanstvo,
ki mu ne znamo izkazovati časti,
le kamenje odmikamo pod katerim so mrtvi,
da se živi delijo in prepirajo med seboj.

Nič več ni skoz okna slišati veselih glasov
o prepevanjih deklet o ljubezni in rožah.
Nič več ni videti moških s cvetom v gumbnici
in s šopkom cvetja v roki za svojo drago.
Tudi spanec ljudi ostaja pred vrati spalnice
in bedenje poganja skrbi kako čimveč zaslužiti,
kako čimveč porabiti in seštevati užitke.
Joj, kakšni nori zakoni poganjajo ta svet naprej
in kako naporna je ta klavrna teža življenja.

…o0o…