Oženjen s svojo samoto
jo je spoznal in nagovoril.
Obarvan z belino snežne gore
jo je prijazno pozdravil
in sonce mu je namenilo nekaj moči,
da je v lica zardel in se nasmehnil.

Njegove tople besede
so razveselile njeno srce.
Njegova pokončna drža duha
jo je okrepila, kakor zvok iz glasbila,
ki se dvigne in dotakne neba.

Na vsem lepem sta sever in dež
izrazila željo, da pobelita oba.
Zapihala je burja, dež je ledenel,
ogenj znotraj nje je še tlel.

Čisto obzorje in sinje ozračje
je zven glasu glasbila še okrepilo,
z njim razpršilo meglice srca
in zbudilo mlade gozdove
polne skrivnosti.


Stara hiše v gozdu
je pod streho sprejela oba
in zbudila Kralja Matjaža iz sna,
ki sta ga imela v spominu
iz otroštva in bajk.

Še preden sta se ustalila v njej,
je sonce zasijalo in hišo pozlatilo.
Sedla sta v gozdu na klop
in uživala enovito ugodje.
Sedeča vsak k sebi
sramežljiva, klopci na rob,
sta čutila prekipevajočo moč,
ki je prodirala v njiju
z nežnostjo tihega dežja,
ki se zbira z vseh strani neba.

Nato je sonce posijalo
in val ljubezni je zagrnil gozd,
ga s toplimi žarki ogrnil.
Toplota je stopila ledeno goro
in voda je prekrila polje in log,
ko sta se duši stopili v eno –
se je med njima usedel pravični Bog.

Na tem mestu je zrasla roža naravna
sredi divjine, kamor jo ženeta ogenj
in sla v višine. Pod njo se vleče
srebrna reka, ki roži podarja sreče dih,
večno življenje in on jo obarva tih
z ljubeznijo, ki je ni še nihče
nikoli opisal, niti izbrisal.

Njena luč si skoz njega prodreti želi
s toploto, ki stopi vse ledene snovi.
Sedmero težkih vrat je odklenila,
v hišo s tisoč dvoranami vstopila.
Ni ji uspelo ničesar vzeti,
zemeljske dobrine v posesti imeti,
povsod je sijala le ljubezen srca
iz zelenega maha in podrasti
v brezmejno kraljestvo duha.

Kralj Matjaž je sameval svoj sen,
on ji je odklenil srce in skopnel.
Dolini je vodo reke podaril.
Ona pije iz nje solze srca
in vonja dišečo rožo ljubezni,
ki raste skrita globoko,
očem nevidna v brezni.

…o0o..