Krhek okrušek svoje duše sem ti dala.
Bila je le prošnja, kakor napisano pismo,
v katerega je bil priložen še košček srca.
Ta svoj posebni občutek sem doživljala
kot prebujanje, šepetanje mladosti v meni.
Bil je tisti čudoviti dar, ko metež sreče
napolni dlan in te nauči razumeti hip
kako združitev misli napolni dušo z veseljem.

Izrečene besede so vzpostavile ravnotežje
med obrežjem, morjem in nebom.
Bile so kakor kapljice čiste vedrine,
ki krožijo obrnjene proti soncu
in se ustavijo pod senco drevesa,
da se ne bi izgubile,
v večnost zapisane vodi, znoju
in žejnemu pesku.


So most v prihodnost,
so vezivo in povezava vsega,
so iskanje zelenih poti
skoz drevo življenja;
so šumenje vetra med hišami,
so nastajanje bisera v školjki.
Izpiti jih hočem iz tvojih rok.
S priprtimi očmi se zazrem
v svet okoli mene,
prepuščen meni in tebi.
V sebi čutim globino
shranjenih zelenih poti,
osveženo darilo ob dotiku z vodo.

…o0o…