Življenje je frustracija,
ki se do smrti ne konča.
Po sreči hrepeniš ves čas,
ta pa ti skriva svoj obraz!

Vsak dan le borba neprestana
in mukotrpna ti je dana.
Le včasih sreče blisk nebo
oplazi - a to le zato,

da na tej poti ne obupaš
in spet po njej si iti upaš.
Če bi teh bliskov ne bilo,
že zdavnaj vzela bi slovo!

Gledaš na okrog, iščeš svoj jaz, mene sploh ne opaziš,
loviš se skupaj s senco svoje preteklosti.
Je to zločin, če sem te ljubil
in te zdaj zasledujem?
Greš mimo mene, kot da sem nekaj kar si že zdavnaj pozabila.

Ne priznaš si, da si tat mojih sanj, ki zate nikoli niso obstajale.
Živela si na oblaku.
Tvoj um je bil glasnejši od srca.
Želela si me utopiti v svojih lastnih željah.
Z njimi bi rada odšla naprej.

Vzel sem meč sprave kot Salamon, kot delil bi pravico.
Takrat posvetil je vate žarek in skunil vse načrte.
Bal sem se tvojega temačnega pogleda,
ki gledal je stran
brez vprašanj si odšla, ovenele so lepe besede.

Pod Uršljo goro,
pred davnimi časi,
ob neki majhni vasi,
je vila živela
v žitnem klasu,
so vsi jo poznali
po zlatem lasu..

Bila je Zlatolasa,
majcena vila,
iz žitnega klasa
se je rodila..

Med ljudi je
rada hodila,
jim pomagala
ter jih ljubila..

Vstopila sem v pritličje
svoje rojstne denacionalizirane hiše.
Objel me je kamniti hlad zidovja.
Z globokim vzdihom s pljuči
sem objela mladostne spomine,
ki jih je nekdaj zajel in razdejal vihar
in jih raznesel s silovitim vetrom po svetu.
Spet se je preselil stari čas tu,
v mojo bližino, na staro mesto
izpred davnih let,
a brez deda Pepota s palico v roki
in petja njegovih kanarčkov.

Zapuščeni dom užaljenega
in postaranega obraza, mi gleda v oči.
Stopim okrog vogala v drugi prostor,
ki je ves osramočen in nepobeljenih
sten strmel v moj obraz.
Madeži po ometu so govorili
o umiranju sten in o tem,
kako jih je zapustila dedova roka.

(Balada o gozdu in človeku)

Mojbog kako čas beži.
Že pošteno me zebe
na mestu, kjer je mrak
odtrgal z moje kože košček sonca.

Tako mraz mi je.
Volk gleda gozdu v oči.
Jaz se zakopljem v zemljo.
Moji podplati se zapletajo
med korenine, in roke
postajajo rdeče od njihove krvi.

Opazujem sledi volčje šape,
sledi poželjivosti volčjih oči,
ne da bi občutila moč bolečine.
Gledam jim v srce, v korenino duše,
iz katere izpuhtevata sok
in otožnost odmiranja.

Nespečnost zgnetene svetlobe
v večnem baroku neba,
ki se pogreza vame
in si nabira prah
skoz zanosen ples
in poigravanje
z mojim hrepenenjem,
ko slonim nad bregom
in opazujem igre vode
in njene odbleske
prepletena z njo
v ljubezenskem boju.

Vsa živahna se je skrila vame
in jaz sem njeno oblačilo.
Oblačim večnost,
oblačim vid, sluh in besede,
ki vstopajo vame
s svečanim oblačilom življenja.

Nedotakljivo in nevidno
prav previdno
s hrepenenjem v srcu zrem.

Ljubim širno morje,
sinje obzorje,
vetra morskega objem.

A v gorah nad pečino,
čez strimo,
kot orel, v mirne letu

naj preletim spomine,
prerežem vezi bolečine,
odjadram h siju v novem svetu.

A če tudi Kraške jame
zaobjame,
ne želim v globino.

Darinka Šajn

Roke so veje telesa,
ki si z gibi trudijo potešiti
nasitnost maksime
s plešočim telesom
viharnega bitja,
budnega duha.

Roke so izhodišče,
so mejno križišče,
kjer se skušajo doseči
razdalje gibanja
lastnega duha.
Rišejo kroge in črte
skrivnostnih znamenj,
ki jih v gibih spremlja
poigravanje mravlje,
hrepeneče po delu,
da mravlja preživi ironijo
njene majhnosti
in opravičuje
človeško sključenost.

js bin kantala.
samo da me nebi kdo čel,
js bin se znala,
če se biš zraven mene sel.

js bin kantala,
če biš me zel,
js bin ti dala,
ma res, vse kar biš tel.

Js bin kantala,
kur tiči kantajo.
vse pesmi bin znala,
še bulše kur voni jih znajo

Mislim na sonce in rože.
Lepe so senčne pojave.
Spominjajo na stare dni,
na tiste čarne stare noči.

Ko smo otroško strmeli v daljave
in s srci v grlih čakali naslednjega dne.
Želeli smo biti že tam v daljavi,
hoteli smo biti pomembni odrasli.

Ko danes to smo, spet strmimo v daljave,
v tiste nazaj in v tiste naprej.
A srca so v prsih in žalost v očeh je…
Daljave naprej imajo sivkast nadih
in tiste nazaj čarajo solze v očeh.

Lepota je,
ki jo vidim tu!
Lep je, mali cvet,
ki odpira svoj zaklad v novem jutru.
Lep je Ves svet!

Lepota je!
Narava, vse prebuja moje oči.
Lepo je sonce,
ki mi sveti sem, tja in na vse poti.
Lepo je, ko gre na čisto vse konce!

Lepota je!
Tako lepi ljudje mi naproti prihajajo.
Lepi so obrazi,
vedno bolj nasmejani postajajo.
Lepo je, ko jih ne napadajo porazi.

Noter pogled, navzven polet.
Na vrhu in spodaj
pogled se razliva…
Veter prepiha kanale prahu,
voda odnaša reke smradu,
ogenj zažiga strupe na dnu.
Letiva, letiva, ne Ikar, ne Dedal,
sama, brez kril.
Trosiva sončna semena,
žanjeva sreče objem…

Kakšno vreme kaže danes
tvoja duša?
Moja duša je nocoj zibala
svetlo zvezdno nebo.
Sedaj se dani in duša gleda
čez morje in se razpeta seli
z galebi po morski gladini.
Se useda na skalne grebene
in sanja od osrečujoče nasičenosti.
Moja duša je duhovno odrešujoča
pohodnica, ki premika gore
in prestavlja galerije svetlobe
v moje srce. Je samodistribucijska:
deli dobro voljo, nasmehe in sanje,
se sprehaja med zlatimi drevesi,
vsa v zvoke ovita. Seje po svetu
ljubezen in plava s fenom modrine
nad vodami v spremstvu metulja,
ki brenči v cvetličnem vrtu
silno ljubezen in pogumno poželenje,
blagoglasje in sanja zvoke prasketanja
barv, ki jih zbuja v jutranji rosi.

Dan kot vsakdan.
Spoznanje, bolečina.
Nemoč nad samim sabo.
Izdaja, odtujitev.

Nič ni več sveto.
Izgubljena v svetu...
tavam in se zaletavam kot vešča
brezglavo v svoja namišljena sonca.

In prosim ta zrak in to vodo,
vse to zeleno in živalsko,
brstenje, žuborenje, šumenje,
za kapljo modrosti,
za čisto majhen nasvetek.

Kako za boga naj živim to življenje,
ujeto v preozke meje moje biti?
Kako mirno je tu med njimi,
izgleda tako preprosto,..izgleda

Čaroben kot noč,
iskriv kot dan,
lebdi in živi noč in dan.

Prebuja in zaspi z utripom narave,
v sanjah živi v ljubezni.

Ne potrebuje stvari,
bogastvo so živali,
s katerimi živi.

Nihče ni čisto popoln.
Nihče ni čisto zgrešen.
Nihče nima možnosti
da bi popravljal čas,
viseč na dveh klinih neba,
ki jih ne more doseči.

Včasih je človek
potreben greha,
včasih je ves milnat,
da se greha znebi.

So dnevi ko sem punčka,
punčka s sanjami
in kitkami razpuščenimi.
Lebdim na oblakih,
ki nosi jih veter
nad tvojimi rimami.

So dnevi ko sem deklica,
deklica z zasanjanimi očkami
in kitkami spletenimi.
Sedim na obali mojega morja
in valovi prinašajo zvok tvojega petja.

So dnevi ko sem ženska,
ženska z žalostnim pogledom
pod težo strogo počesanih las.
Sedim na stolu, kjer maloprej sedel si ti.
Za tabo ni glasbe,
ostal je vroč dotik ust,
ki so zašepetale vidiva se še...

Vidim te ko te ni, ko zaprem oči.
Čutim tvojo dlan, ko odhajam stran.
V sanjah letim, ko tvoje srce drŽim.
Polje ljubezni je zagorelo, mojo dušo je ujelo.

Obris dotika, pred oČmi se mi premika.
HoČem te imeti, da bom znala spet lebdeti.
Za tebe živim, mogoče si preveč želim.
Potrebujem tvojo moč, ker kmalu odšla bom proč.

Ostal bo obris - tvoj obris ljubezni,
ki prišel mi je v misli.
Obris dotika - nepozaben cvet,
plaval je v zraku - kot megla v mraku.

V naročju tvojega šumenja
zrcali se mogočni plan,
ga čutim, kot del hrepenenja,
tudi če sem daleč stran.

Spremlja te steza samotarjev,
ki ob večerih tja hite,
več kakor srečo milijonarjev,
jim daješ, ko ob tebi žde.

Tok vode kot deževna prha
odplakne dušne zgodovine prah,
s tokovi na gladine vrha
preveva te življenja dah.

Darinka Šajn

Prosil sem Boga, naj mi odvzame ponos.
In Bog je rekel: "Ne."
Dejal je, da ni na njem, da mi ga vzame,
temveč na meni, da se mu odpovem.

Prosil sem Boga, naj ozdravi mojega pohabljenega
otroka. In Bog je rekel: "Ne."
Dejal je, da je njegov duh cel,
njegovo telo pa je minljivo.

Prosil sem Boga, naj mi podari potrpljenje.
In Bog je rekel: "Ne."
Dejal je, da je potrpljenje stranski proizvod
stiske. Ni podarjeno, temveč prisluženo.

Zakaj se ustrašiš otožnih oči?
Zakaj te boli, ko nikogar ni?
Si kot zver ki hoče krvi,
hoče se krvi, a jo voda utopi.

Plazim se po tleh, ker ne vem da to je greh.
Nočem si več zapirati oči,
kmalu bo konec - konec večnosti.
Nočem več slišati kričanja!

Obup preliva se po stenah,
ne morem ustaviti joka otroka,
razbijam zvezde in modro nebo,
mali princ - zakaj ti je hudo?

Nekega dne sem mirila valove,
ki so srdito pljuskali ob obalo.
Nato se je morje zavrtinčilo
in me potegnilo globoko na dno.

Tam sem zagledala smetišče človeštva.
Na mesto rib, školjk, koral in alg
sem zagledala odvržene avtomobilske gume,
skladovnice polivinilastih vrečk in drugih odpadkov.
In prav na dnu se mi je zasvetil rimski novčič.
Nato me je morje vrglo na površje.

Ko sem tonila na dno, sem imela občutek,
da sem se znašla v morskem objemu
eksorcizma, žrtvovana morskim duhovom.
Jaz, krasotica Zemlje z očmi Meduze,
sem torej potonila med uganke globin,
v okolje zamolčanega morskega dna
in se dotaknila temačnega morskega okolja,
popolnoma iracionalna vzvišenost,
brez znanja oceanografije, znanja o sebi
in vedenja o svoji zgodovini Meduze.
Le plavati sem znala in splavati na površje
kot kakšen gluh zamašek plutovine.

Že navsezgodaj si nasmejan,
že navsezgodaj se ti odpira nov dan,
ti hočes več - hočes smešne stvari,
da pozabiš na to kar te mori.

Hodiš po pločniku z mislimi,
film, ki ga vidiš, se ti zmeden zdi,
nočeš verjeti, kaj se ti dogaja;
a veš, da ta film sploh obstaja?

Spet si na fedrih poln energije,
sprašuješ se zakaj te ne ubije,
gledaš stran " se smeješ kar v tri dni ",
blebetaš "non-stop", da se ti že vrti.