Roke so veje telesa,
ki si z gibi trudijo potešiti
nasitnost maksime
s plešočim telesom
viharnega bitja,
budnega duha.

Roke so izhodišče,
so mejno križišče,
kjer se skušajo doseči
razdalje gibanja
lastnega duha.
Rišejo kroge in črte
skrivnostnih znamenj,
ki jih v gibih spremlja
poigravanje mravlje,
hrepeneče po delu,
da mravlja preživi ironijo
njene majhnosti
in opravičuje
človeško sključenost.

Kot viharna reka
se pretakajo strasti rok
h količinskosti
in do onemoglosti gibanja
povešajo človeku glavo
od utrujenosti.
Ko moč ugaša,
se nagubajo in z omotico
telesa v prostoru in času
se sušijo z občutki večne
nepotešenosti.

Rojstvo jih je prilepilo
na telo, da mu bodo služile,
ko bo skušalo uveljavljati
svoje znake moči
in se očistiti v pisavah
njihovega vodoravnega gibanja.

Roke se rokujejo
v starih in novih prijateljstvih
in s stiski drugih rok
ogrevajo dušo.

Roke plačujejo tudi
davek lastni pameti.
Ustvarjajo fasade hiš,
tlakujejo ulice,
izdelujejo oblačila z znamko,
a pri tem svojem napenjanju sil
ne vedo točno komu pripadajo.

Ko se počutijo obložene s krivdo
in se blato nabere za nohti,
jim voda in milo izpereta
umazanijo z dlani in duše.
Nato si nadenejo
bleščeče prstane
in si pridržijo pravico,
da se lesketajo od vrlin
in kažejo kako so se bojevale in delale.
Malo kdaj se čutijo krive za vse
kar niso storile pa jih je
onemoglo telo osvobodilo
suženjskih dolžnosti.