Nespečnost zgnetene svetlobe
v večnem baroku neba,
ki se pogreza vame
in si nabira prah
skoz zanosen ples
in poigravanje
z mojim hrepenenjem,
ko slonim nad bregom
in opazujem igre vode
in njene odbleske
prepletena z njo
v ljubezenskem boju.

Vsa živahna se je skrila vame
in jaz sem njeno oblačilo.
Oblačim večnost,
oblačim vid, sluh in besede,
ki vstopajo vame
s svečanim oblačilom življenja.

Na sončnem žarku sem
in čakam, da me plamen oblikuje,
da vzklijem in naredim iz sebe
rastlino, ki bo zacvetela v besede
in zorela sadeže v besedah,
ki jih večnost vrača večnosti.

Odkod prihaja moja luč,
ta zaokrožena enotnost,
odkod je našla pot do mene?
Kako je spremenila človeku
njegov prašni obraz,
da se je v njem zmožna nasmihati
in spregovoriti besedo večnost,
čeprav časovno in prostorsko
človek ne razume njene skrivnosti,
a iz nje prihaja in se k njej vrača,
v njeno maternično svetišče,
slečen svojega življenja.